Nora

Prevajalec: Darko Čuden
Režiserka in avtorica priredbe ter glasbene opreme: Nela Vitošević
Dramaturginja: Petra Pogorevc
Scenografka: Urša Vidic
Kostumografka: Tina Bonča
Lektor: Martin Vrtačnik
Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos
Oblikovalec zvoka: Gašper Zidanič
Asistentka dramaturginje: Manca Lipoglavšek
Nastopajo: Ajda Smrekar, Matej Puc, Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Jurij Drevenšek k. g.

Mestno gledališče ljubljansko nam je tokrat postreglo s precejšnjim izzivom: na Velikem odru se je pred nami zgradila in postopoma razrušila zloglasna Hiša Lutk oziroma Nora Henrika Ibsena. Slednji je namreč, takoj za Shakespearom, najbolj uprizarjan dramatik vseh časov, poznan tudi pod pretečim nadimkom »oče sodobne dramatike«. Gre za vplivnega avtorja, katerega najbolj sloveče delo, poleg Strahov, je definitivno prav v ljubljanskem zatišju uprizorjena Nora. Sledi vprašanje: je bil izziv za MGL prevelik?

Avtorica priredbe Nela Vitošević nas popelje v lično hišico popolnoma običajne družine, ki jo sestavljajo trije otroci, patriarh Torvald (Matej Puc) in njegova dobrovoljna in pohlevna žena Nora (Ajda Smrekar). Nora je v zaprtosti med štirimi stenami zreducirana na vlogo gospodinje in je na ta način ločena od zunanjega sveta, ki ostaja njej tuj, kompleksen, moški. Mož jo zaradi njene družbene vloge dojema skoraj kot otroka, saj je resnično nedolžna za veliko aspektov življenja, ki so za Torvalda vsakdanji; najbolj je poudarjen finančni, ki je v gospodinjstvu popolnoma prepuščen možu. Zaplet drame je Norina ponareditev podpisa na posojilu, preko katerega si je sposodila denar za zdravljenje na smrt bolnega moža. Čeprav slednji »zločin« Nora zagreši iz globoke ljubezni do Torvalda, je družbeno obravnavana kot odpadnica, ki se ji obetajo sodni postopki. To družino pahne v popoln kaos.

Poglavitna odlika predstave je prepričljiva igra. V vlogi Torvalda najbolj navduši Matej Puc, ki se pred očmi gledalcev prelevi v zastrašujočo podobo stroge glave družine. Izjemno navdušujoč je tudi Jurij Drevenšek v humorni vlogi nerodnega, a prikupnega doktorja Ranka. V vlogi protagonistke blesti Ajda Smrekar, ki pokaže razpon svojih igralskih sposobnosti preko preobrazbe lika iz naivne gospodinje v odločno samostojno osebo, poleg tega pa se izkaže tudi v plesni točki. Ta z uporabo modernega plesa, ki spominja na sloviti motiv Salominega plesa tančic, a za lik Nore simbolizira metamorfozo njenega lika. Plesno metamorfozo poudari slačenje igralke iz njenih belih oblačil, namesto katerih si nadene poročno obleko in črn plašč. Na tej točki je vredno pohvaliti kostumografijo Tine Bonča, predvsem na ravni rabe simbolizma v kostumih. Ta je najočitnejši prav pri liku Nore in prej omenjeni preobrazbi. Črn plašč, ki si ga Nora ogrne čez poročno obleko, želi njen mož Torvald vztrajno sleči, kar aludira na dejstvo, da ni pripravljen sprejeti ženine ločitve in posledične osamosvojitve. Torvald jo želi tako, kot je bila na poročni dan; njemu in patriarhalni družbi pohlevna in podrejena. 

Fabula je poudarjena s spretno grajeno motiviko. Slednja se navezuje predvsem na infantilnost, s katero Torvald opredeljuje svojo ženo, zaradi njene nevednosti za svet zunaj skrbi za gospodinjstvo. Dramo krasijo ljubkovalni vzdevki za Noro, kot je na primer veverička. Ljubkovalnice ob napredovanju fabule zvenijo vedno bolj absurdno in do mere celo groteskno. Podoben učinek na gledalca ima motiv balona, s katerim se Nora poigrava v samem začetku predstave. Motivika najprej deluje popolnoma nedolžna, tako kot tudi Nora sama, a gledalcu kmalu postane jasno, da gre za antitezo, ki poudari glavno sporočilnost predstave: Nora je v svoji družbeni vlogi gospodinje zreducirana na vlogo nemočnega otroka.

Ob svoji krstni uprizoritvi leta 1879 je Hiša lutk požela predvsem kritike, v gledalcih pa vzbudila nekaj podobnega gnusu, zato navdušenje gledalcev nad predstavo v MGL-ju ne bi bilo moglo biti bolj kontrastno. A ravno slednje me pusti na pragu dvoma: ali je Nora v današnji družbeni strukturi še vedno idejno učinkovita predstava? Individualna, samostojna ženska, ki je sposobna živeti brez vezanosti na patriarhalni družinski kalup še zdaleč ni (več) nič novega, kot je to bila v zatonu devetnajstega stoletja. Edina hiba predstave je tako njena okamenelost v oddaljenem času.

Henrik Ibsen je Hišo Lutk spisal daljnega leta 1879, zaradi česar se je potrebno ozreti tudi na zgodovinski kontekst samega nastanka drame. Ta je namreč potreben za natančno razumevanje predstave in izkazom njene sporočilnosti. Gre za obdobje intenzivnega tehnološkega napredka, pohoda imperializma in nacionalizma; vse na krilih novorojenih individualističnih vrednot prebujajočega se zgodnjega kapitalizma. V objemu vsega slednjega se kreira moderna družba, pod drobnogledom, ki nam ga ponudi Ibsen, pa se lahko zazremo v izprijeno podobo meščanske družine v dekadenci. Kot piše George Mosse v svojem delu Nacionalizem in seksualnost, je osrednja vrednota meščanskega razreda v 19. stoletju spodobnost, ta pa se navezuje predvsem na seksualnost. Prav ta spodobnost je tako najvišja vrednota kot tudi največje breme patriarha Torvalda. Kot glava družine si želi poosebljati ideal spodobnega meščanskega človeka z uspešno kariero in pohlevno ženo. Ko Nora ogrozi spodobnost družine s ponarejanjem podpisa, Trodvaldova besna reakcija pove več o družbi časa, kot pa o njem samem. Torvald je zgolj lutka, na kateri se zrcalijo podobe družbe 19. stoletja, pogojene s spodobnostjo. Zaradi tega so tudi družinske vezi v devetnajstem stoletju očitno pogojene predvsem z nujo po ohranjanju spodobnosti.

MGL-jeva Nora bi bila sporočilno veliko močnejša v kolikor bi se režiserka odločila izpostaviti zgodovinski kontekst drame, ali če bi naredila korak naprej in Ibsenovo delo z uporabo medbesedilnosti popeljala na nove priredbeno-interpretacijske nivoje. Družinski in romantični odnosi v sedanji družbi še vedno trpijo na račun vodilne vrednote sedanjosti, ki se je iz spodobnosti prelevila v kopičenje kapitala. Gre za temo, ki je nedvomno vredna obdelave, Ibsenov tekst pa ponuja izredno priložnost za uprizoritev te problematike. Sledenje Ibsenovemu izvirniku je sicer možno pripisati dejstvu, da je prav besedilo Hiše Lutk ena izmed štirih dram, ki se jim bodo v kratkem na »preizkusu zrelosti« posvetili maturantje in je na ta način kreativno omejena zaradi njene identitete pedagoškega materiala. Na ta način idejna neizpolnjenost priredbe ni popolnoma odvisna od režiserke. Ko govorimo o izvedbenih aspektih predstave, kot sta izpopolnjena igra in kostumografija z dodanimi elementi plesa, je Mestno gledališče ljubljansko več kot kos Ibsenovi Hiši lutk. Kljub slednjemu, pa ti aspekti odlike niso dovolj za dekonstrukcijo hiše, h kateri predstava stremi. Za dokončno porušitev hiše lutk, torej aktualizacijo Ibsenovega teksta v današnji družbi, predstavi manjka režijske drznosti. MGL-jeva Hiša Lutk je tako zaenkrat še tresav korak v pravo smer, ki z nekaj več odločnosti lahko prekorači revolucionarno

Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Uršula Gačnik