Poslednji kanček fikcije
Prevod: Jan Krmelj Dramaturgija: Goran Injac Oblikovanje prostora in izbor glasbe: Boris Nikitin Izbor kostumov: Goran Injac, Boris Nikitin Lektorica: Mateja Dermelj Glasbeni aranžmaji: Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani; dirigentka Rahela Durič Barić Oblikovanje svetlobe: Kristina Kokalj, Boris Nikitin Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic, Silvo Zupančič Vodja predstave: Urša Červ, Gašper Tesner Zasedba: Primož Bezjak, Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani Pianistka: Polona Janežič Datum in kraj premiere: 23. maj 2023, Slovensko mladinsko gledališče (SMG), Ljubljana Datum in kraj ogleda: 23. maj 2023 ob 19:00, Slovensko mladinsko gledališče (SMG), Ljubljana
Kako pridemo do tega, da globoko verjamemo v nekaj? To osrednje vprašanje je igralec Primož Bezjak s poglobljenostjo raziskoval v kar 75-minutni uprizoritvi Poslednji kanček fikcije. Njegovo vzdušje je spretno sooblikoval Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani.
Vprašanje vere je prisotno skozi vsa zgodovinska obdobja in zagotovo lahko rečemo, da se pojavlja tudi v sedanjosti. S porastom ateizma in drugih oblik verstva, pa se to vprašanje le še poglablja. Vendar Poslednji kanček fikcije ne daje vpogleda v rimsko katoliško cerkev in vero, ki jo ta časti, temveč je kot nekakšna odprtina v Zemljini skorji, ki nas sili, da uvidimo resnico. Pomaga nam spoznati dejstvo, kaj vse lahko naredimo, če sprejmemo le eno odločitev. Glavni igralec ne predstavlja določene osebe ali bitja, ampak povezovalca besedila v smiselno celoto. Vsebina temelji na zgodbi iz Svetega pisma, natančneje iz Nove zaveze. Lik, ki ga igra, ni del zgodbe, ampak jo ustvarja. Vsebina se navezuje na prizor o nejevernem Tomažu in to je zasnova za ustvarjalčevo nadaljnje razmišljanje.
Besedilo je skrbno napisano in stkano v zaokroženo celoto ter je za dekoncentriranega gledalca na nekaterih delih nerazumljivo, ampak to ga naredi nepopisno zanimivega. Zmotila me je le nejasnost pomena določenih delov teksta, ki je vseboval razlage, za katere menim, da niso bile razumljive za vse gledalce in bi lahko pustile vrzeli. Sprva dogajanje na odru deluje kot monolog, ki ga seveda vodi en igralec. A kljub temu menim, da je šlo za dialog med igralcem in občinstvom, saj ves čas prebija četrto steno. Hvalevreden igralec ima odlično dikcijo, ko je govoril, se ga je razumelo in slišalo povsod, bil je zelo sproščen, govorjeno je podkrepil z gibalnim. Med gibalno in govorno povezavo se pojavi še usklajenost z glasbo, ki jo ustvarja pevski zbor v ozadju. Živa glasba vsekakor da poseben pridih sami zgodbi, spominja na antično grško gledališče. Ob spremljavi pianistke Polone Janežič je pevski zbor zapel pesmi, ki so bile ključnega pomena za vzdušje, ki je bilo zelo cerkveno morda bi kdo rekel tudi svečano. To se je izkazalo predvsem proti koncu, ko s petjem podkrepijo in ustvarjajo napetost v dvorani.
Že v začetnem nagovoru izvemo, da so sprva predstavo želeli uprizoriti v verski ustanovi, vendar jim to ni uspelo, ker nobena verska inštitucija ni bila pripravljena sodelovati z njimi, in so jo zato uprizorili v gledališki dvorani. Kljub temu pa jim je uspelo ustvariti omenjeno svečanost, ki se pojavlja v verskih ustanovah, zaradi besedila je vse skupaj delovalo kot cerkvena pridiga.
Poleg besedila sta posebno ozračje ustvarjala tudi gledališka dvorana in oder. Na zunaj deluje scenografija kot ena zmeda, ki je bila postavljena na oder, vizualno spominja na prazno platno, vendar temu ni tako. Scene praktično ni bilo, kajti na odru je stal le klavir in 15 stolov za člane pevskega zbora. Nad igralčevo glavo pa se je svetlikal napis »Evangelij po Janezu«, na katerega se predstava naslanja. Kostumi so bili skrajno preprosti, vsi so imeli na sebi oblačila iz vsakdanjega življenja. Večinoma so to bile črne majice s kratkimi rokavi in napisi, ki niso bili močno opazni. Takšna odločitev me ne preseneča, ker verjamem, da so s tem želeli poudariti, kako zelo pomembno je besedilo v primerjavi z vsem ostalim gledališkimi elementi. Na sproščenost gledalcev pri gledanju je zagotovo vplival še format postavitve. S podiranjem 4. stene posežejo v intimo gledalcev in navkljub temu ohranjajo odnos z gledalcem (ga ne dolgočasijo, ne prestrašijo, ne vznemirijo …) ter tako zminimalizirajo napetost med igralcem in gledalcem, napetost pa se tako razporedi po celotni dvorani.
Ker se igra nanaša na filozofska vprašanja, kot na primer, kaj nas pripelje do tega, da verjamemo, in ali je vera zgrajena na praznini, ki ne temelji na dokazih, je zagotovo »poslastica« za vse generacije. Zasedba je več kot odlična in menim, da bi sprememba le-te lahko povzročila uničenje bistva. Primož Bezjak je rojen za to vlogo, mogoče celo poslan od boga, kajti njegovo vživetje vanjo je nepopisno odlično. To se je kazalo v vseh prizorih predstave.
Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Uršula Gačnik