Krvne zgodbe/Blood stories

Režiser: Jorge Andrade
Igralca: Miranda Trnjanin in Pedro Moldão
Scenografija in kostumografija: José Capela
Lučno oblikovanje: João Fonte
Tehnična podpora: Luís Rabaçal
Koprodukcija: Mala Voadora in Moment
Datum in kraj premiere: 31. avgust 2023, Intimni oder GT22, Maribor
Datum in kraj ogleda: 31. avgust 2023 ob 20:00, Intimni oder GT22, Maribor

Ali res vemo kdo smo in od kod prihajamo? Kako bi lahko izvedeli naše poreklo, brez da bi naredili genski test? Verjetno so bili pred tem vprašanjem postavljeni tudi ustvarjalci predstave, poleg njih pa tudi glavna igralca Miranda Trnjanin in Pedro Moldão, ki sta nam svoji zgodbi predstavila v enourni gledališki uprizoritvi Krvne zgodbe oziroma. Blood stories.

Zgodovina najbrž ni ena izmed bolj priljubljenih predmetov v šoli, in tudi zunaj šole ni stvar o kateri bi se pogovarjali ob kavi. Kaj pa lastna zgodovina? Nas kot posameznike zanima naša lastna preteklost? No, Mirando in Pedra je, in zato sta se odločila narediti genski test. Vendar sta z preiskovanjem njunih preteklosti odkrila nekaj bolj pomembnega: zgodbe, ljudi in dogodke, ki nas vse povezujejo. To sta nam predstavila na poseben način, in sicer skozi biografsko predstavo. Povedala sta nam kdo sta, tako da sta razložila  vse o sebi od glave do pet, od kod prihajata, zgodbo njunih družin,  potomcev in prednikov. Vse to sta še poglobila z razlaganjem zgodovinskih okoliščin to so razne vojne, ki so povzročile migracije, bitke…

Ker je pretekle dogodke, ki niso bili ujeti v objektiv, težje korektno prikazati, je v predstavi prevladovalo govorjenje, manj pa je bilo gibanja po prostoru. Pomislite, kaj vse ljudi v Evropi, morda svetu, povezuje. Kako bi to opisali in prikazali? Je to sploh možno? Verjetno še vedno razmišljate in vas od vsega že boli glava. Ker smo vsi ljudje obdani z isto oziroma podobno družbo in smo del podobnih običajev, bi rekel, da je izhajanje iz nas samih, ko govorimo o prikazu tega, še najboljši pristop. Tako so se tega lotili tudi ustvarjalci. Igralca nista rabila veliko scenskih pripomočkov, da sta lahko pokazala kaj nas povezuje. Nekaj človeškega pridiha  sta dodala še z medsebojnim prekinjanjem. 

Skozi lastno igro, gledališki govor in sceno igralca gledalcem razkrijeta nekaj zelo globokega: vse nas povezujejo vojne, krvavi dogodki naše preteklosti. Sporočilnost bi tako bila, da je naša skupna zgodovina precej krvava in mračna. A poleg te zgodovinske povezanosti, lahko rečem, da predstava sporoča, da nas konec koncev povezuje tudi nekaj drugega: glasba. Lep dokaz za to je postavila Miranda, ki gledalcem zapoje delček pesmi, ki jo je naučila teta. Pri tako tehtnem sporočilu je prebijanje četrte stene nujno potrebno. Že v začetku predstave sta nas direktno nagovarjala s svojima predstavitvama samih sebe, kar sta le še stopnjevala.

Ker je tema predstave delikatna, je izbira manjše, intimnejše dvorane dobro utemeljena. Menim, da so ustvarjalci predstave s tem želeli samo še povečati občutek medčloveške povezanosti, in ne verjamem, da bi lahko isti učinek naredili v večji dvorani. Zame nič ne poudari občutka humanosti bolj kot prijetne barve, na primer rumena in zelena. Kostumi igralcev so dajali občutek domačnosti, temu pa lahko še pripišem samo sceno, ki zajema pisalno mizo, dva prenosna računalnika in nekaj knjig, preko česar dramska lika praktično iz udobja svojega doma predstavila za več deset generacij prednikov. Kostumi še dodatno poudarijo dramatičnost, barve so bile živahne, kombinacije pa zelo nenavadne, vzorec na vzorec. Res je izgledalo, kot da nista imela hišne razsvetljave. S tem sta igralca zagotovo pokazala sodobnega človeka v vsej njegovi veličini, tu pa se pojavi to nasprotje med opisovanjem preteklosti in prikazom sedanjosti. Razburkana preteklost se razkriva v kontrastu z mirno sedanjostjo. 

Predstavo je režiral Jorge Andrade, do zdaj pa ni bila uprizorjena le v eni temveč kar v treh državah. Prvič je bila uprizorjena maja 2023 v portugalskem mestu Lizbona. Po nekaj uprizoritvah je svojo uprizoritev dočakal še Berlin, konec avgusta pa je bila premierno odigrana tudi v Sloveniji, natančneje v Mariboru. Igralska zasedba je za predstavo tega kalibra  nezamenljiva. Oba igralca sta opravila odlično nalogo in podala pomembno lekcijo, ki bi jo moralo slišati več ljudi.

Uredila: Neva Accetto Vranac
Lektorirala: Uršula Gačnik