Mama
Režiser: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Umetniški svetovalec: Robert Waltl Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenograf in kostumograf: Rudy Sabounghi Skladatelj in avtor priredbe songa Parle-lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Toni Soprano Meneglejte in Sonda 13 Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturginje: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman, Borut Veselko, Blaž Setnikar, Doroteja Nadrah Datume premiere: 1. 10. 2021, Prešernovo gledališče Kranj Ogled predstave: 7. 10. 2021, Prešernovo gledališče Kranj
Prižgejo se luči in vstopimo v dnevno sobo družinske hiše, v kateri se po koncu dneva srečata Anne (Darja Reichman) in njen mož Pierre (Borut Veselko). Iz žene se usuje plaz besed: svojega moža začne zasliševati in secira njegov dan ter preverja vsako izgovorjeno informacijo. Anne je namreč ženska, ki je po odhodu otrok od doma ostala sama in vso svojo pozornost obrača na svojega moža. Po tem ko je njun odnos zaradi vzgoje otrok postavljen na stranski tir, je prisiljena ponovno poiskati ljubezensko iskrico s svojim partnerjem, vendar je soočena z realnostjo, ko zagleda žalostno pogorišče svojega zakona.
Avtor dramskega besedila Florian Zeller je čustveno praznino mame prikazal v svojem večplastnem besedilu, ki gledalce izziva z razločevanjem realnega in fiktivnega sveta, ki ga fragmentarno lahko sestavljajo tekom poteka predstave. V besedilu prikaže odnose med starši in otroki, ki ob odhodu iz gnezda želijo samostojno zaživeti, vendar jim starši tega ne dovolijo in jih posesivno vežejo nase. Anne si namreč na vse načine želi ponovne združitve s sinom, kar jo tekom dejanj spreminja iz zaskrbljene mame in žene v posesivno in samodestruktivno žensko, ki želi sina privezati nase s čustvenim izsiljevanjem. Sinovo dekle vidi kot svojo tekmico v boji za najpomembnejšo žensko v sinovem življenju in je ne mara, saj si želi stoprocentne sinove pozornosti. V svoji glavi si vrti različne scenarije ponovne združitve s sinom in možem, ki se pred nami odvijajo na odru in postajajo vse bolj grobi, surovi in nasilni. Režiser predstave Ivica Buljan na odru prikaže aktualno dogajanje razpada in praznosti družinskega življenja, s katerim se soočajo mnoge družine. Na oder vpelje elemente fizičnega teatra, ki prestavijo dogajanje iz besedne tudi na fizično raven. Z nazornim prikazom notranjega občutja protagonistov v gibu in dejanju prikaže dramske osebe v njihovi najbolj grobi in surovi luči in s tem sledi svojemu režijskemu stilu.
Darja Reichman se v vlogi protagonistke iz boječe in pasivne žene preobrazi v novo drzno žensko, ki ruši in z agresijo in vedenjem poskuša sebe postaviti v vidno polje svojih ljubljenih oseb. Na začetku je njen lik statičen in zaprt vase, tekom dejanj se vedno bolj odpira in spreminja, zavzema več prostora (praktično si ga prilašča) njen gib in mimika sta bolj izrazita in lik se spreminja v vseh vidikih. Njena igra je prepričljiva in dobro prikazuje spremembo ženske, ki želi spremeniti potek dogajanja, pa čeprav na napačen način. Izraža svojo nedoraslost in čustveno odvisnost od sina in moža. Hčerke ne mara, saj v njej vidi tekmico, hkrati pa nakazuje odnos zaničevanja že od hčerinega rojstva naprej (izpostavlja da ni lepa in je neumna). Njene negativne lastnosti se v igri najbolj izrazito prikažejo v prizorih s sinom, kjer je njena igra zelo fizična in zelo aktivno prikaže vstopanje v njegov osebni prostor. S fizičnimi ekscesi v gledalcih spodbuja nelagodje, saj podira meje in nam kaže, kako močna je njena ljubezen in do kje je pripravljena iti, da svojega sina še priveže nase. Želi mu nuditi vse, kar bi mu lahko njegova partnerka, samo da bi ostal njen in samo njen. Po vsem tem gibalno iz izrazno močnem igranju pa se igralka v zadnjem delu spet umiri in se vrne v svoj prvotni kalup iz začetka predstave. Ponovno se predrugači v ostanek ženske, ki čaka, da se bo svet odločil namesto nje.
Predstava prikazuje novo sfero materinskega lika, ki brezpogojno ljubezen spremeni v brezpogojno pripadanje, ki pa otrokom onemogoča osamosvojitev in dejansko zapustitev gnezda. Na drugi strani tako spremljamo stisko sina (Blaž Setnikar), ki se poskuša od mame prostorsko in emocionalno oddaljiti. Njegov gib in govor sta v komunikaciji z mamo zadržana in na distanci. Tudi v času stiske se trudi, da ji ne bi pustil preveč blizu, saj sama nima občutka, kje je njena meja in do kakšne mera se lahko vključuje v odnose drugih.
Skozi celotno predstavo lahko spremljamo dvojnost. Dvojnost dogajanja, dvojnost dialoga in dvojno perspektivo spremljanja. Dober primer dvojnosti je kostumografija (kostumograf in scenograf Rudy Sabounghi): na začetku je mama oblečena v nevtralna in zaprta oblačila, tekom dogajanja pa se z razvojem lika spreminja tudi njen kostum. Tako kot prihaja lik iz svoje tihe, neopazne lupine, se spreminja kostum v oblačila drzne ženske. Mama svoja rjava oblačila zamenja za rdečo obleko in visoke pete – postane ženska, ki si upa in želi biti opažena. Z izbiro oblačil kar kriči – tukaj sem, glejte me, ali me lahko nekdo že končno opazi? Kostum je eden od elementov, ki napoveduje transformacijo lika mame, ki se iz začetne slike pozabljene ženske transformira v aktivno žensko, ki ne čaka več, ampak z dejanji želi spreminjati potek dogajanja. Vse to se dogaja v vrtincu dogajalnih fragmentov, ki v gledalcu vzbujajo dvome in postavi se vprašanje, ali je tudi njena transformacija ena od fiktivnih stvari in lahko šele v svoji glavi najde pogum, da postane ženska, kakršna si v resnici želi biti, vendar za to nima poguma.
Element dvojnosti se kaže tudi v scenski postavitvi. Scena je minimalistična in izpraznjena, zato gledalci težko sprejemamo dejstvo, da je tukaj nekoč živela srečna družina. Zdaj prostor namreč ne deluje več kot ljubeč in topel dom, temveč je samo prazen in hladen prostor, ki dobro odseva občutek zapuščenosti in osamljenosti. Na srečno preteklost opominjajo posnetki družine (oblikovanje svetlobe in videa Toni Soprano Meneglejte in Sonda 13), ki se vrtijo v ozadju in potrjujejo besede dramskih oseb, ki se spominjata na srečno preteklost. Tukaj je vladalo veselje, smeh in ljubezen, čeprav v trenutni scenski postavitvi vsi topli in ljubeči elementi izginejo. Preteklost je bila srečna, sedanjost in prihodnost pa sta izpraznjeni, hladni in brez dobrih obetov.
Predstava gledalca predstava spodbuja k razmisleku o odnosih in njihovem ravnovesju. Odpira nam nov pogled na lik matere, ki se brezpogojno predaja svojim otrokom brez pričakovanja vračila za svoja dejanja. Mama zahteva čas in ljubezen v zameno za svojo skrb in dobro opravljanje materinske vloge. Njena vloga se ne konča z odselitvijo otrok od doma, temveč je to naloga, ki jo bo opravljala do svoje smrti. Zaradi svoje nedoraslosti in neizoblikovane lastne identitete pa to ne more postati le ena od vlog v njenem življenju, vendar je to ena in edina vloga, ki jo opravlja. V dialogih spremljamo ubesedene njene glavne strahove, da bo ostala sama in zapuščena kljub temu, kar je naredila za svoja otroka. Najzanimivejši element predstave je dejstvo, da si mora gledalec sam oblikovati predstavo v tem, kaj je realnost in kateri del predstave je fikcija.
