Milan Jesih: Grenki sadeži pravice
Jesihovo delo z naslovom Grenki sadeži pravice, se je po uprizoritvah 1974 in 1984 ponovno vrnilo na slovenski oder, tokrat na gledališke deske Male drame v Ljubljani. Z novejšim pristopom sta režiser Jan Krmelj in dramaturginja Katja Markič skoraj pol stoletja staro dramsko besedilo ponovno obudila in preko reinterpretacije izpostavila dva pomembna elementa: ludizem in jezik.
Odprtost Jesihovega teksta omogoča interpretacijo in improvizacijo dramskih oseb, ki so v besedilu tudi edina prvina tradicionalnega dramskega teksta. Štiri nedoločene osebe v uprizoritvi upodobijo Eva Jesenovec, Mia Skrbinac in Saša Pavlin Stosić, ki z nenehnim menjavanjem dramskih oseb in situacij gledalce zabavajo s problematiko sodobnega življenja, ki se nam prikaže kot banalna in absurdna.
Potek predstave, ki je razdeljen na štiri dele (igralke jih med predstavo sproti pišejo na šolsko tablo v zadnjem delu odra), gledalcem orisuje dogajanje na odru, kar povzroči preglednejšo členitev predstave, s tem pa odstopanje od prvotnega besedila, ki ne vsebuje ne prizorov ne dejanj, ne vsebuje pa niti didaskalij ali spremnega besedila. Ohranjenega je nekaj Jesihovega originalnega besedila, to pa pridobiva nove dele, ki gledalcu omogočajo uvid v aktualnejše situacije in današnje dogajanje v svetu. Predstava obravnava tudi tematiko ženske in jo preko različnih situacij prikazuje v raznovrstnih vlogah in odnosih. Ženske so tako skozi različne like prikazane kot patetične profesorice, igralke, feministke, najlepše božje stvarjenje, ljubimke, moški objekt in nemarne starke.
Ena pomembnejših vlog je tudi materinska, ki je v predstavi prav tako prisotna, saj omogoča jeziku, da se uteleši in besedi, da postane meso. Pretirano poveličevanje začetnikov slovenske literature, predvsem Cankarja, Trubarja in Prešerna je prikazano na komičen način, in sicer tako, da se profesorice z njimi poročijo, ena celo zanosi in rodi slovenski jezik. Utelešeni jezik predstavlja nebogljenega otroka, ki ga je potrebno varovati in zanj skrbeti, saj bo s svojim obstojem nosilec prihodnjih rodov in s tem obstoja kulture, vendar se tej njegovi graditeljski in povezovalni funkciji prikaže nasprotna, uničevalska. Ta dvojnost jezika je najbolje razvidna v dialogu zaljubljencev, saj s svojimi besedami najprej odnos gradita, kasneje pa zrušita čisto do njegovih temeljev in si ne želita več niti lastnega obstoja.
Scenografija podpira razgibano dogajanje na odru, saj vsebuje raznovrstne rekvizite, ki jih igralke uporabljajo v določenih delih predstave. Predstavlja šolsko učilnico z veliko zeleno tablo, pred ’šolskim prostorom’ pa je kopica predmetov, ki ni nujno, da bi jih navadno postavili skupaj. Sredi odra stojijo trije mikrofoni in večino predstave se dogajanje odvija prav tam. Kostumografija je pisana, maska precej vpadljivo kričeča in malce zastarela, verjetno bolj primerna modi za čas nastanka originalnega dramskega besedila. Predstava oddaja zelo sproščeno atmosfero, večino časa po dvorani izvablja smeh in krohotanje, kar je odziv na uspešno igralsko upodobitev komičnih elementov preko različnih likov, ki jih gledalec lahko takoj prepozna in uvidi njihovo zgolj malce pretirano upodobitev.
Zahtevno Jesihovo besedilo se prikazuje v novi luči in posamezniku komično prikazuje vsakdanje situacije ter probleme, s katerimi se soočamo. Ti s svojim prikazom gledalca ne ogrožajo ali napadajo, temveč ga zabavajo. Vsekakor pa predstava ne zabava samo gledalcev, temveč je jasno, da v njeni uprizoritvi uživajo tudi igralke, ki z dobro medsebojno kemijo nizajo dogajanje na odru in banalizirajo naše življenjske situacije.
