Nina Rajić Kranjac: Požigi in Solo
Požigi (SNG Drama Ljubljana): Nina Rajić Kranjac (režiserka), Eva Mahkovic (prevajalka), Tibor Hrs Pandur (dramaturg), Urša Vidic (scenografija), Marina Sremac (kostumografija), Branko Rožman (skladatelj), Tanja Zgonc (koreografija), Borut Bučinel (oblikovalec svetlobe), Tatjana Stanič (lektorica), Jaka Smerkolj Simoneti (asistent režiserke (študijsko)), Sara Slivnik (asistentka scenografije), Natalie Zemon Davis (svetovalka za zgodovino), igralska zasedba: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Boris Mihalj, Rok Vihar, Zvone Hribar, Janez Škof Solo (Nova Pošta, Maska Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče): Nina Rajić Kranjac (zasedba, zasnova, izvedba), Nataša Keser (zasedba, zasnova, izvedba), Benjamin Krnetić (zasedba, zasnova, izvedba), Marko Mandić (zasedba, zasnova, izvedba), Urša Vidic (scenografija), Branko Rožman (skladatelj), Marina Sremac (kostumografija), Petra Božič (glasba), Branko Rožman (glasba), Matjaž Brišar (oblikovanje svetlobe), Marijan Sajovic (oblikovanje zvoka), Minca Lorenci (strokovna sodelavka), Tina Dobnik (producentka)
V Mariboru se je med 30. majem in 12. junijem odvijal 57. Festival Borštnikovo srečanje. Bogat tekmovalni program so dopolnile še spremljevalne in študentske predstave, mednarodne konference, koncerti, predstavitve knjig, razstave itd. Moč je bilo zaslediti dve predstavi ene najprodornejših mladih režiserk v Sloveniji – Nine Rajić Kranjac. Požigi (SNG Drama Ljubljana) je bila uvrščena v tekmovalno sekcijo, performans Solo (Nova Pošta, Maska Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče) pa v sekcijo spremljevalnega programa.
Požigi so premiero na velikem odru ljubljanske Drame doživeli že 2020, vendar nato predstave ni bilo možno videti, ker je bila vsakič odpovedana zaradi bolezni. Vzrok za to izhaja iz dejstva, da je ekipa Požigov (tehnična in umetniška) sestavljena iz več kot 60 ljudi. Ustvarjalci so tako v Mariboru uspešno »premagali urok« in predstavo prikazali pred nestrpno publiko. Ukvarjala se je z vprašanjem molka, zaradi česa družba in posameznik molčita, kdaj je treba molk pokončati z besedo, z resnico in iskrenostjo. Tragedija je namreč drugi del tetralogije Wajdija Mouawada in se osredotoči na analizo dediščine nasilja. V brutalni večplastnosti zamolčane družinske preteklosti se dvojčka Jeanne (Nataša Keser) in Simon (Nejc Cijan Garlatti) skozi potovanje in iskanje ukvarjata tudi s pomenom ljubezni ter premagovanja travm in groze. Pri 17. letih postaneta žrtvi materinega (Pia Zemljič) molka, ki izvira iz groze, ko se je soočila s kruto resnico njenega življenja. Režiserka je v predstavo vnesla tudi podiranje četrte scene, ki se je na določenih delih zdela nejasna, npr. ko Timon Šturbej ukazuje tehnikom v gledališču, kateri scenski element, glasbo oz. svetlobo morajo prilagoditi. Peturna uprizoritev, ki jo odlikujejo kolektivni prizori, urejen kaos in tematika, ki ti še dolgo v noč ne pusti zaspati, je na festivalu dobila Borštnikovo nagrado po presoji žirije. Nagrado za igro sta dobila Nina Valič za vlogi Savde in Nazire (Požigi) ter Marko Mandić za vlogi Nihada (Požigi) in Gleba Čumalova (Cement).
Performans Solo se je kot prostorsko specifična predstava Nove Pošte na Borštnikovem srečanju preselila v Mariborsko tekstilno tovarno (MTT), vendar ker je uprizoritev zaradi improvizacije vsakič precej samosvoja in različno dolga (tokrat ni trajala napovedane tri, temveč dobrih pet ur), so imeli ustvarjalci priložnost izkoristiti velik in razgiban prostor s posebno zgodovino, ki pa so ga posledično vpletli v sam performans. Gledalce so najprej popeljali skozi prazne tovarniške prostore, ki so jih sami okrasili z rekviziti in kostumi preteklih predstav, ki jih je režirala Rajić Kranjac, nato pa se v večini ustalili v enem izmed prostorov, kjer so pričeli s šokantno napovedjo: »Zadnja predstava Nine Rajić Kranjac«. Ustvarjalci so gledalca seznanili z dogodki iz režiserkine preteklosti, ki so jo privedli napotili na mesto, na katerem stoji točno sedaj – v trenutku performansa . Uprizoritev se na neki točki preseli tudi na dvorišče MTT-ja, kjer je gledalcu postreženo s čevapčiči, burekom, zelenjavo in pivom oz. veliko gostijo. Solo je manifest gledališču in gledališkemu ustvarjanju, ki je bilo, je in bo. Pa vendar gledalec do konca razmišlja, ali je vse to res, je to resnično zadnja predstava uspešne režiserke, je ta res v otroških letih sošolki ošilila prst in ali se je res mlada poročila in odšla v Berlin. Tisti, ki je osebno ne poznajo, so tako prepuščeni dilemi ali pa misterioznosti, ki jo gledališče odpira. Kje je torej meja med resnico in gledališkostjo, kje se nahaja iluzija in kdo sedaj komu laže? Ali to pomeni, da prijatelji/družina Nine Rajić Kranjac gledajo predstavo na drugačen način kot ostali gledalci? Mar so zaradi tega korak pred ostalimi ali je ravno obratno in je splošen gledalec v prednosti, ker na neki točki ni več pomembno, ali je tema predstave zgolj ukana ali resnica in se lahko tako bolj poglobi v njo samo ter se ne obremenjuje z dejstvi kredibilnosti? V režiserkini ljubezni do gledališča je prav tako mogoče začutiti kritiko do njega in pomisleke, s katerimi se soočajo tudi izkušeni, profesionalni ustvarjalci. Tukaj je na udaru preizpraševanje gledališča in njegovega pomena. Ali je mogoče z gledališko uprizoritvijo karkoli spremeniti? In nenazadnje, mar je gledališče še zmeraj tisti medij, ki gledalce sooča s kritiko družbe, kot je to počelo nekaj desetletij nazaj, ali sedaj prevladuje zgolj estetska funkcija? Ravno ta vprašanja so ključna točka performansa, ki ne želi dati odgovora, vendar zgolj spodbuja k premisleku, kje in zakaj se nahajamo ravno tukaj (v dvorani, pod zvezdami).
Predstave Nine Rajič Kranjac so zmeraj polne presnečenj, tako na tematski kot na uprizoritveni ravni. Skozi gledališko ustvarjanje išče mejo ali točko, kje se gledališki proces konča oz. ali je sploh mogoče, da se gledališki proces kadarkoli prekine. Ljudje venomer prihajajo, odhajajo, v različnih vlogah, z drugimi besedami, z drugo družbo in idejo, pa naj bodo to igralci ali gledalci. Poanta gledališča je, da tudi po odhodu iz dvorane še zmeraj živi – v glavah, idejah, pogovorih ali refleksivnih besedah kritikov. Zato teater in solo ne gresta z roko v roki. Gledališko ustvarjanje je bilo že od nekdaj namenjeno družbi – od nje, zanjo. Kajti tudi pomen kulture in umetnosti zaživita najprej skozi ustvarjalca in nato ponovno, drugič skozi interpreta, zato je tudi gledališka ustvarjalnost namenjena interpretaciji in asociacijam, ki jih spodbudi v gledalcu. Gledališče je medij, ki spodbuja, sproža ideje, občutke, nove zamisli in je pogon za nadaljne ustvarjanje.
Po ogledu predstav mlade režiserke gledalec obnemi. Zgodbe, ki jih ta pripoveduje, so zmeraj aktualne, zmeraj dražljive in namensko problematizirajoče. Človek ne hodi v gledališče, da dobi odgovor o smislu življenja in umetnosti, človek se odpravi v gledališče pravzaprav po nova vprašanja, po nove ideje, ki postanejo novi ovinki in odskočne deske za pot v prihodnost. Jeanne in Simon (Požigi) sta iskala očeta in brata ter se na popotovanju borila z mnogimi ovirami in prekritimi zgodbami, pa vendar se njuno iskanje resnice ni končalo, ko sta na koncu predstave izvedela brutalno skrivnost, ker se je s tem njuno življenje šele začelo. Kako, zakaj in čemu sploh nadaljevati? Komu mar? Kako rešiti svet oz. ali ta sploh želi biti rešen? Tako se tudi Nina v Solu sooča s problemi, z gledališčem, bliščem in bedo, ki sta del tvojega življenja, tudi ko ponoči zatisneš oči. Lahko bežiš pred resnico, vendar pa ta na Luni prav tako ne bo nič manj resnična.
