Moj prvi informans z delovnim naslovom Sea Wall
Avtorica: Nina Ivanišin
Igra: Klemen Janežič
Avtor glasbe in izvajalec: Luka Ipavec
Premiera: 16. 4. 2021, SNG Drama Ljubljana (splet)
V dnevih pred napovedano premiero informansa (16. aprila) smo na socialnih omrežjih lahko zasledili razne video napovednike, v katerih se pojavita Nina Ivanišin in Klemen Janežič, vendar nam videno v posnetkih ni razkrilo prav nobene vsebine prihajajočega gledališkega dogodka, le našo radovednost je potenciralo.
Moj prvi informans z delovnim naslovom Sea Wall je nastal v okviru programske platforme Drama Laboratorij, ki ponuja raziskovanje po prostoru in poseganje vanj za eksperimentalne oblike gledališkega izraza. Informans je v bistvu nekakšen hibrid med informacijo in performansom ali predavanjem in performansom, ki ga je Nina Ivanišin uporabila kot medij, preko katerega je želela prikazati raziskovanje pripovedovanja in izpovedovanja. Avtorica projekta je zapisala: »Tri dokumentarne zgodbe treh oseb, od katerih ni nobena ne igralka ne igralec, so me prevzele do te mere, da sem se namenila raziskovati načine pripovedovanja. Kaj je potrebno, da samo z besedami opišemo in orišemo neko zadevo, dogodek, spomin, misel, če hočete, tako živo, da beseda postane meso, da lahko poslušalec vstopi v to zadevo, dogodek, spomin, misel, če hočete. Da dve – druga drugi sicer tuji – domišljiji ustvarita skupen imaginarni prostor, ki ima svoje življenje. In to brez vizualne komponente« (SNG Drama Ljubljana).
Uprizoritev je razdeljena na dva dela, in sicer v prvem smo priča zgodbi, ki jo pripoveduje oziroma izpoveduje Alex (Klemen Janežič), v drugem delu pa Nina z gledalci deli razlago njenega potovanja in raziskovanja te dramske forme. Prvi del je monodrama Simona Stephensa z naslovom Sea Wall (V morju zid), ki jo je prevedel Jure Škerl. Alex z nami deli zgodbo o svojem življenju o partnerki Helen, ki jo je neizmerno ljubil, njenem očetu oz. njegovem tastu Arthurju, ki mu je zmeraj predstavljal nek izziv, o vsakoletnih poletnih počitnicah v Franciji, o svoji hčerki Lucy in o krutem dogodku, ki mu je za zmeraj spremenil življenje. Klemen v informansu ves čas sedi na stolu v študijski sobi Drame, saj tako v ospredje stopita zgodba in njena artikulacija. Med poslušanjem verjamemo prav vsaki njegovi besedi, prav vsakemu presledku povedanega in pozabimo, da smo še zmeraj na gledališkem dogodku. Njegova igra je namreč tako čista, da s težavo ločimo fikcijsko besedilo od resničnih spominov. Naši občutki se zavrtijo za 360 stopinj, saj o pripovedi lahko rečemo le, da prikazuje valove življenja – od najbolj razburkanega morja pa do miru in tišine.
V drugem delu Nina Ivanišin razloži videnje tega ustvarjalnega procesa. Če smo prej gledali statičnega Klemna, nam ona sedaj ponudi razgibanost v vnaprej ustvarjenih posnetkih, ki nam zaradi Nininih iskrenih besed in malo komičnega vložka pričarajo občutek topline (če smo jo v Alexovi izpovedi morda izgubili), kar pa je še eno izmed nasprotij obeh delov. Ker se prvi dogaja tukaj in zdaj, torej v živo, je drugi del že ustvarjen in končen. Nina izrazi, da se ji gledališče zdi kot prostor delovanja, ki je v prid spoznanju človeškega, vendar pa hkrati služi učenju. Informans se ji zdi prav posebna oblika uprizoritve, saj razbremeni težo predstave in prikazuje edinstveno artikulacijo pristopa do gledališča. Avtorica projekt opiše kot plod svojih osebnih razmislekov o preteklosti gledališča in potrebi po artikulaciji dosedanjih dognanj in artikulaciji novih vprašanj, pri čemer gre predvsem za preizkus same sebe.
Informans je popolnoma prilagojen novi spletni obliki gledališča. Alexovo žalost sprejemamo za svojo, ker sedi blizu kamere in ga ves čas vidimo. V pogovoru po prvi reprizi sta sicer dejala, da upata, da bo predstava lahko kdaj odigrana v živo za intimno publiko, ker monodrama v bistvu ni le monolog igralca, ampak dialog z gledalcem, z njegovimi občutki in čustvi. In takšne težke teme so v živo ob zaznavanju teles drugih ljudi in njihovih vzdihljajev še toliko bolj dragocene, kajti takrat v prostoru ne čutiš le igralca, ampak tudi ostale gledalce, ki so izpostavljeni blazno občutljivi izpovedi. Forma te gledališke uprizoritve je zelo preprosta, skromna, je pa zato več prostora za igro in samo zgodbo.
Ljudje smo neprestano vpeti v proces medsebojne komunikacije – v tisto z drugimi ljudmi in s samim sabo. Pripovedovanje in izpovedovanje sta procesa, s katerima je človek ves čas v stiku, ampak ne nujno v verbalni oz. govorjeni obliki. Vsak umetniški proces, pisanje, film, igra, petje itd. so različni formati osebne izpovedi, ki omogočajo človeku, da nekaj pove, da izpove »tisto od znotraj«, da se sooči s paleto najrazličnejših čustev ali vrtincem nerazumnega.
Po izpovedi pa se počutimo olajšani neke teže, teže besed ali pa smo na tak načim očistili filter, da lahko svet ponovno teče skozi nas in obratno.
