“Pekel so drugi”: radijska verzija

Besedilo: Jean-Paul Sartre
Prevod: Draga Ahačič
Tonska mojstra: Sonja Strenar in Urban Gruden
Avtorja izvirne glasbe: Silence (Boris Benko in Primož Hladnik)
Lektorica: Saša Grčman
Fonetičarka: Suzana Köstner
Tehnična realizacija: Martin Florjančič, Jože Lap
Foto: Nada Žgank
Zasedba: Nina Valič, Matija Vastl, Saša Pavlin Stošić, Matija Rozman

V ponedeljek, 27. 11. 2023, je bila v Cankarjevem domu v Dvorani Alme Karlin uprizorjena živa izvedba radijske igre drame Zaprta vrata. Jean-Paul Sartre je dramo napisal leta 1944 in velja za klasiko eksistencialistične dramatike.

V drami Zaprta vrata smo tako postavljeni v sobo brez oken, kjer neprestano gorijo luči. Protagonisti so nezmožni zapreti oči, a zmožni slišati misli svojih sojetnikov. Vsi trije so se znašli v peklu in čakajo na rablja. Kmalu ugotovijo, da ga ne bo in da so obsojeni na psihično trpljenje, saj ne zmorejo skrivati boleče resnice pred ostalima dvema. »Pekel so drugi,« je trditev, ki se skozi dramo vedno bolj izrisuje kot glavna tema, poleg tega, da je človek svoboden in sam kriv za svojo usodo. Skozi pripovedi treh posameznikov izvemo za njihove življenjske odločitve, ki so jih pripeljale v to sobo. Vendar se v nekem trenutku zaprta vrata odprejo, a nihče izmed trojice ne izstopi. Morda raje vztrajajo v peklu, ki jim je že znan? Ali pa se zavedajo, da temu ne bodo nikoli ubežali?

Nina Valič, Matija Vastl, Saša Pavlin Stošić in Matija Rozman so tekst doživeto prebrali. Matija Rozman v vlogi sobarja se na sceni ni pojavil, saj je začetni del besedila potekal za odrom. Scena je bila preprosta – tri stojala za tekste in v ozadju projekcija z naslovom in sliko zaprtih vrat, skozi ključavnico pa se je videlo oko, ki je bilo pretirano odprto. Slika je ponazarjala nepotrebnost vek, ker jih v peklu niso potrebovali. Na sceno so nato prišli Nina Valič, Matija Vastl in Saša Pavlin Stošić. Priča smo bili premierni izvedbi radijske igre, zato igralci niso predstave odigrali na tipičen način, temveč so jo »le« doživeto prebrali. Kljub temu bi izpostavila Sašo Pavlin Stošić, ki je svoje branje nadgradila z nekaj več igre kot druga dva igralca. To je najbolj prišlo do izraza, ko se je med pogovorom Ines in Garcena umaknila na skrajni rob odra – s tem je v svoje branje vnesla veliko gibanja. Najbolj statičen je bil Matija Vastl, ki se je bolj osredotočil na branje teksa. Vsi trije igralci so besedilo intonacijsko interpretirali radijski igri primerno. Zdi se mi, da bi bila intonacija pri igrani uprizoritvi drame bolj naravna. Režiser Klemen Markovčič je dramo smiselno prilagodil, saj je iz radijske igre izvzel prihod posameznih oseb v pekel, vendar to ni bilo moteče. Izpostavila bi pesem, ki jo v drami odpoje Estelle, v radijski igri pa jo pojejo vsi trije, en čez drugega, kar je izpadlo zvočno strašljivo, kot da so v glavah drug drugega in slišijo svoje ter misli drugih, ki jim ne morejo ubežati. Pesem je zaradi takšnega govorjenja izgubila strašljivi pomen oziroma slednji ni mogel priti do izraza. Gledalci smo živo izvedbo radijske igre dobro sprejeli in igralce/bralce na koncu pospremili z močnim aplavzom.

Uredila: Živa Kadunc
Lektorirala: Uršula Gačnik