Kolektiv Kako ostanem lepa in svobodna: “Mesto sodobne ženske je v revoluciji!”

V Klubu Cankarjevega doma je bila 5. novembra premiera »teatralnega talk showa« Kako ostanem lepa in svobodna v koprodukciji Cankarjevega doma, KUD SNG in Mestnega gledališča Ptuj. 12. decembra bo ta ambiciozno zastavljen projekt doživel še premiero na odru Mestnega gledališča Ptuj, v marcu 2017 pa bo premierno predstavljen še v ljubljanski Drami. Po reprizi sem se srečala z iz vseh vetrov zbranimi ustvarjalkami, ki tvorijo kolektiv Kako ostanem lepa in svobodna, krajše imenovan tudi kolektiv KOLS. Vse moje sogovornice so bile avtorice besedila uprizoritve, poleg tega pa so v projektu zavzele še naslednje funkcije: Mija Špiler (iniciatorka projekta, izvršna producentka), Deja Crnović (strokovna sodelavka za študije spola), Eva Kraševec (dramaturginja), Maja Sever (igralka) in Tina Vrbnjak (igralka).

Naslov »teatralnega talk showa« Kako ostanem lepa in svobodna izhaja iz naslova priročnika Kako ostanem lepa in mladostna, ki je izšel v 50. letih prejšnjega stoletja in je poln absurdnih nasvetov o tem, kako bi ženske morale skrbeti za svoj videz. Je bilo to vaše izhodišče ali ste že iz začetka razmišljale širše?

Mija Špiler: Ta knjižica je bila zgolj izhodišče, osnova za razmislek, kako je ženski v družbi že leta, stoletja, celo tisočletja odrejeno določeno mesto in samoumevno pripisane določene vloge. Teh stvari ne preizprašujemo dovolj in jih kar nekako toleriramo. Dejansko se situacija od petdesetih let, ko je izšel priročnik Kako ostati lepa in mladostna avtorice Nade Novak, pa vse do danes sploh ni tako zelo spremenila, če samo pogledamo razne »lifestyle« revije s podobno absurdnimi nasveti. Ženske smo seveda dobile določene pravice, ampak je ženska vloga v družbi še vedno pogosto zožena na to, kako »biti všečna«. Smo pa že od začetka projekta vedeli, da bo ta priročnik predvsem izhodišče ter inspiracija in ni bilo mišljeno, da bi se omenjeni tekst v celoti govoril na odru ali dramatiziral. Že na začetku smo vedeli, da bomo morali pregledati veliko več materiala, tako strokovne kot poljudoznanstvene literature, ter si pomagati tudi z drugimi viri, in zato smo se tudi dobili v tako raznoliki zasedbi, saj je vsak lahko prispeval svoj del.

Je bila že iz začetka zbrana celotna končna ekipa, ali je kdo prišel naknadno, ker se je med procesom delanja predstave pojavila potreba po tem?

Mija Špiler: V bistvu je bila že iz začetka zbrana celotna ekipa, Maja (Sever) se je pridružila malo pozneje, ko smo imeli izrisano rdečo nit in smo ugotovili, da bi za izvedbo potrebovali dve igralki.

Pomemben del predstave zavzema glasba, ki daleč presega formo običajne glasbene podlage predstave, nenazadnje je namesto gledališkega lista izšla zgoščenka z zbranimi posnetki iz predstave. Ste že na začetku vedeli, da bo glasba igrala tako ključno vlogo ali se je to zgodilo skozi proces nastajanja uprizoritve?

Tina Vrbnjak: Ja, že iz samega začetka smo vedeli, da bo glasba imela svoje mesto v predstavi, se je pa skozi proces bolj izkristaliziralo, kje in kako …

Eva Kraševec: V procesu nastajanja predstave nas je presenetilo, da glasba posega v različne slogovne smeri in žanre ter da je zelo kompleksna, celo tako, da bi lahko predstavljala samostojno umetniško delo. Zato smo prišli tudi do ideje, da bi iz glasbe in besedila sestavili tudi muzikalno radijsko igro, ki je potem na zgoščenki izšla pri založbi Nika Records. Avtor glasbe Laren Polič Zdravič je zastavil ta projekt celostno, nenazadnje je z njim tudi magistriral. Njegovo delo nam je bilo v veliko pomoč pri raziskovanju posameznih prizorov, tako se na primer v prizoru s Freudom pojavi glasba v stilu dunajskega valčka, parodiranega seveda, pri izganjanju čarovništva se pojavljajo komični zvoki, onomatopoije … Skratka, glasba ima v vsakem prizoru svoje mesto – ob performativnem in igri, seveda.

Celotna predstava je kompilacija žanrsko različnih prizorov. Kako ste iz začetka zastavili dramaturško strukturo, zgodbeni lok?

Eva Kraševec: Izhodišče smo ustvarili iz želje, da bi televizijska voditeljica Borka lahko povedala vse, česar v dolgem obdobju 2556 let ni smela povedati na javni televiziji. Vsaj v prvem delu smo želeli ustvariti strukturo logike preslišanega oziroma cenzuriranega. Da bi dosegli zgodbeni lok, pa smo morali razvijati osebni odnos med Borko in Magdo ter seveda odnos zunanjega sveta izven studia do dejstva, da je Borka izvedla zasedbo studia.

Deja Crnović: Na neki točki smo si zarisali vsa zgodovinska obdobja, o katerih bi bilo treba kaj povedati. Ena so bila izbrana, ker je takrat prišlo do nekakšnega napredka v zvezi s položajem žensk, druga, ker je v njih prišlo do povračilnih udarcev. Za vsako obdobje smo poskušali poiskati ustrezen format oddaje, za antiko na primer oddaja Na brazdi, psihoanalize se lotevamo s formatom kuharske oddaje Kuhajmo s Freudom, pri Slaščici z Borello je v ospredju borka za pravice žensk, ki je prisiljena biti v modni oddaji …

Tina Vrbnjak: Ja, iskali smo formate oddaj, ki so tipično ženski in znotraj teh oddaj ugotavljali, kako lahko Borka kot televizijska voditeljica najde pot, da prenese svoje subverzivno ali družbeno kritično sporočilo.

.

2556 let je minilo odkar je Pitagora svet razdelil na dva pola – moški, svetloba, red na eni strani ter ženska, tema, kaos na drugi. Kaj se je v tem dolgem obdobju za ženske spremenilo in zakaj spremembe ne potekajo hitreje?

Tina Vrbnjak: To je bilo že naše izhodiščno vprašanje. Kaj je resnična funkcija tega, da je ženska potisnjena v to obrobno pozicijo, umaknjena iz polja dela, javnega življenja …

Deja Crnović: In vedno se je pojavljal odgovor, da ena polovica človeštva izkorišča drugo polovico na različne načine, pa tudi to, da ni izkoriščana zgolj polovica, kar smo hotele izpostaviti predvsem v drugem delu uprizoritve. V vseh teh 2556 letih je bilo zagotovo pridobljenega veliko, ampak ta kulturni model, kaj ženska je in kaj bi morala biti, ostaja podoben. Na primer, karkoli že ženska dela, mora biti vedno lepa. Razlogov, zakaj te spremembe potekajo tako počasi, je veliko in so kulturne, gospodarske, tudi politične narave … Vedno gre za širšo funkcijo, na primer: v srednjem veku zažigajo čarovnice, da ženske ne bi dobile nadzora nad svojo rodnostjo, med vojno ženske angažirajo kot delovno silo, po vojni pa zopet sledi umik v intimno sfero doma … Generalno se stvari izboljšujejo, vendar gre za nekakšno valovanje, doseženemu sledi protiudarec in nato spet od začetka.

Kot kaže ste s predstavo zadele pravi zgodovinski trenutek, saj je najbrž tudi zaradi nedavnih burnih debat na temo splava in plačljive kontracepcije predstava doživela precejšen odziv – tako pozitiven kot negativen. Kako komentirate pogoste izjave, da smo ženske enakopravnost že dosegle in da so tovrstni projekti zgolj provokacija histeričnih feministk, ki nimajo kaj početi v življenju?

Maja Sever: Tovrstni komentarji se neprestano pojavljajo in smo jih v bistvu uporabile tudi kot enega izmed virov za uprizoritev. Dokler bodo ljudje razmišljali na tak način, se mi zdi še toliko bolj pomembno čim več razpravljati o tem. Jih soočiti s statistikami. Statistika govori sama po sebi in na tej stopnji postane jasno, da enakopravnost ni dosežena. Forma »talk showa« ni izbrana naključno, ampak da bi sporočilo lažje doseglo čim več ljudi. V primeru, da poskušaš moralizirati v obliki resnega predavanja, veliko prej naletiš na odpor. Stvari, ki smo jih hoteli povedati, je lažje povedati skozi gledališko formo, z veliko mero ironije in samoironije.

Določena umetnostna dela se še vedno uvrščajo v »žensko zvrst«, pogosto s slabšalnim prizvokom. Kako bi se ve počutile, če bi kdo vašo predstavo označil kot »žensko uprizoritev«?

Eva Kraševec: Meni se ne zdi, da termin ženska uprizoritev, ženska pisava ali ženska ustvarjalnost deluje kakorkoli, niti pozitivno niti negativno, problem je bolj v tem, da ne označuje ničesar konkretnega, razen seveda to, da je določeno umetniško delo ustvarila ženska. Da bi našo uprizoritev nekdo označil kot žensko, bi se mi zdelo smešno, saj s tem ne bi povedal praktično ničesar. Dejansko bi se morali opredeljevati glede vsebine, forme, pristopa, kvalitete, razdelave tematike ipd. Zgodovina je polna tovrstnih začasnih kategorij, nekatere pisateljice so bile označene kot »ženske« pisateljice, ne vedno negativno, ampak mislim, da danes to ne funkcionira več.

Tina Vrbnjak: Ne funkcionira, ker nakazuje določen odklon od norme, redko se namreč zgodi, da bi literaturo moških avtorjev označili kot »moško pisavo«, to je pač pisava. Kar pa kaže tudi na širši problem, in sicer, da se določen segment ljudi ukvarja samo s tem, kar se tiče izključno njih.

Maja Sever: Tudi meni se ne zdi, da je naša predstava “ženska predstava”. Do neke mere seveda je, ker gre večinoma za žensko ekipo in način dela, ki se vzpostavi v takem timu. Zadnje čase je moja izkušnja v gledališču, da je tak način dela izredno konstruktiven. Ženske se mi zdijo manj tekmovalne in bolj kooperativne, tudi bolj ustvarjalne, delamo za isto stvar, ne le zase, v tem smislu je ta predstava vendarle ženska.

Včasih smo na spolzkih tleh, ko konkretno izpostavljamo položaj žensk, ker naj bi bila formalna enakopravnost že dosežena. Kljub temu je zastopanost žensk na primer v šolskih učbenikih (zgodovinskih učbenikih, berilih …) precej majhna, kar nedvomno vpliva na oblikovanje vrednot odraščajočih članov družbe. Mislite, da bi bilo smiselno spreminjati obstoječi šolski sistem, da bi bile ženske bolj vključene v šolske učne načrte oz. morda celo v okviru posebnega predmeta ženskih študij?

Deja Crnović: Mislim, da to dobro povzame citat Eve Bahovec, ki pravi, da je v zgodovinskih učbenikih več konjev kot žensk. Uvajanje posebnega predmeta verjetno ni smiselno, bolj ključno je, da ozavestimo, kje v zgodovini, kje v književnosti ipd. so ženske prezrte. To, da žensk ni v berilu, ni rezultat tega, da ženske ne bi znale pisati, ampak je posledica zgodovinskih in družbenih okoliščin, ki žensk ne jemljejo resno in jih ne spuščajo zraven, zato tudi obstaja izraz ženska literatura, kot da ženske niso iz tega sveta. Zelo podobno je z ženskami v politiki, vedno jih gledamo kot neko čudo. Smiselno bi bilo torej naravno vključevanje pri vseh predmetih, na vseh ravneh.

Kolektiv KOLS je vzpostavljen in videti je, da odlično sodelujete. Načrtujete že kakšen naslednji projekt?

Maja Sever: Zdaj imamo najprej premiero na Ptuju, spomladi v ljubljanski Drami …

Tina Vrbnjak: Ideje za naprej seveda že so, ampak morajo dozoreti. Za nas je bistveno, da povemo nekaj, ko res imamo kaj povedati, da ne delamo na silo.

Za konec še provokativno vprašanje. Kje je mesto sodobne ženske?

Deja Crnović: V revoluciji! (Vsesplošno pritrjevanje.)

Hvala kolektivu KOLS za prijeten pogovor!