Lunapark

Prevajalec: Sašo Puljarević
Režiserka: Tijana Zinajić
Dramaturginja: Alenka Klabus Vesel
Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar
Kostumograf: Matic Hrovat
Avtorica glasbe: Manca Trampuš
Lektor: Martin Vrtačnik
Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos
Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič
Nastopajoči: Lena Hribar Škrlec, Bernarda Oman, Diana Kolenc k. g., Gregor Podričnik k. g., Jure Rajšp k. g., Tanja Dimitrievska, Karin Komljanec
Datum in kraj premiere: 16. marec 2023, Ljubljana (MGL)
Datum in kraj ogleda: 24. marec 2023, Ljubljana (MGL)

V Mestnem gledališču ljubljanskem so uprizorili komedijo Lunapark z izvirnim naslovom Rolerkoster. Srbska dramatičarka Jelena Kajgo v njej ponazarja, da se naš način življenja spreobrača v lunapark, saj opisuje prepad med dvema generacijama, ki se želita vsaka na svoj način znajti v trenutnem svetu. 

Liki v komediji so v času predapokaliptičnega stanja, nahajamo se v kaosu, tako kot meni in hkrati osrednji lik Ljiljana (Bernarda Oman). Predstava Lunapark prikazuje fiktiven svet, v katerem spoznamo tri različne generacije. Kajgo v komediji čudovito prikaže najprej dve generaciji in hkrati tudi dva različna pogleda na svet. Prikazano je življenje Ljiljanine hčerke Ane (Lena Hribar Škrlec) in njenih vrstnikov. Skozi pogovore lahko zasledimo, da so drugačni od nje, pa vendar se Ljiljana precej trudi, da bi ugajala modernemu in naprednemu svetu, kar pa jo pelje do vse večje utrujenosti. Tudi Ana in njeni vrstniki sami iščejo smisel v hitrem tempu življenja, iščejo srečo, sklepajo kompromise in si želijo najti svoj kotiček na Zemlji. Skozi igro lahko vidimo odnos staršev do otrok in način razmišljanja. Ljiljana do svoje hčerke Ane prikaže svoj odnos in pogled na svet prve generacije, ki je predstavljena skozi igro. Ko se Lilijanini hčerki rodi hči, prikaže tudi delček tretje generacije, ki ponazarja trenutno generacijo otrok. Skozi igro slika sodobno družbo, hkrati pa pogled usmerja tudi v prihodnost, kjer prikazuje, kako nam lahko umetna inteligenca zapolni praznino, ki nastaja v nas ob tem, ko imamo ljudje vedno manj časa en za drugega. To ustvarjalci prikažejo z robotko Sheilo (Karin Komljanec), ki se pogovarja z ljudmi in odgovarja na vsa zastavljena vprašanja ostalih likov v drami. Ustvarjalci s takšno režijsko potezo uspejo pripraviti gledalca do tega, da se zamisli nad tem, ali bo to res postala naša prihodnost. Kljub temu pa se Ljiljana trudi vključit v moderen svet, saj skuša sprejeti spremembe in se jim prilagoditi skozi način modernega, hitrega življenja, s tem, da skuša sprejeti in uporabljati moderno tehnologijo.

Skozi predstavo lahko prepoznamo še eno temo, in sicer migracije mladih družin. Ko komedija govori o drugi generaciji, se osredotoči na odnose med partnerji, ki prihajajo iz različnih držav in se po poroki preselijo skupaj. Pri tem se nakazuje tudi na versko, jezikovno in družbeno raznolikost, ki postaja vse večja specifika generacije. Hči Ljiljane, Ana, se poroči z Angležem Adamom (Jure Rajšp). Po verski pripadnosti je Adam jud, Ana pravoslavka, njuna hči Sara (Karin Komljanec) pa hodi v krščanski vrtec. Igra se na večih mestih dotakne teme in skozi konflikte prikazuje Ljiljanin, Anin in tudi Adamov vidik vere in razumevanja le-tega. Med prepiranjem okrog vere, kasneje vprašanje leti tudi na Saro, ki jo vprašajo, kaj si želi. 5-letno dekle želi samo ene preproste stvari – gledati televizijo.

Močan motiv v uprizoritvi je tudi motiv matere in ženske. Ljiljana je vesela, saj bo končno postala babica in bo lahko tudi ona v pomoč pri vzgoji vnukinje. Svetlana (Diana Kolenc), Anina prijateljica,  večkrat neposredno pove, da smo ženske na svetu samo za to, da imamo otroke in da je to edina stvar, ki nas izpopolni. Skozi ton besed in mimiko igralke lahko razberemo, da prezira tradicionalni pogled na ženske. Ženske se ob tem res lahko zamislimo, kaj si v življenju resnično želimo. Ali je takšna vloga nekaj, kar nam narekujejo ostali, okolica in tradicija, ali je to nekaj, kar si resnično želimo. Besedilo uprizoritve je že samo po sebi dovolj razgibano v dialogih, da lahko rečemo, da ni potrebe po presežkih kostumografije in scenografije, kar se kaže tudi v predstavi. Tako scenografija kot kostumografija sta se povezovali s preostalimi gledališkimi elementi predstave, hkrati pa sta preprosti in hkrati uporabni.

Komedija Lunapark je z mnogimi sporočili (strpnost do drugačnih narodnosti in religij, pogled na vlogo žensk v družbi in mater, različni pogledi generacij na današnji svet) in kritikami današnje družbe presegla pričakovanja. Avtorica si je drznila nastaviti ogledalo današnji družbi in se lotila kar nekaj perečih tem današnjega časa. Uprizoritev je uspešno prikazala družbo, ki izrazito spominja na sodobno družbo, saj slovensko okolje deli veliko podobnosti s srbskim. Primerjava nakazuje na proces globalizacije, ki se odvija v naši družbi. To dejstvo nas spodbujajo k premisleku o tem, kako globalizacija vpliva na naše življenje ter kako se naša družba prilagaja in spreminja v globalnem kontekstu.

Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Uršula Gačnik