Medtem ko
Avtor koncepta in dramaturg: Sandi Jesenik
Soavtorji: Jana Menger, Tina Ščavničar (video), Niko Novak, Daniel Petković
Fotograf: Marcel Obal
Grafična oblikovalka: Petja Kolenko
Avtor naslovne fotografije: Mitja Ostrc
Snemalec dogodka: Alen Hoheger
Produkcija: Društvo VLU (Sandi Jesenik)
Tehnična pomoč: Društvo ŠKUC
Datum premiere: 8. 12. 2021, Galerija ŠKUC
Datum ogleda: 26. 4. 2022, Galerija ŠKUC
Performans z naslovom Medtem ko se je reprizno odvil v Galeriji ŠKUC pod avtorstvom Sandija Jesenika. V manjši gledalski zasedbi smo se sprehodili skozi prostore, misli in čase dogajanja, ki ga je v govorjenem besedilu narativno vodil omenjeni ustvarjalec.
V zgodbi, ki je prepričljivo delovala osebnoizpovedno, so se vrstili občutki in želje kvir lika, ki je v iskanju samega sebe našel dogodke, vredne spominjanja. Četudi to niso bili dogodki, ki bi se zgolj opazovalki lahko zdeli prelomni, so bili ravno to. Spomini, obarvani nostalgično, jezno, z odtenkom žalosti, upanja ali hrepenenja in ljubezni so nas popeljali na vrhunsko strukturirano pot po avtorjevi zavesti. Z improviziranim govorom, ki ga je ustvarjalec pogosto usmeril na posamezno gledalko, smo lahko z likom sočustvovali.
Med vodenjem po prostorih je postalo jasno, da vsaka oseba, ravno tako (kot Jesenik) prisotna v prostoru, predstavlja, prvič, neko obdobje in odnos v življenju lika in drugič, koherentno ter eksplicitno izraža neko njeno specifično željo. V prvem prostoru, kjer Jesenikov lik ženske govori o odnosu, v katerem je (domnevno) šlo marsikaj narobe, pride do izraza njena želja postati plesalka, in seveda to v ozadju uprizarja Jana Menger, plesalka. Tako nas po naslednji pripovedi o drugačnem in drugem odnosu popelje Niko Novak, glasbenik, in tako se skoraj v vsaki osebi osredotočimo tako na ljubiteljsko željo po udejstvovanju na nekem umetniškem področju, kot je s prostorom povezana po ena ljubljena oseba v življenju Jesenikovega alter ega. A četudi je forma neverjetno zanimiva in jo lahko rekonstruiramo v karkoli smo slišale in čutile v naraciji sami, je vsebina tista, ki najbolj zadane.
Jesenikov lik je namreč transseksualna oseba, ujeta v moškem telesu, a z žensko zavestjo, ki se tudi v jezikovnem smislu naslavlja v ženskih oblikah. V družinskem, bližnjem ali daljnem, prijateljskem in partnerskem odnosu nasploh se tako ta ženska spopada s pritiski družbe, s priznanjem lastne identitete in, kar je najpomembneje: s sprejetjem, da lahko in sme bivati točno taka, kakršna je. Lezbično razmerje, igranje s punčkami, plesanje; vse te reči se zdijo lahkotno sprejemljive, četudi v tistem trenutku določene »avtoritete« tega ne podpirajo. A boj z nekonvencionalnim sebstvom je globlji od tega: želja po družini, občutek, da si in boš odveč, da tvoje misli in želje nimajo takšne teže, ker za svoje bližnje že tako nalagaš breme svoje »neobičajnosti«, občutek, da te ljudje ne morejo ljubiti takšnega, kot si. Jesenik nam predstavi vso to globino trpljenja in spraševanja o lastni identiteti in bivanju, predstavi nam obžalovanja, strahove ter želje izgrajenega lika.
In v tej izredno intimni izkušnji se skriva bistvo samega performansa: stik gledalk in ustvarjalk na ravni, ki presega dramsko igro ter preprosto igranje s četrto steno. Na licu mesta se pred nami soležno odvija in ustvarja zgodba, že je tu in jo slišimo ter vidimo, a hkrati je še ujeta v osnutku uprizoritve. Ta vloga umetnika, ki jo primarno zaseda Jeseniik, je sam namen Medtem ko. T. i. galerijski sprehod po zavesti umetnika je jasno podan, in sicer na tako izpovedni ravni ter s tako smotrno strukturo, aplikabilno na skoraj vsako gledalkino interpretacijo, da je namen performansa gotovo dosežen.
Lektura: Uršula Gačnik
