Norma Jeane Baker Trojanska
Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Nina Ramšak Marković Dramaturg: Milan Ramšak Marković Scenograf: Igor Vasiljev Kostumografija: Lara Vouk v sodelovanju z igralkami Oblikovalec svetlobe: Matej Primec Lektor: Jože Faganel Asistentka scenografije: Jera Topolovec Igrajo: Miranda Trnjanin, Mia Skrbinac, Lucija Tratnik Izvršni producent: Branislav Cerović Datum in kraj premiere: 14. december 2022, Mini teater Datum in kraj ogleda: 30. januar 2023, Mini teater
Mini teater nam je tokrat postregel s svežo adaptacijo dramskega besedila Anne Carson, in sicer izpod peresa režiserke Nine Ramšak Marković. Newyorški »govorjeni in peti preformans« je luč sveta v svoji izvorni podobi sicer ugledal leta 2019, decembra lani pa se je zatekel v slovensko prestolnico. Toda čemu? Kaj ima Norma Jeane Baker, nesojena Marylin, za nameček še Trojanska, z našo lepo malo Ljubljano?
Igralke Miranda Trnjanin, Mia Skrbinac in Lucija Tratnik nas popeljejo v kaotično prebivališče treh mladih žensk, ki so obdane le z dvojim: moškimi in lastnim opredeljevanjem sebe glede na moške. Gledalcem je najprej predstavljena jokava ženska, ki jo je partner zapustil po fizičnem obračunu, sledi pa njej kontrastna, »podivjana« ženska, ki si z moškimi predatorji želi nasilno obračunati. Kot mediatorka med njima nastopa lik ženske, katere značaj ne posega v izrazite ekstreme in »cimri« na ta način drži prizemljeni. Zdi se, da vsak lik predstavlja drugo vrsto socialno-družbenega odziva žensk na konfliktni stik z moškim(i). Ženska jeza nad njimi je namreč spekter, obarvan z ekstremoma besa in neizmerne užaloščenosti.
A kaj je bes in zakaj točno je ženski? Odgovori se skrivajo v idealnih ženskah zahodne družbe, od antičnih polbožjih lepotic, do »bombshell« seks simbolov šestdesetih. Medbesedilno nanašanje na Homerjevo Iliado je v predstavi več kot upravičeno; pred gledalce je namreč pripeljan starodavni lik najlepše ženske na svetu, Menelajeve ukradene žene Helene. Slednja v zgodovinski koncepciji mita o Ahilu odigra vlogo velekreatorke vojne, kljub temu da jo je ugrabil trojanski princ. Desetletje prelivanja krvi na trojanski zemlji namreč niti pod razno ni krivda Heleninega ugrabitelja ali igric bogov – kriva je, seveda, ženska. Podoba Helene se skozi vešče izpisano aktualizacijo prelevi v zloglasno Marylin Monroe, ki je za gledalce pripravljena odložiti svojo masko slave in se predstaviti s svojim pravim imenom: Norma Jeane Baker. Performans Monroe predstavi kot trojansko Heleno modernega časa. Tako kot Helena si je namreč tudi Norma za vse slabe stvari, ki so ji jih storili moški, kriva povsem sama.
S fokusom na idealno žensko podobo skozi evolucijo zahodne družbe je gledalcem ponujen razgled na žensko življenjsko izkušnjo. Spolno in fizično nasilje, intelektualna zapostavljenost ter redukcija na fizične atribute so le delček temne strani ženske bitnosti. Slednjo dopolnjuje dekadenca ženske same. Ta se je kljub »feministični revoluciji«, zaradi posledic katere za svojo »moškost« zadnje stoletje trepetajo mnogi, zakoreninila globoko v pojmu ženske. V poplavi preživelih otrok deformirajočega se patriarhata se ženska vedno bolj izgublja v kontroverznosti lastnega obstoja. Kopica problematik, ki rojevajo ena drugo, vedno bolj zastirajo žensko, dokler je v celoti ne pogoltnejo. Trojanska Norma je torej le ena: nič več človek, nič več ženska, ampak zmes problematik.
Samoopredeljeni preformans se opira na izmenjevanje med monologom in petjem. Govorjeni deli delujejo pridigarsko, a na najboljši možni način; s tem imam seveda v mislih popolno upravičenost pridige likov, še posebej mediatorke, ki služi kot člen posredovanja sporočila predstave med igro in gledalcem. Zaradi slednjega igro prežemajo metafikcijski elementi, ki predstavo pripeljejo na rob postdramskega. Peti deli igre so protiutež monološki naravi besedila in služijo predvsem kot goli izliv čustev likov. Kombinacija obeh elementov ustvarja primerno ravnotežje med narativnostjo in globokim čustvovanjem.
Igra vseh treh igralk je naravnost osupljiva. Interakcije med liki so izjemno pristne, monologi so izvedeni polnokrvno in čustveno. Postdramsko stapljanje odra z občinstvom je pripeljano onkraj govora z dodelano mimiko, pri čemer izrazito navduši Mia Skrbinac. Dodelano igro dopolnjuje nadvse primerna scena, ki se v svoji kaotični razporeditvi predmetov po prostoru prilagaja raznovrstnosti odrskega dogajanja in predstavljenih tematik. Podobno velja tudi za kostumografijo in slikovite glasbene izbore. Največji vtis na sceni naredi lutka v prepoznavni podobi naslovne Norme v vlogi Marylin, ki je postavljena nekoliko nad oder, in daje vtis avtoritarnega bodrenja.
Norma Jeane Baker Trojanska v svoji uprizoritvi ženske izkušnje prav stori popolnoma vse. Spretno se izogne komentarju posameznih ženskih problematik in jih raje stopi v kaotično, groteskno celoto. Prav slednja pa je edina, ki lahko celovito povzame, kaj pomeni biti Helena, Marylin, Norma. Ženska ženski!
Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Uršula Gačnik
