Polna luna
Avtor besedila in dramaturg: Nebojša Pop-Tasić Režiser in koreograf: Sebastjan Starič Scenograf: Damir Leventić Avtorica glasbe: Polona Janežič Kostumografka: Irina Milijić Oblikovalec svetlobe in fotograf: Borut Bučinel Lektorica: Irena Androjna Mencinger Datum premiere: 7. september 2023 Datum ogleda: 7. september 2023
Lokalne otroke, njihove starše (in v manjšem številu tudi nekatere druge) je na Šentjakobski oder ljubljanskega lutkovnega gledališča tokrat zvabil tako imenovani “sanjski muzikal” Polna luna izpod avtorsko-dramaturškega peresa Nebojše Popa-Tasića. Ta vsestranski umetnik, predvsem pa dramopisec, je eden izmed najbolj plodovitih odrskih ustvarjalcev v Sloveniji – to pa ne pomeni, da je preizkusil vsakršno odrsko zvrst in žanr ter se ustalil v izbranem, ponavljajočem se slogu. Pop-Tasić domuje predvsem v priredbah in medbesedilnih nanosih na odrske in neodrske klasike, med katere sodijo Onjegin, Satirikon, Metamorfoze, Gospa Bovary in druga splošno znana dela. Pop-Tasić je vsaj navidezno manj domač ustvarjanju gledaliških predstav za naše najmlajše, Polna luna pa je ravno s svojo mlado ciljno skupino izkušenemu dramatiku nov izziv.
Predstava nas popelje onkraj intertekstualnih nanosov na klasiko in v svojo srčiko postavi misteriozno nrav polne lune ter jo uporabi kot prikaz otroških nočnih mor. Prostor protagonista predstave zavzema štiričlanska družina, ki jo ponazarjajo Jure Lajovic v vlogi očeta, Alenka Tetičkovič v vlogi mame in Rok Kunaver ter Ana Hribar kot lika sina in hčerke. Fabula in gledališki govor sta v predstavi povsem postranskega pomena in nadomeščena z nizom nenujno povezanih dogodkov in več plesnih songov. Zgodba predstave ni povezana celota, kar pa nikakor ni slabost, kvečjemu prednost: sestavljena je iz fragmentarnih posnetkov raznolikih, a vsem dobro znanih tipičnih otroških sanj. Taka izpeljava fabule je najbolj smiselna, saj cilj Popa-Tasića ni prikaz celovite otroške pravljice, temveč analiza sanj, ki otrokom ponuja vpogled v njihove nočne more z zornega kota smešenja. Na ta način dramatik dosega razblinjanje nekaterih velikih otroških strahov.
Smešenje nočnih mor je poudarjeno s prej omenjenimi plesnimi songi. Namesto odrskega govora so gledalci soočeni s kopico veselih pesmic, ki jih na klavirju spremlja otožna melodija, ki ponazarja tipični prizor melanholije nočnega neba. Ta antitezni poudarek je še bolj prisoten pri plesu, plesoči liki namreč stalno nihajo med tipičnimi sodobnoplesnimi in baletnimi elementi ter grotesknimi, smešnimi gibi.
Delo oblikovalca svetlobe Boruta Bučinela je dobro strnil poleg mene sedeči mladi gledalec z “wow, ful lepe so lučke” – res so bile! A ne le to; raba svetlobe je bistroumno kombinirana s spretno kostumografijo. Lik Polne lune, ki ga upodablja Urška Hlebec, je oblečen v kostum iz majhnih srebrnkastih luskin, od katerih se svetloba odbija in z gibanjem igralke vzpostavi učinek vesoljne prisotnosti v sicer zatemnjeni gledališki dvorani. A to ni edini trenutek, v katerem se izkaže kostumografka Irina Milijić. Kostumi likov niso zgolj v skladu z osvetlitvijo predstave, temveč se tudi sinhrono zlivajo s samo odrsko sceno. Nočna halja lika mame je ogrinjalo zgolj momentarno, v naslednjem trenutku je namreč že otroška odeja. Tudi navadna modrikasta posteljnina ni zgolj posteljnina, kaj kmalu je namreč preobražena v sanjsko podobo globokega oceana.
A to niso edine metamorfoze med odrskimi subjekti, medsebojno se namreč preobražajo tudi liki. Mama je le mama, dokler igralka lastne vloge zapusti in odigra personifikacijo v mraku skažene, moraste podobe otroške jopice. Ravno ta element spreminjanja najbolj izpostavi Alenka Tetičkovič, ki naravnost blesti v obeh vlogah.
Celostno gledano je Polna luna izvrstna predstava za naše najmlajše. Pop-Tasić v njej uspešno razširi svoj ustvarjalni spekter z njemu lastno in dobro poznano slogovno dramsko prvino, kot je opora na skrajno bizarnost in glasbo, ki ji vsestranski dramatik nikakor ni tuj. Pop-Tasićeva domišljija in občutek za bizarnost se izvrstno poda upodobitvi zmuzljivih in neotipljivih podob otroških sanj in mladim gledalcem ponudi varno zavetje pred najstrašnejšimi nočnimi morami.
Uredila: Neva Accetto Vranac
Lektorirala: Uršula Gačnik
