Neznanec

Vrednote lokalne elite pod lupo družbenokritičnosti.

Avtorica priredbe in režiserka: Barbara Hieng Samobor
Dramaturginja: Eva Mahkovic
Igrajo: Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Nataša Tič Ralijan, Ana Pavlin, Gal Oblak, Filip Štepec, Boris Kerč
Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar
Kostumografka: Bjanka Adžić Ursulov
Lektorica: Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš
Premiera in ogled: 10. december 2022

V soboto, 10. decembra, ob 20.00 uri nam je Mestno gledališče ljubljansko postreglo z novo družbenokritično poslastico. Neznanec je že druga MGL-jeva priredba gledališke igre Inšpektor na obisku (An Inspector Calls) iz leta 1945, ki jo je zapisal John Boyton Priestley. Ob tem je potrebno opozoriti tudi na posebni staž, ki ga ima Neznanec kot večkrat raziskovani medbesedilni poskus. Predhodna adaptacija Inšpektorja na obisku namreč sodi med eno izmed prvih predstav, uprizorjenih na odru Mestnega gledališča ljubljanskega po ustanovitvi slednjega leta 1949.

Režiserka Barbara Hieng Samobor in dramaturginja Eva Mahkovic nas popeljeta v čakalnico ljubljanskega kriznega centra za prvo pomoč, kjer smo soočeni s smetano ljubljanskih bogatašev v obliki (dis)funkcionalne družine. Člani slednje trepetajo za življenje sorodnice, tete Monike, ki je na urgenci zaradi predoziranja z neznano substanco, kar je posledica njenega nekonvencionalnega življenjskega sloga. Družino sestavljajo matriarhinja Dora (Tjaša Železnik), lastnica podjetja, njena sestra Ida (Mojca Funkl/Nataša Tič Ralijan), ki se ukvarja z dobrodelnimi organizacijami, Dorina hči Tajda (Ana Pavlin), ki je zaročena s sobogatašem  Timom (Gal Oblak) in njen brat Sergej (Filip Štepec), študent medicine. Družino opredeljuje predvsem njihova premožnost; ta izvira iz denacionalizacije lastništva po kapitalističnem prehodu, ki se je zgodil leta 1991 z osamosvojitvijo Slovenije. Čeprav poslovno in karierno uspešni, imajo liki veliko težav z medosebnimi odnosi kljub samooklicani skrbi za družino, ki je predstavljena kot temeljna vrednota individualista v kapitalizmu. 

Od družine je prostorsko, karakterno, družbeno in morda tudi obstojno ločen zgolj (domnevno policijski) inšpektor Gul (Boris Kerč), misteriozni naslovni Neznanec. Ta je ves čas prisoten v čakalnici, v roki pomenljivo drži rdečo knjižico čakajoč družino, ki jo želi zaslišati glede nedavnega samomora druge mlade ženske Eme Grabar, ki je popila belilo. Njegova fenomenologija ni razčiščena in pusti tako like kot tudi gledalce vprašujoče. Ali gre za angažiranega zalezovalca v fizičnem smislu, se je ta materializiral v umski sferi družine?  

V svojem razvoju fabula razkrije, kar smo že slutili: plehke vrednote buržoazije so vzrok za smrt mlade ženske, ki jo inšpektor Gul preiskuje. Dora je Emo namreč odpustila iz svojega podjetja zaradi organizacije stavke, Tajda je iz ljubosumja zahtevala, da so jo odpustili tudi v naslednji službi, njen zaročenec Tim pa je Emi plačeval za spolne usluge. Ida je kot predsednica skupščine za ženske v stiski zavrnila pomoč noseči in brezposelni Emi, oče njenega otroka pa je bil Sergej.  Družina nanjo vpliva raznovrstno in na ta način uteleša razredni boj, ki mu Ema na koncu podleže, družinski člani pa so predstavljeni kot »velekreatorji« njene smrti. 

Kljub vsemu temu pa je Neznanec več kot le krik družbene kritike. S projekcijo družbene problematike na pojem družine namreč secira drobovje vrednote individualizma in razkrije vso gnilobo njene temne plati. Matriarhinja Dora poudarja, da je treba biti kot uspešen človek predan in zavezan le sebi in svoji družini, a ob tem zahaja v hudo in očitno protislovje. Odnosi med družinskimi člani so s prikazom stalnih prepirov, ki vodijo vse do roba fizičnega nasilja, v skrajni dekadenci. Najbolje jih uteleša pohvalna dialoška metaforika, katere izvrsten primer je paradoks zlomljivega diamanta. Ta je simbol nezdravega odnosa med zaročencema, Tajdo in Timom, slednji svojo potencialno bodočo soprogo namreč obtoži, da je dragocen diamantni prstan, s katerim jo je zaprosil za roko, v besu zlomila. To je dobra ilustracija narave odnosa v bogataški družini: edino, kar jih zares še veže, a ob enem razdvaja, je njihovo materialno zajetno imetje. To gledalcu jasno posreduje tezno vprašanje: je v kapitalizmu funkcija družine zreducirana na posredovanje lastništva nad materialnimi dobrinami?

Neznanec v svojem bistvu tako prepleta dve pereči tematiki: razkroj medosebnih odnosov v sodobni družbi in razredni boj. Čeprav drama sodi v žanrsko sfero psihološkega trilerja, jo je možno razumeti tudi kot skorajšnjo satiro tragedije. Drama nam postreže s koncem, ki bi bil delno lahko označen za tragičnega, a se obenem v posmehljivem tonu poigrava z drugimi tradicionalnimi elementi tragedije in jih v svoji aktualizaciji smiselno preobrne. Moralno čisto grško aristokracijo oziroma žalobno angleško plemstvo tako zamenjajo izprijene podobe ljubljanske elite. 

Aktualizacija drame iz petdesetih let je sila prepričljiva in se v čas sodobnosti spretno umesti z opazkami glede aktualnih družbenihpolitičnih dogodkov, kot sta vojna v Ukrajini in pandemija covida-19. Aktualizacija pa ni zgolj dobro izpeljana, služi tudi kot poudarek sporočilnosti drame. S svojo večno aktualnostjo zgodbenost Inšpektorja na obisku namreč dokaže sámo obstojnost in trajanje ponavljajočih se družbenih vzorcev, ki se zrcalijo v životarjenju prekarnih delavcev. 

Drama sporočilnosti ne skriva, njena idejnost je lahko zaznavna. Slednje pa nikakor ni očitek. Na ta način Neznanec dosega maksimalen stik z občinstvom, ki se siloviti družbeni kritiki ne more ogniti, ne glede na lasten družbeni položaj in mnenje. To primerno enostavnost poudarjata tudi scenograf Darjan Mihajlović Cerar in kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, ki gledalčev pogled uravnovesita z zgodbo z izbiro preproste, a primerno indikativne opreme.

Sama igra je tekoča, odnosi med liki pa so spretno zgrajeni, tako s strani režiserke kot igralcev. Še posebej lika Tajde (Ana Pavlin) in Tima (Gal Oblak) imata res pristno in vešče zgrajen ter odigran odnos, ki poudarja sporočilnost drame. Kako sta osebi s toliko karakternimi razlikami in popolnoma brez skupnih interesov sploh lahko v romantičnem razmerju brez finančnega faktorja? Neznanec Barbare Hieng Samobor je ogleda vredna gledališka predstava, ki s svojo primernostjo za prav vse sega onkraj žanra. V gledalcu vzbudi nekaj, kar osebno pod odrom redko občutim; in ne, to ni razmišljujoče prevpraševanje, zadrževanje smeha zaradi komike ali tragična melanholija. Neznanec s svojo prepričljivo družbeno kritiko ponudi le eno, in to je zadoščenje.

Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Uršula Gačnik