Martin Crimp: V republiki sreče
Britanski dramatik Martin Crimp se po 10 letih ponovna vrača na deske SNG Drame v Ljubljani, tokrat z dramskim tekstom V republiki sreče. Režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Marković Matthis sta s preostalo ekipo pronicljivo uprizorila prvi slovenski prevod Crimpovega ironičnega »razvedrila v treh delih« in pod žaromete postavila družbo in družino ter izpostavila posameznika, ki se znajde med njima in sam pred seboj.
Uprizoritvi je s pomočjo precizno izbranega dramskega testa, dosledno stkano režijo, z različnimi načini igre, učinkovito dramaturgijo in izgrajenimi liki večine igralcev uspelo izoblikovati jasno zasnovano predstavo aktualnega, več-žanrskega besedila z ogromno cinizma, črnega humorja, pikrosti, absurdnosti ter nežnosti.
Prvi del – v sobi pod nagačeno ptico, ki je pobegnila iz Irwinovega Kapitala, in ure, ki se vrti nazaj – je zaznamovan s statično igro nefunkcionalne družine, ki kot nuklearna celica še vseeno deluje. Vsak mizanscenski premik razbije monotonost poteka zgodbe, ki pa še vseeno uspešno krmari med nerodno razstavljenimi tišinami. Dokončno ga prekine znervirani in prestrašeni Aljaž Jovanovič v vlogi strica Boba. S tem se spopadeta svetova funkcionalne družine v svoji nefunkcionalnosti in posameznika, ki vpade v njihov svet. Prizor je na vrhu okronan s pesmijo v ikonski izvedbi Nataše Barbare Gračner v vlogi Madeleine, ki prekine njihovo pomenkovanje, ter dobesedno ruši zidove.
Scenografija Jürgena Kirnerja, ki se primerno prilagaja dogajanju v vsakem izmed treh delov. V prvem kontrira posebej izraziti igri igralcev, ki je vključevala glasne tišine, poudarke ter počasne geste. Kasneje – v drugem delu daje prostor razuzdani izpraznjenost v drugem delu, ko za ograjo iz raznovrstnih aparatov praznina seva v občinstvo. Atmosfero sprva uspešno ustvarijo tudi z uporabo rumenkastih luči, nazaj vrteče se ure in zatemnitvijo, poudarkom na barve bordelov in beznic ter močnega vonja dima, skozi katerega pronicajo zbadljivi in neposredni reklamno-poetski slogani. Vsak del je, čeprav primerno navezujoč na druge, popolnoma drugačen od predhodnega, kar je Horvatu s svojo režijo uspelo le na pol. Prehod iz prvega v drugi del je tako s padcem stene bolj funkcionalen in gladko prehoden od drugega odsekanega režijsko-dramaturškega reza v končni del.
Temu lahko pridružimo tudi opazno, vendar vzročno-posledično spremembo načina igre igralcev v prvem in drugem prizoru, ko liki skupaj z imeni izgubijo izumetničenost gibanja, postanejo naravni, se zrušijo, pobesnijo in degradirajo v strahove njihove podzavesti. Vrhunec drugega dela se skoncentrira v zabavi in razdivjanosti množičnega prizora, ki kliče po katarzičnem očiščenju. Želja se med odmorom stopnjuje in sprva v tretjem delu nezadovoljivo zapolni močno hrepenenje po emotivno še močnejšemu koncu – Horvat pa presenetljivo zaključi z estetsko izpraznitvijo in posvetlitvijo odra, s podobo sesutega strica Boba v nemilosti nadvladujoče Republike. Romantična belina snega, izčiščenost, utrujenost, ki jo meša ogromni vrteči stropni ventilator, in skrbi za nenehno kroženje dogajanja. Liki so skozi igro očiščeni navlak, kar jim omogoča svobodno udejstvovanje, z izjemo Madeline, ki tava na odru, kot nekdo, ki je že doživel celoten proces Republike – vse do zaključnega prizora, kjer se končno ustavi v svojem opazovanju svojega naslednika.
Če sta prva dva dela predstave predvsem efektivna v trenutku, ko gledalec sedi v gledališču, je tretji del ta, ki bistvo drame še močneje zadane skozi refleksijo. Koncertni bel klavir – konstrukt naše volje – je neuporaben, vse dokler si srce želi igrati otroške pesmice le na sintetizator. Se bo naše življenje nadaljevalo do mere, ko bo postalo neuporaben konstrukt svojega dela? Nenehno izgrajevanje nečesa, kar bi predstavljalo srečo, nas vedno znova vrne na začetek.
Ustvarjalci skozi ventil taktično bombardirajoče predstave neposredno obravnavajo aktualne tematike, zrušijo steno termina družina in ga skozi igro – popolno redukcijo človeškega hrepenenja po sreči – ustvarijo kot začasno stanje Republike. Po totalni destrukciji prejšnje družine poskušajo z zabavo, podiranjem norm, tabujev sestaviti srečo, ki pa nas vnovič, zopet in znova vrne na začetek. Čeprav predstava gledalcu ni puščala ogromno prostora, da si sam zapolni praznino, ki jo narekuje tekst, temveč nas je z reklamnimi slogi opozarjala na aktualnost uprizoritve na slovenskih tleh, je njena sporočilnost jasno začrtana v krožni ritmičnosti in dramaturgiji drame. V republiki sreče je – v vsej svoji konglomeratnosti, stkani skozi koherentno režijo Sebastijana Horvata – pronicljiva in efektivna predstava, ki nikakor ne pusti gledalca malodušnega, temveč prevzetega od navdušenja ali ogorčenja.
