Polenta

Idejana zasnova: Eva Jesenovec
Dramaturgija in režija: Eva Jesenovec, Mojca Madon, Jernej Potočan
Oblikovanje zvoka: Jurij Alič
Lektura: Tatjana Stanič
Igralska zasedba: Eva Jesenovec
Premiera: 6. 10. 2022
Ogledano: 6. 10. 2022

Štafetno palico Drama Laboratorija, ki namenja prostor mladim (zaposlenim) ustvarjalcem, v katerem so s svojim osebnim izrazom eksperimentirali že Nina Ivanišin, Tina Vrbnjak in Nik Škrlec, je prevzela Eva Jesenevec. Z ekipo ustvarjalcev je »zakuhala« happening Polenta, dogodek, zasnovan na njegovem notranjem monologu, polnem srčnosti.

Polenta je t. i. »happening v trgovini – prostoru, ki obljublja, kaj vse bi lahko bilo, če se za to odločim«. No, tako to »zapakirajo« ustvarjalci. Dogodek se zares dogaja izven gledaliških dvoran in lahko obkljukamo vse kljukice, da to ni gledališka predstava. Že takoj je jasno, da smo tokrat priča performativnemu dogodku, saj v roke dobimo gledališki zemljevid in naročilo hostesnikov je, naj pripravimo telefone in slušalke. Pravzaprav lahko trdimo, da se happening prične že pred prihodom performerke. Medtem ko gledalci čakamo pred službenim vhodom v Dramo, je treba poskenirati QR kodo, ki nas pelje do vnaprej posnetega zvočnega posnetka, ki se za vse prične ob istem času. Usposabljanje slušalk za vse gledalce s strani hostesnikov, hostes in prisotnih ustvarjalcev je svojevrsten happening.*

Še preden Evo Jesenovec lahko ugledamo na lastne oči, nas v ušesih poboža njen glas. Izgubljena v množici ljudi, mešanici gledalcev Polente, čakajočimi na avtobus, se na hitro sprehodi mimo nas in izgine v notranjost Drame skozi službeni vhod. Njen glas nas skozi slušalke nagovori in pozdravi, tako kot te pozdravi bližnji prijatelj.

Inspiracija za happening je bil roman Aglaje Veteranyi Zakaj se otrok v polenti kuha, kar izvemo tudi iz Evinega monologa. Od te pravljice pravzaprav v njenii Polenti ostane bore malo, vendar ravno prav, da »zakuha« svoj dogodek. Dramaturgija se nasloni na pravljico in skoznjo odpre Evin odnos do sveta ter raziskuje njen odnos z mamo. Kaj hitro nas Evin glas prevzame in povabi, naj sledimo hostesnikom v enega izmed salonov znotraj gledališkega hrama.

Prvi del Polente je zasnovan v delovnem prostoru, kjer naj bi happening nastajal. V z rekviziti napolnjenem prostoru in očitnimi motivi izhodiščnega romana, spremljamo performerko, kako navidezno lovi ravnotežje. Njen glas v naših ušesih in njeno telo pred nami ustvarjata občutek diskrepance, vendar nam hkrati dajeta občutek bližine s perfromerko. Slišimo njene misli, medtem ko tiho vadi pred nami. Smo v Evinem svetu, v njeni glavi. Občasno nas na to, da ne gledamo na svet skozi njene oči, spomni zgolj to, da so okoli nas hostesniki, ki nas popeljejo do naslednjega prizorišča.

Čeprav je dogodek narativen in ves čas drži našo pozornost, so najšibkejše točke Polente prehodi med prizori. 

Kljub temu da Eva odide iz salona pred nami in nas nato preko slušalk ponovno povabi, da zaupamo in sledimo hostesnikom do naslednje točke, se v tem trenutku zavemo, da smo v gledališču. Med potjo na drugo lokacijo še vedno sledimo Evinemu monologu, ki naslavlja lokacijo, po kateri se sprehajamo. Povabi nas, naj bomo pozorni na vonj po pici, ko se sprehodimo mimo picerije Parma, in hkrati odslikuje svoj miselni proces. Svet vidimo skozi njene oči. Pot nas vodi vse do trgovine Maxi, kjer se happening Polenta zares prične. Iz napovednika lahko preberemo, da je ideja za projekt (tako kot mnogo drugih osebnoizpovednih projektov institucionalnega in neinstitucionalnega gledališča preteklih dveh let, ki smo jih bolj podrobno raziskali že v Koridorjevem zborniku Umetnost v času korone) vzklila v času zaprtja, ustavitve javnega življenja zaradi epidemije covida-19. Verjamem, da smo vsi zaradi tega doživeli zasuk v načinu občutenja javnega prostora. Podobno kot v Polenti, ko vdremo v javni prostor, nam tudi Evin glas odpre nov zorni kot, kako izgleda podoba Maxija v njenih spominih.

Šele v Maxiju gledalci dobimo določeno mero svobode, da se po svoji volji sprehajamo po trgovini, pri čemer nam pomaga zemljevid, ki ga je ustvaril Matic Maco Lukšič. Da Matic spada v podoben krog ustvarjalcev kot Eva, ki se gledalcev dotakne s taktno nežnostjo, intimnimi zgodbami in srčnostjo, vemo že iz njegove predstave Vse to sem videla, ko sem letela mimo, tokrat pa nam zemljevid z njegovimi ilustracijami pomaga pri orientaciji skozi trgovino in nam poda dodaten material, ki nam pomaga ustvariti prizor male Eve Jesenovec, ki je v Maxiju izgubila mamo. Podobno kot performerka se tudi mi izgubimo med policami in se dokončno potopimo v njeno pripoved od zgodbe, kako ji je mama pripravljala torto Planica, do zgodbe o mami in lasulji. Mogoče kdaj pa kdaj, če imamo srečo, zasledimo performerko, kako po trgovini nabira plišaste igrače. Zdi se, kot da je prikazen v labirintu, ki nam je hkrati tako blizu in tako daleč ter o njej vemo malo več, kot ona ve o nas.

Dogodek se odvija na javnem prostoru, ki je izjemno pretočen. In verjetno se skupina okoli 20 ljudi s slušalkami na ušesih do sedaj še ni nenapovedano sprehajala po Maxiju med delovnim časom. O tem pričajo pogledi mimoidočih, zaposlenih in rdeča lička peka, ki ima priložnost, da sodeluje v krajšem prizoru s performerko. Vse to nas opominja na to, da še vedno nismo čisto neoporečni opazovalci. Polenta je izjemno oseben projekt. In vendar se dogaja na zelo javnem prostoru, prav nič inkognito. Čeprav nam želi dati vtis, da smo zunanji opazovalci, smo tudi mi subjekt pogleda mimoidočih. Kot ljudje s slušalkami posežemo v prostor in sami postanemo subjekt pogleda. Na to me opozori celo gospod, ki ga zanima, ali je danes v Maxiju promocijski dogodek. Lahko bi rekli, da je, vendar je v njem čisto preveč Evinega sveta, da bi ji lahko očitali kaj takšnega. Smo v središču pozornosti vseh v trgovini, zgolj Eva Jesenovec nakupuje dalje. Ves ta čas sledimo njenemu vnaprej posnetemu toku misli, dokler nas ne povabi, da vsak izmed nas prinese artikel, ki nas najbolj spominja na našo mamo. 

Projekt, ki je zastavljen kot happening, dosledno upošteva njihova načela. Čeprav je njihova značilnost aktivna udeležba udeležencev, lahko trdimo, da ustvarjalci največjo aktivno sodelovanje udeležencev dopustijo, ko se prosto sprehajamo po trgovini in z lastno izkušnjo ter orientacijo po prostoru sami aktivno sestavljamo izkušnjo s svojimi asociacijami. Izpolnitev pogoja naše aktivne udeležbe bi tako dosegli tudi brez nabiranja prodajnih artiklov, ki zgolj prekinejo tok asociacij, ki smo si jih lahko ustvarili do sedaj. Takrat nas Eva Jesenovec tudi prvič naslovi v živo. Četrta stena se kar na enkrat poruši in iz zaodrja/skladišča prinese slovito torto Planico. Mogoče v Polenti ne vidimo širine njenega igralskega razpona, nas pa tokrat očara s srčnostjo in sposobnostmi pripovedovanja. Vsekakor k čustvenemu zaključku, ki nam kar malo orosi oko, pripomore tudi to, da pri razrezu na premieri pomaga Evina mama.

V Polenti vsi elementi delujejo složno in sooblikujejo končni izdelek. Kako nas ustvarjalci (Eva Jesenovec, Mojca Madon, Jernej Potočan) povabijo, zgrabijo in držijo v miselnem toku performerke, pa je splet temeljitega režijskega premisleka, izredno podkovane dramaturgije pripovedi ter močno razvitega osebnega odnosa ustvarjalcev do materije uprizoritve. Vsi trije elementi se med seboj spojijo in povežejo v celoto. Na tem mestu je treba pohvaliti tudi oblikovanje zvoka (Jurij Alič), saj je posneti monolog tekoč in brez potrebnih prekinitev, ki bi me mogoče spomnile na to, da imam že eno uro na glavi slušalke. To je primer dogodka, ko režija, dramaturgija in performer složno sooblikujejo dogodek, ki izvira iz zanimive pobude, poiščejo režijsko primerno postavitev ter ga podkujejo z materialom, ki jim omogoča, vsebinsko bogat, čustveno nabit, nostalgičen in predvsem srčen dogodek. Ne glede na interaktivni konec je izkušnja dogodka najmočnejša, ko nas pusti same s pripovedjo Eve Jesenovec, da se izgubljamo med bogato založenimi najlepše Mercatorjeve trgovine. Takrat srčna pripoved Eve Jesenovec zadane najgloblje in v naših mislih lahko jasno vidimo malo Evo.

*Če se odločite udeležiti Polente, kar vam močno priporočam, poskrbite, da boste prišli na dogodek pripravljeni – s telefonom, ki je napolnjen in ima dostop do interneta, ter delujočimi slušalkami.

Uredila: Ana Nuša Kalanj
Lektorirala: Uršula Gačnik