11. marec, 2015 / Oder
Irina Lešnik (1989) po nekaj zbranih diplomah s področja humanistike in družboslovja piše in predava med Ljubljano in Koprom. Občasno jo odnese še kam dlje. V svojem raziskovalnem delu poskuša združiti težko ulovljivo polje umetnosti s pedagoško znanostjo in hkrati ohraniti suverenost obeh. Gledališče je njen drugi dom.

Esteve Soler: Kontra demokraciji

Irina
Lešnik

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Nadvse pohvalno in nikakor samo po sebi umevno je, da so se v koprskem gledališču odločili za uprizarjanje zadnjega dela tako imenovane »kontratrilogije« Esteva Solerja, s katero je ta sodobni katalonski dramatik zasluženo dosegel mednarodni odziv. Režiserka Nenni Delmestre se s Solerjem sicer ni srečala prvič, saj je lani v Splitu režirala prvi del trilogije »Kontra  progresa« oziroma Kontra napredku, za katero avtor tudi sam priznava, da je ena njegovih najljubših postavitev pričujočega dramskega teksta.

Vse dele omenjene trilogije, torej tudi Kontra demokraciji, sestavlja sedem na videz nepovezanih skečev, ki izvrstno stojijo tako vsak zase kot znotraj ene celote s povezujočo naslovno tematiko. Režiserka je sedem ločenih prizorov domiselno povezala z likom šaljive, a molčeče čistilke, ki po vsakem prizoru počisti sceno in se pri tem čudi raznim rekvizitom, ki so jih dramski liki pustili za seboj. Na tak način pomenljive rekvizite, kot so kamen, pištola, frača, dvakrat podčrta in hkrati prikaže v nekem povsem drugem kontekstu.  Igralci se iz prizora v prizor levijo v različne dramske like, pogosto opredeljene zgolj z eno samo biološko ali socialno funkcijo ali pa še to ne (Žena, Mož, Pajek, X, Y, Z, Fant, Mati, Oče, Natakarica …). Igralsko ekipo sestavljajo Lara Jankovič, Igor Štamulak, Tjaša Hrovat, Rok Matek, Vanja Korenč, posebej moram izpostaviti tudi nadvse prepričljive igralske interpretacije v koprskem gledališču gostujočega Borisa Ostana.

Premišljena scenografija in kostumografija Line Vengoechea dopolnjuje futuristično dramsko atmosfero; najbolj v oči bije ogromen mobilni zaslon v ozadju, ki v vsak prizor vnaša dopolnjujoče video gradivo (avtor Mario Leko). Igro je sicer težko časovno opredeliti − na prvi pogled (digitalni zaslon, uničena mesta, plešasti liki) se dogaja v prihodnosti, vendar se nam zdijo dialogi vse preveč poznani, da bi lahko trdili, da gre za neko daljno fantastiko. Prihodnost, v kateri je človečnost izgubila pomen in se vse vrti le še okrog donosnosti, je s finančno krizo veliko bližje, kot si upamo priznati. Pod znamko demokracije lahko prodamo vse od nujnosti vojne, ukinitve izobraževanja (»Se spominjata, ko smo ukinili šole, da bi bili mi svobodnejši?«), do uboja lastnega otroka …

Medtem ko je večina dramskih postavitev danes prikrito družbeno kritičnih, je Kontra demokraciji zelo direktna. Reference na svetovno politično situacijo so številne, vendar si drznem trditi, da se Solerjev groteskni humor gledalca dotakne tudi na nekem globljem človeškem nivoju ….

Irina Lešnik

kontra-13