Lucij Anej Seneka: Tiest
Težko si predstavljam bolj impozanten začetek nove gledališke sezone, kot so ga zastavili v Mini teatru z najbolj znamenito antično tragedijo maščevanja – Tiestom. Antični duh so poskušali ohraniti že z začetnim prizoriščem – ulico, kjer so nas gledalce oziroma »plebs« z glasbeno spremljavo sklicali in povabili k ogledu. Povorka se je nadaljevala po zavitih stopniščih bližnje zgradbe Judovskega kulturnega centra Ljubljana, kjer smo si v živo in s pomočjo video gradiv ogledali nekaj prizorov iz predpremiere, ki je potekala v neokrnjeni naravni krajini otoka Silba. Neokrnjena narava zagotovo predstavlja ustrezno okolje, v katerem se primarni nagoni in okrutni vzgibi »tiestovskih« dramskih likov lahko do popolnosti izrazijo. Tragedija, ob pošastnosti katere še bogovi onemijo, pa je prepričljivo zaživela tudi v centru urbane Ljubljane.
Po dinamičnem uvodu smo se namestili v dvorani, kjer sta atmosfero pričakovanja nadgradili scenografija (Mark Požlep) s kopico elementov iz narave – drevo, pesek in tako naprej, bogata kostumografija (Ana Savić Gecan), ki je ponazarjala razkošje kronanih glav na eni strani in preprostost »plebsa« na drugi, ter glasba (Mitja Vrhovnik Smrekar), ki sicer ni bila pogosto v ospredju, a je odlično dopolnjevala vzdušje. Za pravo igralsko poslastico je poskrbela Milena Zupančič v vlogi mitskega Tantala, ki je prinesel prekletstvo na vse svoje potomce s tem, ko je preizkušal vsevednost bogov. Napoved prihajajočega zla je jasna, razlog pa je že tisočletja vedno isti – pohlep, želja po neomejeni moči. In iz tega vidika ni presenetljivo, da smo se sodobni gledalci lahko docela vživeli v Senekovo tragedijo, napisano v času vladanja razvpitega rimskega cesarja Nerona. Tiest je več kot samo politično orientiran dramski komad, osvetljuje namreč človeške šibkosti, ki nas kot osrednja lika tragedije – Atreja in Tiesta – še vedno definirajo in občasno ženejo do skrajnosti.
Tiestovo gostijo je iz mitskega izročila najbrž poznala že večina gledalcev in je režiser Ivica Buljan ter dramaturginja Svetlana Slapšak nista postavljala v ospredje, bolj sta se osredotočila na odnos med bratoma in postopno razgaljanje njunih značajev. Atrej predstavlja pošast v človeški podobi, ki si domišlja, da uteleša boga in nima nikakršne vesti, Tiest pa je tipičen slabič, ki bolj kot po čemerkoli drugem hrepeni po udobnem razkošnem življenju in je zanj vse drugo postranskega pomena. Protagonista in antagonista (če je taka delitev sploh mogoča) nadvse prepričljivo upodobita Marko Mandič – Atreja in Robert Waltl – Tiesta. Izkušeni igralski kader, ki so ga sicer dopolnjevali tudi odlični igralci mlajše generacije (Benjamin Krnetić, Gregor Prah), je poskrbel, da so se človeški prvinski nagoni na odru izrazili v vsej svoji barbarskosti.
Tiestov pohlep, njegova požrešnost, nenasitna lakota po udobnem življenju in tako naprej so razlogi za nesrečno usodo, ki zaznamuje njegov rod. Tiestovo pasivnost lahko obsojamo, ravno tako kot Atrejevo zavestno krutost. Atreju ni dovolj zgolj zavedanje, da je bratu škodoval, njegovo razbrzdano veselje se v polni meri razmahne, šele ko bratu razkrije resnico o kanibalskem obedu. Videti mora njegovo trpljenje, nemoč in popoln poraz, šele takrat je zadovoljen – maščevanje je uspelo.
Ustvarjalci so lahko ponosni na izvrstno zastavljeno in izpeljano predstavo, ki sicer občasno zaide v dolge monologe (Senekove drame menda niso bile namenjene uprizarjanju), a jih rešuje odličen ritmični prevod Jere Ivanc in za režiserja značilno poudarjanje giba ter telesnosti. Gledalci smo zlahka sledili uprizoritvi, ki nas je po eni strani vračala v daljno preteklost, po drugi pa razgrinjala še kako aktualno problematiko. Če na kanibalske užitke gledamo iz nekoliko bolj simbolne perspektive, ugotovimo, da je med nami še vedno veliko samooklicanih bogov in pasivnih kanibalov. Nenazadnje se Tantalovo prekletstvo nadaljuje in usode ni mogoče ukaniti …
