MN Dance Company: Perpetuum mobile
Koreografa, avtorja vizualne podobe in izbora glasbe: Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia Dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Oblikovalec svetlobe: Matjaž Bajc Oblikovalec zvoka: Matej Čelik Oblikovalec rekvizitov: Gorazd Prinčič Fotografa: Damir Ipavec, Aljoša Kravanja Plesalci: Marco Arzenton, Nastja Bremec Rynia, Noemi Capuano, Dalma Kitley, Francesco Misceo, Rebecca Moriondo, Eri Nishibara, Robbie Pitt, Michal Rynia, Helén Tamaskó, Luka Vodopivec, Karelis Zambrano Alternacija: Marta Lo Nigro Posneti glas: Robbie Pitt Produkcija: Zavod MN Dance Company Koproducenta: SNG Nova Gorica, Cankarjev dom Ob podpori: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Nova Gorica Datum premiere: 17. november 2022, Cankarjev dom Datum ogleda: 23. marec 2023, Cankarjev dom
Koncept perpetuum mobila nas fascinira že stoletja – natančneje nekaj manj kot 571 let, kar je toliko, kolikor je preteklo od rojstva enega največjih izumiteljev, slikarjev, inženirjev, torej genijev: Leonarda da Vincija. Kljub temu da je koncept dokazano zgolj hipotetičen, saj bi v praksi izpodbijal zakone termodinamike, ostaja v naši kolektivni zavesti – in v konec koncev proizvodno bolj in bolj maksimizirani družbi – nekaj nedosegljivega, k čemur pa prav temu navkljub stremimo.
Raziskovanje tega nenehnega in neustavljivega fizikalnega oziroma v kontekstu plesne predstave fizičnega dela pa se prav tako ne preneha. S preiskovanjem različnih struktur – tako scenografskih kot plesnih (delo v paru, solo, simultano izvajanje koreografije več plesalcev ali usklajeno in sočasno koreografirano gibanje vseh) – so koreografa (Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia), dramaturginja (Ana Kržišnik Blažica) in plesalci predstavo, poimenovano po dotičnem konceptu, ustvarili tako z že videnimi motivi v sklopu te teme kot z inovativnejšimi pristopi. Prvi so tako zavzemali različne oblike vrtenja, od spiralnih gibanj do dejanskega obračanja dvignjenega scenografskega elementa, na katerem je bilo na nekih točkah prisotnih več plesalcev, na drugih spet manj. Zmes takih aspektov in prelivajočih se kaotičnih, a tekočih fraz je v gledalcih ustvarila občutek veličastne, a že varno poznane atmosfere, v kateri so lažje zaznali presunljivo koreografirano in izvedeno produkcijo.
Tehnična dovršenost plesalcev je v zadnjih letih, če ne desetletjih, pričakovana do te mere, da je opazna le, če umanjka. V Perpetuum mobile te odsotnosti ni bilo moč zaslediti, a vsekakor bi bilo vredno izpostaviti preciznost, ki pritiče tehnično sposobnim plesalcem; vseeno pa v tem ne leži največja moč opazovanega plesnega kolektiva. Naloga koreografov je, med drugim, da razumeta specifike teles plesalcev in jih zatorej znata umestiti v primeren odnos med seboj. Absolutno lahko rečemo, da so vse mogoče variacije, ki so jih plesalci v uprizoritvi zasedli, premišljene ter da so bile specifike, ki, kot rečeno, definirajo ali rezultirajo v telesu plesalca, umeščene optimalno – tako smo lahko (včasih hkratno) opazovali solista z mehkim in počasnejšim telesnim izrazom, ki je uravnovešal hiter in udaren ples sosednjega para bolj eksplozivnih plesalskih teles. Mnogo nasprotij, še več prelivanj je zasedalo venomer poln oder, ki pa nikoli ni dajal občutka nepotrebne nasičenosti ali neprijetne neobvladljivosti opazovanja.
O plesu je navadno težje pisati, a posebej težko je, če je gledalec presunjen z udarno, vendar ne slavnostno koreografijo, ki praktično omami že zgolj z vizualno podobo. Tej je pomagala tudi – kot plesna kompozicija – repetitivna, vendar nikakor dolgočasna zvočna podoba (Matej Čelik), ki je na trenutkih postala nezaznavna, kar si v tem primeru lahko razlagamo kot senzorično združitev vsega dogajanja. Spet je prisotno prelivanje, a tu celo do nezavedne mere. Podporo je plesna predstava prejela tudi s kostumografskega vidika – preprosti, črno-pisani so plesalci dobili poudarjeno dolžino nog in nemoteče razgiban del torza, kar je doseglo usklajenost med samimi plesalci, hkrati pa zaradi različnih teles ujemanje ni bilo prav uniformno. In četudi smo se ozrli na zvočnost, gib in scenografski aspekt, ki med seboj ustvarjajo osupljiv kompozitum, se uprizoritev ne bi mogla tako vtisniti v spomin, če ne bi oblikovalec svetlobe (Matjaž Bajc) briljiral z razumevanjem rabe prostora in de facto soustvarjanjem tega. Ostrina in mehkoba, toplost in hladnost, podpora in prevzetje, razgrnitev in zagrnitev – vse te slike so pridale nežno silnost k videnju, ki ga ne bo mogoče kmalu pozabiti.
Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Saška Maček