Paradiž
Režiser: Matteo Spiazzi Dramaturginja: Tatjana Doma Scenograf: Primož Mihevc Kostumografka: Dajana Ljubičić Oblikovalka in izdelovalka mask: Alessandra Faienza Oblikovalec zvoka: Mitja Švener Oblikovalec svetlobe: Gregor Počivalšek Igrajo: Žan Brelih Hatunić, David Čeh, Maša Grošelj, Lucija Harum, Aljoša Koltak,Rastko Krošl, Urban Kuntarič, Manca Ogorevc, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Branko Završan Datum in kraj premiere: 1. december 2023, Slovensko ljudsko gledališče Celje Datum in kraj ogleda: 1. december 2023, Slovensko ljudsko gledališče Celje
Kaj je tisto kar nas v življenju žene naprej? Mali trenutki ure, dneva, tedna, meseca in leta. Zagotovo lahko rečem, da življenje ni brez bolečin. Tako so ga predstavili tudi ustvarjalci nebesedne komedije Paradiž. Predstavo je režiral italijanski režiser in pedagog Matteo Spiazzi. V vloge prebivalcev doma za ostarele pa so se prelevili Žan Brelih Hatunić, David Čeh, Maša Grošelj, Lucija Harum, Aljoša Koltak, Rastko Krošl, Urban Kuntarič, Manca Ogorevc, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik in Branko Završan.
V načinu življenja, kot ga poznamo, je vzniknila nošnja mask. Ne medicinskih, ki smo jih nosili v obdobju covid-19, pač pa tistih navideznih. Tudi Paradiž temelji na igri z masko, vendar tukaj le-ta deluje kot ustvarjalčev pripomoček pri podajanju sporočila. Tako kot v naših življenjih ne prevladuje ena zgodba se tudi tukaj meša več različnih zgodb. Vsaka izmed njih je unikatna, a vendar imajo skupni poteze. Kljub temu da liki na odru med seboj niso izmenjali niti ene besede, pa se je odvila cela množica situacij in pogovorov, ki so gledalcu dobro razumljivi. Izključitev besedila omogoča gledalcu popolnoma lastno interpretacijo dogajanja. Nekomu je neka situacija blazno tragična spet drugemu pa le nek odtenek žalosti, ki pa je mehak. Kontrastno temu pa deluje gibanje. Na trenutke je gibanje bilo pretirano, kar pa je ustvarilo komično atmosfero. Grenka komedija, kot je označena, je prav to malo grenka. Vkljub grenkobam prevladuje vitalizem, ki ga, četudi v majhnih količinah, izžarevajo vsi Spiazzijevi seniorji. Predstava me je pripeljala do osmišljanja vrednosti življenja in smrti. Ko si mlad ne razmišljaš veliko o smrti, če sploh, s starostjo in bližanjem njej pa najbrž postane tema tedna. Dobro znano pa je da vsako veselje prekine žalost, tako kot vsako sonce prekine dež a potlej spet sije sonce. Tako je tudi veseljačenje starostnikov vsake toliko časa prekinila žalost, predvsem ob smrti bližnjih.
Dogajanje je postavljeno v dnevni prostor doma za starejše, ki vsebuje nekaj stolov in dve mizi pa radio in televizijo. Prepletajo se vse možne barve, vendar najbolj bodeta v oči oranžna in modra. Mislili bi si da je zaradi količine različnih barv vse videti zelo kričeče, ampak bi se motili. Nekateri odtenki so dokaj pusti, to so predvsem tisti, ki krasijo prostor. Glasba z radia je narekovala ritem dogajanja. Bila je prijetno živahna na trenutke, ko je bilo tudi ozračje takšno in čisto nasprotje, ko je bilo nestrpno ali pa celo tesnobno. V tem prostoru se je odvijalo vse od pričkanja med stanovalci pa do jemanja zdravil in obrokov. Velik del vzdušja so ustvarile maske, ki jih je oblikovala in izdelala Alessandra Faineza, nobena izmed mask ni imela ogromnega nasmeha, kar si razlagam kot prikaz odnosa do današnjega življenja. Vse se dogaja tako hitro, da na trenutke ni časa niti za smeh.
Mladi ali stari ta predstava nagovarja ljudi vseh starosti in vseh družbenih slojev. Življenje, smrt in staranje se tičejo nas vseh. Matteo Spiazzi je močno dejaven v tujini. V Kijevu se je nekaj let nazaj ukvarjal z isto temo, kot se zdaj tu v Celju. Specializiran je na področju commedie dell’arte, za ketero lahko rečemo, da je italijanska komedija na določeno temo, ki jo v obliki improvizacij izvajajao poklicni igralci z maskami. Paradiž je svojo krstno uprizoritev doživel prav v Celju. Naj živi življenje.
Uredila: Neva Accetto Vranac
Lektorirala: Uršula Gačnik
