Nejc Gazvoda: Menjava straže
Menjava straže je drama o tem, kako preživeti spremembe, kako se soočiti s tistim, kar nas boli in preganja. Tudi o tem, kako vso to bolečino skrivamo in zapiramo vase, dokler ne zberemo poguma, da se z njo soočimo, ali pa dokler nas ne zaduši. Nejc Gazvoda je tekst napisal posebej za MGL, po njegovih besedah pa so ga navdihovali navadni ljudje s človeškimi stiskami, kar je in bo vedno aktualno.
Mala scena MGL se s scenografijo Petra Plantana spremeni v zanikrn lokal z masivnim starinskim telefonom in ogromnim rjavim radijem. Nasproti si visita ogledalo in ura z negibnimi kazalci – slednja simbolizira ujetost v situaciji, ki je za nekatere prijetno melanholična, za druge smrtonosna. Konflikt med »novimi« uslužbenci in »starimi« stalnimi gosti sproži menjava vodstva, potemtakem »menjava straže«, kar najbolje prikaže ravno začetni dinamični besedni spopad med natakarico Katjo (Rakovec) in gostom Petrom (Tič). Jasno je, da je Gazvoda vlogo Katje ustvaril z mislijo na Nino Rakovec, saj ji je pisana na kožo – odigra jo ravno prav naivno, da ne zapade v klišeje, hkrati ostaja prisrčno ljubezniva. Gašper Tič je kot Peter izvrsten; je ciničen, zajedljiv, naveličan in s svojo prezenco ter duhovito pikrimi replikami suvereno zavzame oder. Kot njegov brat Jure mu odlično parira Milan Štefe; predstavlja njegov ljubeč in zasanjan antipod. »Ti nimaš rad nikogar, jaz imam rad vse, kar je še dost, dost hujš,« pravi Jure – ravno njegova ranljivost in zaupljivost vseskozi (ne brez cene) blažita udarce Petrovih frustracij. Zelo premišljeno ustvarjen lik je tudi doktor (Janez Starina), ki v skupini deluje kot nekakšen tihi glas razuma, avtoriteta in očetovska figura obenem. Nekokoliko manj izstopajoče so stranske osebe Mladen (Uroš Smolej), Pepca (Tjaša Železnik) in Bor (Domen Valič), slednji na trenutke izpade preveč karikirano.
Drama je trdno zgrajena na značajih, ki so raznoliki, večplastni in prepričljivi. Za bolj osebno izkušnjo poskrbijo pristni odnosi, ki se spletejo med osebami in vodijo tako v hude prepire kot tudi v sproščene norčije. Tekst poživi obilica črnega humorja, odrsko dogajanje pa lepo teče tudi zaradi sistema »letečih menjav« igralcev, ki s hitrimi prihodi in odhodi s prizorišča ustvarjajo natančno določeno dinamiko predstave. Razgled iz lokala nam nudi zadnja stena, na katero se projicira video Darka Heriča, ki prikazuje zakotno mestno ulico, v kateri se menjavajo dnevi in noči. Ta kulisa še dodatno utrdi občutek brezizhodnosti, iz katere je najtežje pobegniti. »Človek je v življenju večkrat ranjena žival kot karkoli drugega,« pravi doktor. Vprašanje je le, če si to ranjenost prizna ali pa ne.
