Leja Jurišić: Koncert
Avtorica, izvedba, glasba: Leja Jurišić Scenografija in oblikovanje svetlobe: Petra Veber Oblikovanje glasbe: Jure Vlahovič Dramaturgija: Petra Veber Predlogi besedil: Petra Veber Izbor besedil: Petra Veber in Leja Jurišić Besedila: Giacomo Bella, Pierre Albert-Birot, Kurt Schwitters, Miklavž Komelj, Francis Lodwick, Ronald Johnson Fotografija: Petra Veber Producent: Žiga Predan Produkcija: Pekinpah in Leja Jurišić, Ljubljana Koprodukcija: Cankarjev dom Partner: Kino Šiška Podpora: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo Datum premiere: 5. februar 2022, Cankarjev dom Datum ogleda: 5. februar 2022, Cankarjev dom
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma smo si 5. in 6. februarja 2022 lahko ogledali predstavo plesalke in koreografinje Leje Jurišić z naslovom Koncert, ki jo je dramaturško (in scenografsko) vodila Petra Veber (Jurišič tudi sicer izredno rada sodeluje v obliki dueta). Koreografinja se je tokrat ozrla na avantgardno ustvarjanje, in sicer si je za uprizoritev izbrala literarna dela predvsem dadaistov ter futuristov, med katerimi so Giacomo Bella, Ronald Johnson, Kurt Schwitters in drugi.
Besedila teh avtorjev so bila modificirana v, jasno, približek koncerta, velikokrat bolj gibalno zastavljenega kot vokalno ali zvočno nasploh, kar ne bi bilo moteče, če bi bila avantgardna dela literatov vkoroporirana v gib, glas in formo nasploh ravno tako inovativno in intrigantno, kot so bila ob svojem stvarjenju. Oziranje k avantgardi je zadnje sezone nasploh postalo malodane moderno, predvsem v okviru neodvisnih odrov, na žalost pa je kakovostnih uprizoritev, ki za navdih jemljejo umetniške smeri zgodnjega prejšnjega stoletja, videti bolj malo.
Tako pa očitna Jurišićina gibalna prezenca, podkrepljena s smislom za performans, ki sicer sije iz nje in se v njenih predstavah zdi ravno tako pomembna kot koncept uprizoritve same, v konkretnem Koncertu daje bolj občutek, da celoten koncept temelji na odrski karizmi izvajalke. S prelepimi in simetrično ter asimetrično barvno komplementarnimi ali bolj preprosto harmoničnimi svetlobnimi posegi (Petra Veber) v dogajanje in prostor ter s primernim oblikovanjem zvočne slike (Jure Vlahovič) se uprizoritev rešuje občutka neprijetnega kaosa, ki ga sicer nosi. Tudi performerkini humorni vložki, ki v njenih ostalih delih pridejo do izraza in so nastavljeni bolj kot drobne pike na i, so bili tokrat prisiljeni, celo nedodelani.
Kot že rečeno, predstava, ki nosi močno noto dadaizma in futurizma, bi bila sama po sebi privlačna za opazovanje ali poslušanje, saj zaradi svoje še vedno prisotne de-/re-konstruirane sheme v sebi nosita svežino in ostrino novejše umetnosti. Jurišić tem smernicam tokrat vdano sledi, a na odru ni prav nič novega, presunljivega, nenavadnega, kar bi ob obujanju avantgarde pričakovali. Gledamo le ustvarjalko za klavirjem, deloma ob njem, deloma na njem, kar pa je že videno. Pravzaprav se v dveh predstavah zadnjih sezon, v katerih je bila na odru prisotna Jurišić, fokus znatno obrača h klavirju, kar bi v prvi in drugi predstavi še lahko opisali kot z živim bitjem Prepariran klavir (klavir, ki ima na strune položene reči; slednje pa ob vibraciji strun spremenijo zvok zaradi interference vibracije in predmeta na struni; v našem primeru bi bila reč kar plesalkino telo) ali vsaj namig k temu delu Johna Cagea, a tretjič ponovljen vzgib ne more biti opisan kot svež.
S klasičnimi gestami in postavitvami ustvarjalke, ki je znana po uspešnih in kakovostnih produkcijah, nam uprizoritev morda namigne na vzporednico s trenutnim družbenim stanjem, na katerega se Jurišić še kako rada ozre. Govorimo o dogajanju zaradi dogajanja, opazovanju zaradi opazovanja samega, brez kakršnekoli želje po spremembi, premisleku, namembnosti ali vsaj užitku, a na žalost pa se je tako larpurlatistično zaključil tudi Koncert. Ali je bil to namen te produkcije, ni popolnoma jasno, definitivno pa je dosegla stično točko z lovljenjem števila uprizoritev in produkcij, potrebnih za dosego pogojev (državnih in drugačnih) sofinanciranj. Ministrstvo namreč ne preverja, kaj se dogaja s produkcijami – važne so številke, važna je produktivnost zaradi produktivnosti same, in tako se tudi najbolj inovativni ter vitalni umetniki vsemu vloženemu trudu navkljub lahko vrtijo v krogih samonamenskosti.
Lektura: Uršula Gačnik
