Pisma iz ječe

Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik
Režiser: Juš Zidar
Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec
Kostumografinja: Tina Bonča
Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin
Lektura: Živa Čebulj
Oblikovalka kreative: Eva Mlinar
Fotografija: Barbara Čeferin
Garderoba: Nataša Recer
Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej
Datum premiere: 8. oktober 2021, Anton Podbevšek Teater
Datum ogleda: 10. januar 2022, Gledališče Glej

V Gledališču Glej smo si 10. januarja 2022 lahko prvič (tudi v Ljubljani) ogledali predstavo z naslovom Pisma iz ječe po pisnih predlogah italijanskega marksističnega filozofa in politika Antonia Gramscija (1891–1937). Z ozirom predvsem na njegova pisma, napisana med avtorjevim bivanjem spočetka v zaporu Ustica, nato pa v kaznilnici Turi v bližini Barija, kjer je bil zaprt kot ustanovitelj in vodja komunistične, torej Mussoliniju opozicijske partije, sta se režiser Juš Zidar in avtorica uprizoritvene predloge ter dramaturginja Eva Kraševec izkazala z intrigantno in aktualizirano postavitvijo Gramscijeve misli na odru.

Uprizoritev se prične z dinamično pripovedjo, ki na začetku zveni kot zgodba za otroke, a v svoji preprostosti nosi globlji pomen, s katerim se je obravnavani avtor ukvarjal večino svoje filozofsko-politično-zgodovinarske poti, tj. kako pride do resnejših sprememb v družbeno-političnem dogajanju oziroma ali lahko civilna družba pomembneje vpliva na politiko. S tem privlačnim uvodom nam Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik v svojem utečenem sodelovanju in kakovostni igri namigneta na (pozneje konkretnejšo) aktualizacijo hegemonske misli.

Hegemonija ali (politična/ekonomska/kulturna) nadvlada (ene družbe nad dugimi) se v sodobni družbi poraja predvsem zaradi globalizacije, s katero določen narod ali družba doseže kulturno ali ekonomsko premoč. Pisma iz ječe se na hegemonsko naslonijo predvsem v marksističnem smislu: doktrina (delavskega) proletariata oziroma današnjega širokega srednjega ekonomskega razreda se zaveda svoje kvantitativne premoči nad ekonomsko-politično vladajočimi, a je temu navkljub ne uspe uveljavljati (konformizem, neangažiranost in dezorientiranost so se že tedaj zdeli največji sovražniki malega človeka, žalostno pa je, da konstruktivnega ravnanja – celo kot posamezniki, predstavniki civilne družbe – nismo zmožni niti danes po toliko realiziranih urah zgodovine). Tako igralca na določenih segmentih predstave manično hodita po prostoru in nam pravita o videnem: »Gledam krčenje koralnega grebena, gledam …«(Ozaveščanju vseh predstavnikov prvega sveta o ekološkem vedenju navkljub se posameznik najbolj ekološko vede, če ne sprovede potomcev. Največji ogljični vtis in nasploh neekološko vedênje je namreč na vesti velikih korporacij in izredno majhnega deleža najbogatejših). V teh periodičnih delčkih pride še posebej do izraza pristna igra s poudarkom na izjemni odzivnosti in artikulaciji igralcev, tako govorni kot gibalni in prezenčni, se pa ob tem poraja pomislek, da ta del predstave morebiti ni le igran, temveč izvira iz pristnih mnenj sodelujočih gledališčnikov. 

Vsekakor se s pomočjo konstruktivne dramaturgije, režije, ki niha med dramskim in nedramskim, ter že omenjene markantne igre skozi prvi del Pisem iz ječe gledalci kar dobro seznanimo z Gramscijevimi (osebnimi) pogledi in mnenji, ki so v precej osebnih pismih predvsem njegovi ženi občasno prisotni kot spomini ali avtobiografske opombe, ne moremo pa jih smatrati za samoizpovedi, saj se konkretiziranje življenja bivajočega razkriva z namenom analitike in razmisleka o političnem ter filozofskem kot pomembnem aspektu ne le družbenih sistemov, temveč prav predstavnikov tega sistema.

Drugi del uprizoritve tako režijsko kot dramaturško malo zaide, svetla točka pa ostajata karizmatična in dinamična igralca na odru in kostumografija, ki je elegantna, nevpadljiva, posledično tudi skladna z okoljem (Tina Bonča). V sekvenci, kjer se Pisma iz ječe obrnejo tudi na Gramscijeve druge spise in zapise, je dogajanja preprosto preveč in tako publiki od vseh filozofovih (relevantnih, neznačilno strnjenih in za tedajni čas inovativnih, če ne revolucionarnih) misli v glavi ostane le: »Govoriti resnico je revolucionarno.« Preostanek povedanih idej, mnenj in gesel, sprva prebranih v živo, nato pa prisotnih prek glasu v offu, si namreč sledi prehitro, pri čemer mora publika spremljati tudi dejansko dogajanje na sicer golem odru (nanj je pozneje postavljen stol, ki ne nosi velikega pomena za razumevanje dogajanja). Dogajanje ni pretirano dinamično ali relevantno (denimo, ko se Koprivnik pojavi in sleče v s kredo narisanem tlorisu male zaporne sobice, kjer je povezava z Gramscijem sicer izredno očitna, ideja krednega tlorisa – predvsem v black boxu – zaporne sobice pa ne tako inovativna).

Ravno tako je bil rahlo moteč element dveh kamer, ki sta projicirali sliko na platno na odru. Ena izmed kamer je prikazovala že prej omenjeni kredni tloris v precej slabi resoluciji, ki je bil vmes med predvajanjem glasu v offu (na katerega se je bilo težje osredotočiti) popisan z govorjenimi gramscizmi. Drugo je ročno uporabil Koprivnik, ko je približeval zapisane citate. Tako se je večina danih informacij ne le podvojila, temveč potrojila. Svetloba, ki je bila v tem delu na trenutke skoraj bolnišnično rezka, pa je vseeno momentalno podpirala dogajanje skozi celotno uprizoritev. A kljub malo oslabljenemu drugemu delu predstave je ta že zaradi svoje vsebine ogleda vredna. Z besedilom, ki je nastalo na začetku prejšnjega stoletja, a je zelo relevantno, če ne celo ažurno prav danes in prav tu, nas Pisma iz ječe potegnejo v filozofsko-politično tematiko povsem brez pridiganja in na intriganten način.

Ko pa smo že ravno pri tem …

Ker Pisma iz ječe govorijo o še kako aktualni temi tako fašističnih političnih prijemov, kot posledičnega nezavedanja pomena lastne kulturne tradicije, naj vas na njen pomen spomnimo tudi tu in zdaj. Kot verjetno že veste, se je Ministrstvo za kulturo RS letos odločilo, da bo prenehalo s štiriletnim financiranjem določenih neinstitucionalnih zavodov in društev, ki so ključni akterji za vitalni razvoj na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Tako je denimo med najbolj medijsko obravnavanimi: najstarejša neinstitucionalna gledališka hiša v Sloveniji, tj. Gledališče Glej, ki že leta in leta hrani publiko s kakovostnimi produkcijami, pri čemer pa ne gre pozabiti niti na to, da se v okviru Gleja odvija sodelovanje z aktivnimi in radovednimi študenti, kar je ključno, če ne želimo performativne umetnosti pustiti pod plastjo prahu starejših generacij. Gledališče Glej je tudi eden izmed nosilcev abonmaja Transferzala, ki povezuje ljubljanske gledališke odre, da ne govorimo o festivalu Trigger, platformi za internacionalizacijo sodobnih uprizoritvenih praks, ki jo Gledališče Glej razvija v partnerstvu z Bunkerjem, Mestom žensk, Momentom, Pekinpahom in Slovenskim mladinskim gledališčem ter Masko (program Nova pošta).

Med nekaterimi preostalimi izpadlimi so: Mesto žensk in Zavodi Maska, Delak ter Emanat. Mesto žensk je na zemljevidu sodobnih uprizoritvenih praks prisotno v obliki festivala že od leta 1995, Maska pa kot novinarski in produkcijski aspekt slovenske gledališke scene blesti že 101 leto od pred kratkim z novo urednico, izjemno teatrologinjo in kritičarko Aljo Lobnik. Zavod Delak ni med edinimi ustonovitelji NSK, ki mu financiranje ni bilo odobreno (tu je še Laibach); deluje z ustanoviteljem Draganom Živadinovim, čigar izjemni gledališki pečat je pomagal izoblikovati performativo na Slovenskem kot tako, z najodmevnejšimi projekti, kot je Kozmokinetični kabinet Noordung (50 let trajajoči performativni projekt, ki se bo zaključil 2045 in v okviru tega je bila izpeljana tudi prva celovita predstava v pogojih breztežnosti). Zavod Emanat deluje kot izredno kakovostna založba in produkcijska hiša. Slednja se poleg gledališča ozira tudi na sodobnoplesno (slovensko) sceno, z izdajo knjig kot je Skupnost emancipiranih misli in teles, ki je del večletnega projekta Metodologije beleženja avtoric sodobnega plesa. Emanatova že več let izvajana, modificirana, zadnji dve leti pa tudi izredno obiskana tehnoburleska Tatovi podob je pričela na AKC Metelkova kot manjša produkcija z morebiti tremi ducati publike. Lanske in letošnje uprizoritve ter tudi nekatere prejšnje (ne smemo zanemariti dejstva, da so vodili zatvoritev festivala Gibanica leta 2017) pa so se dogodile že na veliko večjih odrih, ki nudijo več sedišč in gledišč od, denimo, kluba Gromka, in to kljub epidemijskim ukrepom, (tj. odru Stare mestne elektrarne Elektra Ljubljana ter v Cukrarni); karte za uprizoritve so pošle v nekaj urah.

Gramscijeva misel, ki »filozofijo prakse« dojema kot celosten projekt, biva tudi v reakciji belgijske politične teoretičarke Chantal Mouffe, ki trdi, da pomemben del civilne družbe izpostavlja prav gledališče, ki mora zastavljati relevantna vprašanja o času. In tako se človek vpraša, ali smo pripravljeni mirno požreti še en velik dvignjen sredinec Ministrstva za kulturo. Lani grožnje z ukinitvijo financiranja najstarejše evropske(!) študentske postaje, skorajšnja ukinitev STA, letos maščevanje nejavni performativi (od trenutno odpadlih je pet izmed zavodov leta 2018 že tožilo MZK zaradi postopka odločanja glede podeljevanja finančnih sredstev).

Letošnje leto je imelo Ministrstvo za kulturo opravka z rekordno (od začetka samostojne Slovenije) visokimi sredstvi, namenjenimi financiranju nevladnih organizacij. Glede na to, da MZK sicer ni edini financer nevladne uprizoritvene umetnosti, pa je vseeno dovolj ključen, da je brez njega preživetje na trgu oteženo do neverjetnih razsežnosti. Zanima me, kako je mogoče, da se naše razumevanje, naša želja po vitalni in kvalitetni umetnosti ter kulturi zaključi z birokratskimi omejitvami. Gledališče Glej je na primer letos pridobilo zadostno število točk, da bi ga to poneslo med financirane organizacije, a omejitev financiranih organizacij je bila definirana z absolutnim številom nevladnikov (osem organizacij), ne pa, recimo, z določenim številom doseženih točk, ki ga kot prijavljeni presežeš (in si tako zagotoviš financiranje, za katerega so, ponovno, namenjena rekordno visoka sredstva) ali pa ne.

Naj opomnim, da je performativa med drugim tako zelo dostopna ravno zaradi pomoči pri financiranju. Ko občasno opazujem neredne obiskovalce nevladnih odrov in poslušam njihovo pritoževanje nad ceno vstopnic ipd., medtem ko v isti sapi razlagajo, kako bi si morala kultura sama utirati pot na trg(u), mi obraz velikokrat prešine ironičen nasmešek. Menim, da si v svetu, v katerem umetnost in kultura nista dostopna do mere, ki jo poznamo sedaj, ne želimo zares obstajati. Gramsci bi nas na tej točki opomnil, da moramo stvari kot nevladajoči vzeti v svoje roke, četudi z začasnim doniranjem lastnega prigaranega in esencialnega živeža.

Mnenju avtorice članka se pridružuje tudi celotno uredništvo platforme Koridor – Križišča umetnosti.

Več možnosti je, kako lahko podprete Gledališče Glej, med drugim tudi z donacijami na povezavi:
https://olaii.com/event/1393/glej-gremo-dalje-podprite-nas

Lektorirala: Uršula Gačnik