Nik Škrlec: Naj gre vse v π ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk

Na prvi pogled je število π precej nenavadno izhodišče za predstavo. Vendar samo na prvi pogled. Nik Škrlec s svojo akademijsko produkcijo Naj gre vse v π ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk dokazuje, da se π skriva praktično povsod, pa če se tega zavedamo ali ne. Da bi pa π na primeren način približal nam, π-jevskim analfabetom, se  v predstavi poslužuje mnogih domiselnih prijemov.

Takoj na začetku na nič hudega slutečega gledalca začnejo deževati števila. Vsakega posameznika definira precej številskih podatkov, od datuma rojstva, davčne številke, številke domače ulice, telefonske številke, do teže, višine … Vse in vsak ima svojo številko in če dejstvo, da si je Nik uspel zapomniti 3141 decimalk števila π, na začetku zveni še skrajno neverjetno, skozi vse navedene dogodke, osebe, stvari, ki jih povezuje s števili,  vsaj približno zaslutimo, kako deluje asociacijska tehnika spominske palače, s pomočjo katere je postavil slovenski rekord v recitiranju števila π.

Avtorski projekt je zastavljen minimalistično. Poleg Nika je na odru še edini, a ravno zaradi tega izredno izkoriščen rekvizit – prepognjeni karton – ki lahko služi kot ponazoritev avtobusa, knjige, stene … S preprostimi menjavami lege nas v hipu prestavi iz enega prizorišča na drugega, ravno tako naglo mu sledi tudi igralec, ki spretno »preklaplja« med karakterno različnimi liki. Nekateri so namenoma tipizirani, kot je na primer bodibilder, njegova žena, sinko, tašča, ledena kraljica … drugi precej manj običajni, kot je na primer izkoriščevalski obiralec oliv, ki predstavlja posrečeno metaforo kapitalistične elite. Občasno se v predstavo vključi tudi lik igralca samega – najbrž je to delno odvisno od odziva publike.

Kaj se v tej množici likov, prizorišč in seveda števil dogaja z zgodbo, če o zgodbi sploh lahko še govorimo? Morda raje o zgodbenih izsekih, saj je dogajanje hitro, skokovito, pogosti so meta-vložki. Nik ne varčuje s samoironijo – tako se iz razdrobljenosti zgodbe na nekaj mestih norčuje tudi sam (»Kaj neki se je zgodilo z ledeno kraljico!?«). Bolj izražene rdeče niti zgodbe sicer ne pogrešamo, saj za »vezivo« poskrbi kar vseprisotni π …

Ključno sporočilo predstave se razgrne pri nekoliko specifičnem številu nič. To ne definira ničesar, vse možnosti so odprte, vse je še mogoče. Pravi smisel se torej skriva onstran števil, saj ta, kljub temu da definirajo marsikaj, ne zajamejo pravega bistva vsakega posameznika. Zdaj vemo, kam pravzaprav vodi pot v π …