31. 1. 2022 / Oder / Recenzija

Ljubezenski napoj

Glasba: Gaetano Donizetti
Libreto: Felice Romani po libretu Eugèna Scriba za Auberovo opero Le Philtre
Dirigent: Simon Krečič
Režiser: Krešimir Dolenčić
Scenograf: Andrej Stražišar
Kostumograf: Alan Hranitelj
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Koreografinja: Claudia Sovre
Dramaturginja: Tatjana Ažman
Koncertni mojster: Gregor Traven
Zborovodja: Željka Ulčnik Remic
Lektorica: Marja Filipčič Redžić
Asistent dirigenta: Črt Lasbaher
Asistent režiserja: Matej Prevc
Asistent koreografinje: Stefan Capraroiu
Korepetitorke: Kayoko Ikeda, Višnja Kajgana, Irena Zajec, Irina Milivojević, Marina Đonlić (zbor)
Inspicient: David Grasselli
Šepetalca: Dejan Gebert, Urška Švara Kafol
Zasedba: Nina Dominko, Dejan Maksimilijan Vrbančič, Ivan Andres Arnšek, Saša Čano, Štefica Stipančević, Zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana, študenti KGBL OE Višja baletna šola
Datum premiere: 20. 1. 2022, SNG Opera in balet Ljubljana
Datum ogleda: 20. 1. 2022

Ljubezenski napoj, ki danes spada med najbolj izvajane opere devetnajstega stoletja, je bila na odru ljubljanske Opere nazadnje uprizorjena v sezoni 1994/1995. Gaetano Donizetti, mojster belkanta in romantične italijanske opere, množice ni očaral zgolj z lepimi melodijami in predvidljivim srečnim koncem romantične zgodbe, temveč tudi z odmikom od konvencijskih šablon takratne italijanske opere, ki je zahteval izredno premišljeno dramaturgijo in globino v glasbi.

Italijanska komična opera v dveh dejanjih, glasbena veseloigra, se je letos, 20. Januarja, slovesno vrnila na slovenski oder v režiji znanega hrvaškega režiserja Krešimira Dolenčića. Scenografijo, ki jo je postavil scenograf Andrej Stražišar, sestavljajo slaščičarna, visok balkon, s katerega se spušča rdeči tobogan, okrasni stebri in visoki kartonasti sladoledi z nasmeški, ki krasijo prehode v zaodrje. Že v  momentu, ko se zavese razprejo, gledalca prevzame pravljično in nostalgično vzdušje. Na oder postopoma začnejo prihajati nastopajoči v svojih živobarvnih kostumih, polnih detajlov in leska. Kostumograf Alan Hranitelj je res poskrbel za to, da nastopajoči nedvomno predstavljajo karakteristike svojih likov – vojakov, kuharjev, meščanov, mazačev in vseh, ki poleg glavnih vlog sestavljajo operni ansambel. Krešimir Dolenčić je na intervjuju za novinarsko gradivo ob premieri povedal: »Ta prispodoba nas vrne v otroštvo ali k drugi prijetni izkušnji in v povezavi z idejo, ki sem jo našel v Donizettijevem glasbenem delu, si to lahko privoščimo. Mislim, da je tudi skladatelj imel v mislih nekaj takega. To je opera za občinstvo.«

Zgodba, ki jo je navdihnila keltska legenda o Tristanu in Izoldi, sledi revnemu Nemorinu in spogledljivi Adini, premožni zemljiški gospodarici (sopranistka Nina Dominko), v katero je Nemorino (tenorist Dejan Maksimilijan Vrbančič) nesrečno zaljubljen. Adina zavrača Nemorinovo dvorjenje, a on vztraja pri tem, da si pridobi njeno srce. Kot da Adinina hladnokrvnost že sama po sebi ni dovolj, v spremstvu vojakov v mesto vkoraka vojaški podčastnik Belcore (baritonist Ivan Andres Arnšek), ki s svojim šarmom zasnubi Adino. Še isti dan se v mestu nepričakovano ustavi tudi skupina potujočih mazačev, ki obljubljajo zdravila za vse, kar je moč zdraviti. Ponudijo jim svoje čudežne zvarke, ki v resnici niso nič drugega kot rdeče vino. Prevarantski Dulcamare (basist Saša Čano) ubogemu Nemorinu proda »ljubezenski napoj« in mu obljubi, da se bo Adina naslednje jutro nesmrtno zaljubila vanj. Belcore in Adina pa medtem proslavljata in se imata namen poročiti še isti večer, ker pa Nemorina ni na njunem slavju, Adina ne želi podpisati poročne pogodbe, saj želi pri tem videti izraz na njegovem obrazu. Nemorino se odloči, da bo kupil še en napoj in pospešil njegovo delovanje, zato podpiše vojaško pogodbo, ki mu prinese dovolj denarja, da si to lahko privošči. Takrat pa se med meščanskimi damami razve novica o tem, da je Nemorino podedoval veliko posest na podeželju, česar ni vedel niti on sam. Vsa dekleta se borijo za njegovo pozornost, kar naredi Adino neizmerno ljubosumno. Da ga ne bi izgubila, najprej poplača njegovo vojaško dolžnost, nato pa mu končno izpove svojo ljubezen. Belcore zaradi novice ni preveč vznemirjen – zaveda se namreč, da bo zaradi svojega statusa in značaja zamenjal še kar nekaj deklet, Dulcamare pa zaslovi s svojimi  »napoji« in še naprej bogati na račun revežev. Presrečna Nemorino in Adina sta končno skupaj, zaljubljenca proslavita svojo ljubezen s celim mestom in se veselita novih izzivov, ki ju čakajo na njuni skupni poti.

Ljubezenski napoj.Foto: Darja Štravs Tisu

Briljantno napisana opera je bila za dirigenta Simona Krečiča velik zalogaj – od orkestra in odra je zahtevala izredno natančnost in usklajenost , s čimer se je dirigent odlično spoprijel. Felice Romani, ki je napisal libreto h komični dvodejanki, ima zelo prefinjen literarni okus, saj se je besedilo v popolnosti zlilo z glasbeno spremljavo v operi, prepleteni z elegantno melodijo arij in nastopi ansambla. Med te spada tudi romantična arija, ki je zaznamovala operno delo, Una furtiva lagrima (Le ena skrita solza), ki jo Nemorino zapoje Adini, ko mu ta razkrije svoja čustva. Opera ima obrisane značilnosti opere buffe, kar se kaže v živahnih množičnih prizorih, nenadnih vsebinskih preobratih in komičnemu tipiziranju oseb. Lahkotni slog in tradicionalne elemente opere buffe je režiser izvrstno vkomponiral v produkcijo. Odrsko dogajanje je konstantno intenzivno, skoraj pretirano izražanje likov nam pove dosti o njihovih karakteristikah, paralelno pa te prevzamejo globoko psihološko sentimentalnost, ki se kaže v njihovih najranljivejših trenutkih.

Dve komponenti – karakterizacija likov in njihova psihološka globina – sta bili odrsko nadvse funkcionalni, saj sta gledalca peljali od zunanjega površinskega pogleda na like ter njihovih izrazito komičnih kretenj do sočustvovanja z osebnimi stiskami likov, ki se soočajo s tegobami neuslišane ljubezni, s katerimi se tudi današnji gledalec z lahkoto poistoveti. Opera ne vsebuje nikakršne težje vsebinske globine, ki bi ga po koncu pustila polnega vprašanj in nedokončanih misli. Preprosta zgodba dveh zaljubljencev deluje terapevtsko, pomeni estetski in melodičen oddih, ki v gledalcu prebudi občutek radosti, igrivosti in optimizma. Intenzivna režija, vrhunski vokali v spremstvu orkestra ter estetika scenografije in kostumografije so prave sestavine za ljubezenski napoj, ki poskrbijo, da se gledalec vsaj za en večer prepusti pravljičnemu doživetju. V teh čudnih pesimističnih časih, polnih nestabilnosti in preobremenjenosti, ljudje potrebujemo takšno predstavo. Predstavo, ki nam omogoči, da za trenutek pozabimo na aktualne aktivistične umetniške prakse (ki seveda nastajajo z razlogom) in politično obremenjenost ter nas spomni na pristno srečo, ki jo v nas vzbuja umetnost.

Ljubezenski napoj.Foto: Darja Štravs Tisu

Lektura: Uršula Gačnik

                         
Ljubezenski napoj.Foto: Darja Štravs Tisu