Praznovanje

Prevajalka: Alenka Klabus Vesel
Režiser: Janusz Kica
Dramaturginja: Eva Mahkovic
Scenografka: Karin Fritz
Kostumografka: Bjanka Adžić Ursulov
Avtorica glasbene opreme: Darja Hlavka Godina
Lektorica: Maja Cerar
Korepetitorka: Višnja Kajgana
Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik
Oblikovanje zvoka: Sašo Dragaš
Nastopajo: Boris Ostan, Judita Zidar, Branko Jordan, Ivana Krajnc Bagola, Filip Samobor, Viktorija Bencik Emeršič, Joseph Nzobandora – Jose, Jožef Ropoša, Meta Mačak k. g., Jaka Lah, Alojz Svete k. g., Boris Kerč, Tomo Tomšič, Gašper Jarni, Voranc Boh k. g., Klara Kuk k. g., Julita Kropec k. g., Gal Oblak, Tjaša Železnik
Datum premiere: 30. 1. 2023, MGL
Datum ogleda: 30. 1. 2023, MGL

V ponedeljek, 30. januarja 2023, smo si ob 19. uri v Mestnem gledališču ljubljanskem lahko ogledali predstavo Praznovanje, zasnovano po motivih filma Festen režiserja Thomasa Vinterberga. Sam film je rezultat manifesta Dogma 95, pravilo te pa je bilo ustvarjanje filmov na podlagi tradicionalnih vrednot zgodbe, igre in izključevanje uporabe posebnih učinkov, saj so želeli na avtentičen način prikazati resničnost zgodbe in odpraviti estetsko izumetničen stil ameriškega filma. Kako dobro se je ta tehnika obnesla v filmskem svetu, v tem trenutku niti ni tako pomembno. Lahko pa rečemo, da je takšen način izjemno olajšal prenos fabule na oder, za kar sta odlično poskrbela režiser Janusz Kica in dramaturginja Eva Mahkovic.

Po naslovu in uvodnem opisu sodeč smo priča zabavi za 60. rojstni dan premožnega kapitalista in na videz uglednega meščana Helgeja (Boris Ostan), na kateri so zbrani vsi sorodniki, med njimi je tudi tisti, ki ga sprva ni povabil, ter ta, za katerega bi bilo bolje, če sploh ne bi bil povabljen. Pred očmi gledalca se kot domine postopoma rušita ves kič in izumetničenost same zabave ter povabljencev. Družinska zabava se zaradi najstarejšega sina Christiana (Branko Jordan) kaj kmalu prelevi v spovednico za razreševanje travm, povzročenih tako s strani storilca, kot tudi tistih, ki so o njih zavestnostno molčali. V tem trenutku se kot gledalci vprašamo, kdo je bolj kriv – tisti, ki je storilec, ali tisti, ki ob vsem videnem molči.

V boju med molkom in razkritjem temačne resnice se molčečim v bran postavi tudi sama scena (Karin Fritz), ki njihovo zlaganost in površinskost podpre z glamurjem in razkošnostjo, katere glavni rekvizit je z vso jedačo in alkoholom bogato obdana miza, okrog te pa so razporejeni zeleni žametni fotelji, ki odsevajo prefinjenost in eleganco. S tem storilec in vedoči položijo vse upe v hedonistično potešenost, ki bo prevladala nad resnico. K dinamičnosti predstave pripomore tudi konstantno prestavljanje same mize med prizori. Že ob prvem poskusu izpovedi najstarejšega sina je postavitev orientirana tako, da lahko opazujemo povabljene, »tiste, ki vedo«: brezizrazno babico (Meta Mačak), ki v celotni predstavi zgolj poje, dementnega dedka (Jožef Ropoša) s konstantno repeticijo iste šale, ki prispeva k omilitvi turobnosti predstave in ji doda kanček humorja, ter Else (Judita Zidar) z vidno neprijetnim izrazom na obrazu.

Tudi sama kostumografija in glasba se koherentno prepletata z zgodbo. Vsi udeleženci so elegantno urejeni, v odtenkih črne in bele, le Helene izstopa s svojo rdečo obleko, s čimer nakaže na to, da je samosvoja. Glasba je raznovrstna, dinamična, poveže se s čustvi in vzdušjem vsakega prizora; med zabavo je slišati jazz in klasično, ko praznujejo, pijejo in se veselijo, se prelevi v glasno pop, rock in celo elektronsko glasbo, ki nakazuje na poskus preglasovanja resnice. Ob trenutkih tesnobe, jeze in žalosti je tudi glasba turobnega prizvoka.

V gledališki igri smo soočeni s spektrom neprijetnih polemik in karakteristik, ki so izražene pri posameznih članih družine in s strani igralcev dobro uprizorjene, hkrati pa so ogledalo današnje družbe. Gre za polemike, ki so prisotne že od nekdaj, od časov, ko so bile težko sprejete, do danes, ko so že nekoliko bolj ozaveščene, a nas še vseeno vedno znova pretresejo. Pohvala gre igralkam, ki so odlično prikazale nemoč ženskega glasu. Sprva to vidimo skozi lik babice – njen pogled je prazen, njena prisotnost pa zgolj fizična. Naslednja je Else, ki bi kot mati prva morala poskrbeti za varnost svojih otrok, a o vsem namerno molči. Njena svetovljanska hči Helene (Ivana Krajnc Bagola), ki naj bi bila odraz uporništva, ob spoznanju resnice izbere molk, saj je bilo soočenje z dejstvi zanjo prevelik zalogaj. Edina, ki se še kanček trudi upreti, je Mette (Viktorija Bencik Emeršič), a njena obramba ostane zgolj pri kričanju. Pomočnici Pia (Klara Kuk) in Michelle (Julita Kropec) mogoče res nimata glasu zaradi socialnega statusa in njuna obsedenost z bratoma jima nekoliko tepta samospoštovanje, a vendarle skupaj s preostalimi zaposlenimi tvorijo gonilno silo, ki Christianu pomaga pri razkrinkanju.

Vzporedno se predstava dotakne tudi polemik rasizma, alkoholizma ter nasilja, ki jih v vlogi Mikaela igralec Filip Samobor dosledno uprizori. Čeprav bi mogoče mislili, da je kot najmlajši brat, ki je svojo zgodnjo mladost preživel v internatu, doživel najmanj travmatskih posledic, pa se te nezavedno kažejo kot negativne karakteristike. Je izjemno nespoštljiv do svoje žene, zelo impulziven, nasilen tako fizično kot verbalno, ter nestrpen do Heleninega temnopoltega partnerja.

Kot da nas že to ne bi pretreslo dovolj, pa smo priča tudi incestu in spolni zlorabi, za katerima se skriva Helge. Sam igralec se tako prepričljivo vživi v vlogo izprijenega in zlaganega očeta, ki v zavajanju gostov od resnice vztraja do konca, da tudi v gledalcu ustvari dvom o resničnosti sinovih izjav. Tudi sam režiser pove, da ga je zgodba navdihnila z dejstvom, da ljudje velikokrat ne verjamemo resnici, kar je v sami predstavi tako režijsko kot tudi dramaturško dobro postavljeno, saj se ta prikaz odlično vidi v prizoru med Helgejem in Christianom, ko lastnega sina prikaže kot duševnega bolnika. Tudi sama sem se ujela v dvom in se potem spraševala, zakaj nam je tako težko verjeti tako grozni resnici. Včasih je težko verjeti, da je lahko nekdo, ki ti je tako blizu, zmožen povzročiti toliko bolečine, hkrati pa pomisliš, da je kot otrok dejanje narobe interpretiral, ali pa zgolj zaradi jeze, ki izvira drugje, želi škodovati očetu. V tem primeru je Helge izbral ostudno, a zanj izvrstno taktiko. S tem, ko je Christiana označil za neprištevnega, je njegovi resnici odvzel kredibilnost.

Ob nešteto poskusih resnica končno seže med vse prisotne in jih pahne v srhljivo tišino. Ko vsi vstanejo od mize, ostane le še Christian, vidno izčrpan, še vedno nekoliko zagrenjen, saj je kljub zadoščenju ob upravičenem linčanju očeta storjeno še vedno del njega ter njegove preteklosti. Vseeno pa se kaj kmalu Helgejevi otroci prepustijo slavju in pitju, saj občutijo, kako jih je zapustilo breme, ko so se končno soočili z lastnimi demoni. Gre za popoln katarzičen trenutek, ki ga istočasno doživljamo tako liki kot tudi gledalci. Rodi se nov dan in po prekrokani noči pride do moralne ter duševne streznitve. Vsi se zavedajo, da po tem praznovanju ne bo nikoli več nič isto. Eni so osvobojeni, drugi obžalujejo, tretji pa končno dobijo »lastno hrbtenico«.

Predstava ti ne pusti, da bi ostal ravnodušen nad razpletom zgodbe. Poskrbi za sprožitev miselnih procesov, ki v tebi odzvanjajo tudi med štirimi stenami lastnega domovanja. Sprašuješ se, kako se lahko nekdo, ki nosi tako bolečo izkušnjo, v sebi sploh še veseli in praznuje in kaj hitro odgovore najdeš v lastni izkušnji. Vsakdo izmed nas v sebi nosi rane, tiste, ki so nam jih hote ali nehote povzročili starši. Primeri so vsekakor različni, nekateri manj, drugi bolj grozni, vseeno pa je postopek predelovanja soroden. Za lastno dobro se po najboljših močeh trudiš živeti s tem, saj veš, da storjenega nisi mogel preprečiti, kar pa ne pomeni, da nimaš vpliva na določanje, v kolikšni meri bo takšna izkušnja definirala tvojo prihodnost. Osebno se me je dotaknil lik matere Else, ki daje občutek obupane matere, slepe za resnico, saj ve, da le tako lahko ohrani družino kot celoto, ne glede na toksičnost medsebojnih odnosov. Tisti, ki ob takšnih grozotah le molči in zaradi želje po ohranitvi družine ne zaščiti lastnega otroka, je vsaj toliko kriv kot izvršitelj. Boleče je, predvsem če moraš kot hči opazovati lastno mater, kako ob podrejanju in razdajanju svojemu možu izgubi lastno bistvo in lasten glas. Kar pa še najbolj skeli in pretrese, je neuslišana resnica. Vprašamo se, kolikokrat je treba tako bolečo resnico ponoviti, da seže do ljudi. Zakaj je tako težko verjeti? Ko se nam žrtve zlorab poskusijo izpovedati, jih utišamo, preslišimo, ne dojemamo resno. Priča smo mnogim gibanjem za razkritje spolne zlorabe. Hitro lahko ugotovimo, da večina žrtev o storjenem spregovori prepozno. Ne gre le za nekaj mesecev – leta in leta minejo, preden o tem spregovorijo. Poguma pa jim ne izpodbija le strah pred storilcem, v veliki meri jim ga uničujejo tudi tisti, ki molčijo in predvsem tisti, ki o njihovi verodostojnosti dvomijo, jo preizprašujejo. Dokler bo gledališče ozaveščalo in nas opozarjalo na ključne družbene problematike, kot je ta, lahko rečem, da mogoče še obstaja upanje za prijaznejšo prihodnost.