Pregled leta 2023: Oder

Kaj se trenutno dogaja na slovenskih odrih? Kaj so trendi, ki jih narekujejo vodilna gledališča v Sloveniji v zadnjem času? S pomočjo ustaljenih časovnih kanonov se ozrimo na vse, kar so nam slovenska gledališča in njih ustvarjalci ponudili v preteklem letu, ovrednotimo dosežke ustvarjalcev in obudimo spomine na vrhunce leta. V odrskem uredništvu Koridorja smo se sprehodile čez napredek in morebitno nazadovanje največjih slovenskih hiš teatra, se ustavile ob najbolj zanimivih kreacijah leta 2023, pohvalile uspešne mlade igralce, na koncu pa smo pripravile tudi pregledno listo nagrad, ki so bile letos podeljene gledališkim ustvarjalcem. 

Če potegnemo črto pod lanskoletnim delovanjem največjih gledaliških hiš v prestolnici je moč zaznati nekakšno utapljanje v povprečnosti, izven katerega so posamezna gledališča le redkokdaj zasijala. Solidno se je v preteklem letu odrezala SNG Drama, ki je svoj svoj gledališčni staž nadgradila s prestavami Still Alice, Jutranja zvezda in Kako je padlo drevo. Ljubljanska Drama je s slednjimi predstavami dokazala, da je vredna svojega slovesa, in da svojim rednim obiskovalcem zna ponuditi umetniško dovršeni in razmišljujoči teater. To je bila Drama sposobna dokazati kljub še zmeraj trajajoči obnovi poslopja gledališča, ki ga je prizadela poplava. Poleg tega se je Drama znašla tudi v sržu medijsko-političnega diskurza, po tem ko je bil poleti v sklopu obnove podrt mogočni kostanj, ki je pred gledališčem stal več kot 70 let. Podrtje kostanja je vzbudilo diskurz o okoljevarstvu in občinskem nadzoru nad sekanjem dreves, protestniki pa so v spomin staremu kostanju pred Dramo celo prinesli (plastične) sveče. 

V preteklem letu pa je nekoliko pod pričakovanji gledalcev ostalo predvsem Slovensko mladinsko gledališče. Nobena izmed lanskoletnih predstav veščim gledalcem, ki v gledališče zvesto in redno zahajajo, ni ponudila ničesar novega. SMG velja za valilnico slovenske postdramatike, zdi pa se, da je gledališče v zadnjem letu v tem stažu nekoliko otopelo. 

Najbolj je v preteklem letu navdušil Mini teater. Postdramskost leta je na prej omenjenem odru pred nas postavila režiserka Nina Ramšak Markovič, z drzno adaptacijo vrhunskega feminističnega dramskega teksta Norma Jeane Baker Trojanska, v originalu izpod peresa Anne Carson. V primerjavi z Slovenskim mladinskim gledališčem, ki se specializira v sodobnosti, je Mini teater (kljub temu, da gledališče bolj ali manj opredeljuje predvsem uprizarjanje otroških, lutkovnih predstav), pred SMG-jem v svojih sodobnostnih poskusih prednjačil. Pohvala gre tudi že omenjenemu otroškemu programu Mini teatra. Ta se je izkazal tako s ponovnimi uprizoritveni kultnih lutkovnih predstav, kot je Korenčkov palček Svetlane Makarovič, kot tudi z igranimi otroškimi predstavami, med katerimi je izstopala ganljiva drama Snežena sestra. Slednja izvrstno tematizira “težje” teme in jih zna približati tudi otrokom. Pred Mini teatrom je torej veliko dobrega, v kolikor se bo vodstvo gledališča svoje prostore še naprej namenjalo uprizarjanju izvrstnih predstav, ne pa propagandi stališč veleposlaništev tujih držav, ki v gledališče ne sodijo.

Nekako mešane občutke o preteklem letu pušča Mestno gledališče ljubljansko. Čeprav MGL brez dvoma krona ekipa najboljših slovenskih odrskih igralcev, so njihove lanskoletne predstave pogosto ostale omejene z lastno etiketo klasike. Najboljši primer tega je uprizoritev Nore ali Hiše lutk Henrika Ibsena,  ki kljub izjemnemu igranju Ajde Smrekar in Mateja Puca ostaja ujeta v svoji neaktualiziranosti. MGL-jeva Nora bi bila sporočilno veliko močnejša v kolikor bi se režiserka Nela Vitošević odločila izpostaviti zgodovinski kontekst drame, ali če bi naredila korak naprej in Ibsenovo delo z uporabo medbesedilnosti popeljala na nove priredbeno-interpretacijske nivoje. Precej izpeto sporočilnost nosi tudi MGL-jeva drama Sosedje, ki stereotipno reducira vrednote mlajše generacije na individualizem, lenobo in samozaverovanost. V lanskih predstavah MGL-ja smo gledalci najbolj pogrešali uprizarjanje modernih dram in iskreno upamo, da jih gledališče ne namerava nadomestiti z vedno pogostejšim uprizarjanjem literarnih klasik. Dejstvo je, da Mestno gledališče ljubljansko po navadi najbolj blesti v uprizarjanju čustveno nabitih družinskih dram, kot sta Olje črne kumine iz leta 2021 in Avgust v okrožju Osage iz leta 2022. Na žalost po tem formatu, v katerem odlična igralska zasedba gledališča najbolj blesti, MGL letos ni posegel.

Predstava, ki pa negira prej povedano, je za MGL atipični projekt Razpoka. Psihološki triler namreč zna navdušiti ne le s spretno režijo, pretanjeno sporočilnostjo in slogovno sodobnostjo, izrazito izstopa tudi kreativnost rabe luči in scene, s tem pa predstava postane vredna sodobnosti tako stilno, kot tudi kontekstualno. Poleg tega zna gledalcem s poseganjem po skoraj dokumentarnem žanru in poigravanju z resničnostjo ponuditi nekaj povsem novega, za kar si gledališče zasluži vse pohvale. 

Na tej točki je treba pohvaliti tudi mlado igralko Diano Kolenc, ki se je izkazala ne le v vlogi v Razpoki, temveč tudi v MGL-jevem Lunaparku. Kolenc se je v preteklem letu iz sicer pristnega igranja stranskih ali rezervnih vlog, prelevila v stalnico na odru MGL-ja, v bližnji prihodnosti pa bo na Veliki oder gledališča stopila v vlogi Estelle iz Sartrovih Zaprtih vrat. Čeprav nas je letos zapustilo več odličnih gledaliških ustvarjalcev, med drugimi upokojeni član igralskega kolektiva MGL Matjaž Turk in izvrstni dramatik Veno Taufer, je očitno, da se ciklus pristnega delovanja slovenskih gledališčnikov nadaljuje. 

To nas pripelje do konca odrskega pregleda leta 2023. Nekatera gledališča so napredovala, nekatera nekoliko nazadovala, nekateri ustvarjalci so se za vedno poslovili, a v svet slovenskega gledališča prihajajo novi mladi umetniki. Vsekakor se je v odrski sferi preteklega leta odvijalo veliko osupljivega, kar vse ljubitelje gledališča pušča na trnih glede odrske umetnosti v novem letu. Iz odrskega uredništva Koridorja vam želimo užitek v slovenskem teatru leta 2024!

Nagrade

Nagrada Tedna slovenske drame za najboljšo igralko: ZVEZDANA MLAKAR za vlogo v uprizoritvi Žene v testu, režija Živa Bizovičar, SNG Drama Ljubljana  

Nagrada Tedna slovenske drame za najboljšega igralca: GREGOR ZORC za vlogo v uprizoritvi Pravljice našega otroštva, režija Jernej Lorenci, Prešernovo gledališče Kranj in SNG Nova Gorica

Posebna nagrada Tedna slovenske drame po presoji žirije za učinkovit uprizoritveni postopek: USEDLINE, režija Žiga Divjak, Mestno gledališče ljubljansko

Nagrada Slavka Gruma: ANJA NOVAK ANJUTA: Tekst telesa

Šeligova nagrada: avtorski projekt po motivih slovenskih ljudskih pesmi: ŽENE V TESTU, režije Živa Bizovičar, SNG Drama Ljubljana

Grün-Filipičevo priznanje: Dramaturginja Mojca Kreft

Nagrada občinstva: Katarina Morano: USEDLINE, režija Žiga Divjak, Mestno gledališče ljubljansko        

Nagrada za mladega dramatika: MANCA LIPOGLAVŠEK: Zamrzovanje

Borštnikov prstan: Nataša Matjašec Rošker

Velika nagrada festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo predstavo: Zaprta študija. “New constructive ethics” režiserke Nine Rajić Kranjac v produkciji Prešernovega gledališča Kranj.

Borštnikova nagrada za scenografijo: Branko Hojnik za scenografijo predstave Frančišek režiserja Jerneja Lorencija v produkciji Mestnega Gledališča Ptuj.

Borštnikova nagrada za izvirno dramsko besedilo: Katarina Morano za predstavo Usedline v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega.

Borštnikova nagrada za oblikovanje svetlobe: kolektiv Son:DA in Toni Soprano Meneglejte za uprizoritev Kdo se boji Virginie Woolf? režiserja Ivice Buljana v produkciji Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj.

Borštnikova nagrada za mladega igralca ali igralko: Ivana Percan Kodarin za vlogi Deklice v predstavi 52 hertzov režiserke Mojce Madon v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Tapoletne v predstavi Žene v testu režiserke Žive Bizovičar v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana.

Borštnikova nagrada za igro: Mirjam Korbar za vlogo Mame v predstavi Usedline režiserja Žige Divjaka v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega

Borštnikova nagrada za igro: Janez Škof za vlogi Frančiška v istoimenski uprizoritvi režiserja Jerneja Lorencija v produkciji Mestnega Gledališča Ptuj in Robina v predstavi Otroci režiserke Nine Šorak v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana.

Borštnikova nagrada za igro: Janez Škof za vlogi Frančiška v istoimenski uprizoritvi režiserja Jerneja Lorencija v produkciji Mestnega Gledališča Ptuj in Robina v predstavi Otroci režiserke Nine Šorak v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana.

Borštnikova nagrada za igro: Branko Šturbej za vlogo Georgea v predstavi Kdo se boji Virginie Woolf? režiserja Ivice Buljana v produkciji Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj.

Borštnikova nagrada za najboljšo režijo: Mojca Madon za režijo predstavo 52 hertzov v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.

Nagrada Nepogrešljivi: garderoberka Lutkovnega gledališča Ljubljana Jadranka Pavlović, inscipent Prešernovega gledališča Kranj Ciril Roblek in šepetalka v SNG Nova Gorica Arjana Rogelja

Žlahtna komedija: Diego de Brea (Veliki diktator), 

Žlahtna komedijantka: Vesna Pernarčič za igro v predstavi Antigona

Žlahtni komedijant: Jurij Zrnec za igro v predstavi Veliki diktator

Žlahtni režiser: Ajda Valcl za režijo v predstavi Vse zastonj! Vse zastonj!

Nagrada Tantadruj za življenjsko delo: Adrijan Rustja

Nagrada Tantadruj za igralski dosežek: Jure Kopušar

Nagrada Tantadruj za predstavo v celoti: Ivana Djilas (Mario in Čarodej)

Nagrada Tantadruj za gledališki dosežek: Jaka Varmuž

Župančičeva nagrada: Ajda Smreka

Nagrada Sama Smerkolja: Emil Baronik

Nagrada Bert za življenjsko delo: Olga Kacjan

Lektorirala: Neva Accetto Vranac