Pijani
Režija: Attila Vidnyánszky ml. Igrajo: Julija Klavžar, Vladimir Vlaškalić, Eva Kraš, Ana Urbanc, Matija Stipanič, Kristijan Ostanek, Ksenija Mišič, Matevž Biber, Minca Lorenci, Blaž Dolenc, Žan Koprivnik, Petja Labović, Liza Marijina. Prevajalka: Tatjana Stanič Asistentka režiserja: Dóra Riederauer Prevajalka iz madžarskega jezika na vajah: Dóra Riederauer Dramaturg: Miklós Vecsei Scenograf: Csaba Csiki Koreograf: István Berecz Kostumografinja: Zsuzsanna Kiss Lektorica: Mojca Marič Izbor glasbe in zvočnih efektov: Attila Nagy Oblikovanje svetlobe: Tomaž Bezjak Oblikovanje projekcij: Gorazd Vever Šepetalka: Karmen Živko Vodja predstave: Uroš Kus Datum in kraj premiere: 22. september 2023, Slovensko narodno gledališče Maribor Datum in kraj ogleda: 22. september 2023, Slovensko narodno gledališče Maribor
Ivan Viripajev velja za enega najbolj prodornih in najbolj plodnih sodobnih ruskih dramatikov. Svojo črno komedijo Pijani je napisal po naročilu gledališča iz Düsseldorfa, kjer je bilo delo tudi krstno uprizorjeno pred natanko desetletjem, 22. septembra 2023 pa so Viripajevi Pijani premierno uprizoritev dočakali na odru SNG Maribor.
Viripajevi Pijani so bili v mariborski drami uprizorjeni pod režisersko taktirko mladega madžarskega gledališkega ustvarjalca Attila Vidnyánszky ml. (sodelovala je še skupina njegovih najožjih sodelavcev), ki sicer v svoji domovini velja za enega najbolj perspektivnih dramskih igralcev, a gledalci mariborske drame so se ob otvoritvi nove dramske sezone v Mariboru lahko prepričali, da se nadvse izvrstno znajde tudi v režiserski vlogi, čemur pritrjujejo nekatera njegova pretekla odmevna dela, njih odrsko inscenacijo pa je pripravil na gledaliških odrih svoje dežele.
Viripajeva drama Pijani je v prvi vrsti družbenokritična in brez najmanjšega dvoma naslovljena na prebivalca sodobnega zahodnega sveta. V povsem nepovezanih dramskih prizorih nastopa štirinajst dramskih likov, ki so člani bolje situiranega družbenega sloja sodobne, zahodnoevropske družbe. V prvem dejanju drame se vsak izmed protagonistov utaplja v nenavadnem psihološko-eksistencialnem stanju, ki ga kljub sorazmerni pogostosti – predvsem pri generacijah mladih in mladih odraslih – le stežka natančno definiramo. Morda bi bilo smiselno skovati neologizem »novodobne shizofrenije«, a takoj za tem bi se znašli sredi velike zadrege in dileme, če naj bo ta izraz razumljen metaforično ali ne. V patogenezi tega »še ne poimenovanega stanja« bi zagotovo našli močno prepletenost karakterne nedozorelosti in omamljenost, v klinični sliki pa izumetničenost, medosebno odtujenost ter številna raznolika hrepenenja, ki so kljub svojim očitnim nesmislom povsem neobvladana. Navedeni fenomeni so v gledališki predstavi nazorno nakazani tako na ravni posameznega igralca, kakor tudi na ravni celotnega igralskega ansambla, s čimer gledalci predstave dobijo vpogled v družbeno problematiko mlajših generacij razvitega sveta, ki bi jo lahko opisali kot stanje vsesplošne fragmentacije, kot stanje nekje v davni preteklosti izgubljenega smerokaza, ki bi nam lahko pokazal, kam in kako bi bilo smiselno nadaljevati našo pot.
Ta nadvse aktualna in univerzalna problematika zahodne družbe je razvidna že iz samega dramskega besedila Pijanih, nič manj pa tudi v njeni odrski uprizoritvi. Vsa v dramskem besedilu zajeta beda sodobnega evropskega človeka – utapljanje v preštevilnih lažeh, dvoličnosti, sebičnosti, osredotočenost na zgolj zunanje atribute domnevno uspešnega in obilja polnega življenja itd. – se v dramski uprizoritvi nazorno izraža že v samem načinu artikulacije dramskega besedila. V scenografiji predstave je možno prepoznati simbolni odraz stanja vsesplošno fragmentiranosti sodobne razvite družbe, kar je ekipa gledališki ustvarjalcev uprizorila skozi trhle in razpadajoče zidove, ki si protagonistom drame pustili le sorazmerno majhen prostor gibanja, s čimer so istočasno spretno uprizorili tudi ujetost v sodobni življenjski slog. V kostumografiji predstave (izključno sivi in vojaško uniformirani kostumi in maske nastopajočih, z izjemo prostitutke Rose) pa globoke psihološke posledice tega, predvsem občutke notranjega opustošenja, praznine in osamljenosti, kar že skoraj brez izjeme občuti sleherni član sodobnega zahodnega sveta, ki je ujet v življenjski slog, ki ga tematizira dramska predstava. A to posameznikovo notranje opustošenje ostane gledalčevim očem bolj ali manj zakrito le do določene točke, zatem pa se odene v vse bolj jasne vnanje izraze, med katerimi je najradikalnejši morda ta, da marsikateri od protagonistov med samo predstavo pade v brezno, ki zeva med odrom in publiko. Bogata simboličnost gledališke predstave je za izvajalce nedvomno predstavljala velik zalogaj, ki pa je bil kljub kompleksnosti in tudi težavnosti nadvse dovršeno izveden.
Drugo dejanje Pijanih uspe v gledalcu vzbuditi upanje, da vendarle obstaja rešitev; v sicer pogosto ponavljajočih se in patetičnih replikah slišimo ideje o Bogu, stiku, vračanju ipd., kar gledalcu dopušča možnost dojemanja, da protagonisti drame nekje v sebi slutijo, kaj bi jim lahko pomagalo sneti okove navideznosti in omogočiti vstop v svet medosebne pristnosti. V nekem trenutku poslednjih prizorov dramske predstave se gledalcu lahko celo zazdi, da se bosta direktor filmskega festivala Mark (Vladimir Vlaškalić) in prostitutka Rosa (Liza Marijina) uspela osvoboditi iz svoje ujetosti v lastne laži in navideznosti. Toda kmalu za tem se lahko gledalec prepriča, da stereotipno ponavljanje krasno zvenečih stavkov – ki so bili kvečjemu dojeti zgolj na racionalni ravni – še ni predstavljalo nobenega pomembnejšega uvida, posledično pa tudi ne obetavnejše možnosti za kakršnokoli spremembo. Ampak če se ob tem spomnimo na optimistično frazo irskega dramatika Samuela Becketta »Poskusiti znova – spodleteti bolje!«, potem smo lahko obenem tudi zadovoljni, da so nam dejanja, ravnanja, odnosi in življenja Pijanih dala možnost spoznati, da je svet okrog nas produkcija nas samih, da sami ubijamo možnosti, da bi lahko bilo življenje v naši družbi drugačno.
Iz dramske uprizoritve Pijanih – oz. naključnih članov sodobne družbe, ki si na vsak način želijo postati nekdo drug, kakor v resnici so – v SNG Maribor se čuti, da je prvo srečanje madžarskih in slovenskih gledališčnikov uspelo, saj je skupno sodelovanje doseglo cilj mladega režiserja, ki na izviren način objasni, da »uspešnost svojega dela meri predvsem po tem, kolikšen je v času njegovih predstav razmak med gledalčevim hrbtom in naslonjalom njegovega sedeža.«
Uredila: Živa Kadunec
Lektorirala: Saša Maček