Ko ženske prevzamejo oblast

Benjamin
Jakob

Režiser: Juš Zidar
Prevajalka: Maja Sunčič
Dramaturginja: Maša Pelko
Priredba besedila: Maša Pelko in ekipa uprizoritve
Scenograf: Dorian Šilec Petek
Kostumografinja: Mia Popovska
Skladatelj: Marjan Nečak
Koreografinja: Rosana Hribar
Lektorica: Mojca Marič
Oblikovalec svetlobe: Lev Predan Kowarski
Igralski ansambel: Nataša Matjašec Rošker, Ksenija Mišič, Maša Žilavec, Irena Varga, Liza Marijina, Minca Lorenci, Petja Labović, Blaž Dolenc, Vojko Belšak

Kaj bi se zgodilo, če bi ženske prevzele oblast? Zdi se, da je dandanes v sodobni družbi to vprašanje že razrešeno in ne predstavlja več dilem. Temu seveda ni tako, ker živimo v času mnogih konfliktov in kljub povečanemu števil pravic, ki jih ženske imajo, svet še vedno ni prijazno okolje do vseh živečih na njem. Pod režisersko taktirko Juša Zidarja in skrbnim dramaturškim očesom Maše Pelko je letošnjo gledališko sezono v SNG Maribor otvorila priredba komedije Parlamentarke starogrškega komediografa Aristofana, ki nekaj pove o ženskah, veliko več pa o patriarhalni družbi.

Že začetek predstave opozori na starogrško naravo gledališkega dogodka, s tem da igralski ansambel nagovori zbrano občinstvo. Kljub temu, da je bil nagovor precej pogost v času Aristofana in je predstavljal način prediranja četrte stene, ga v tej predstavi težko dojemamo kot to. Čeprav logičen glede na antični izvor, se mi zdi nagovor že izrabljena tehnika, vendar pa igralska zasedba že v njem s kančkom cinizma uspe nasmejati marsikoga. A posvetimo se fabuli: Uvod v predstavo v kontekstu celotne uprizoritve do neke mere zmede gledalca. V samem začetku namreč poveliča žensko z odsotnostjo moških na odru, vendar pa se ob koncu to obrne. Gledališki ustvarjalci povzamejo konec antičnega izvirnika, v katerem se avtor norčuje iz tako imenovane »bebavosti« žensk. Lahko rečemo, da je tako pomembne in težke tematike, kot je še vedno prisotna diskriminacija žensk, dandanes težko predstavljati brez elementa resignacije. Resigniranemu cinizmu se ravno zato tekom predstave pridruži še pretiravanje, ki pa se stopnjuje in vrh doseže, pričakovano, v samem koncu.

Skladno z naslovom je na odru več žensk kot moških. Za razliko od ustaljene konvencije so na odru ženskim spolnim stereotipom podvrženi moški in ne ženske. Historična narativa histerijo praviloma pripisuje ženskam, na odru pa je ravno obratno. Čeprav nekateri ženski liki kažejo dobršno mero nerazsodnosti, ko pride do določenih situacij, je ta nerazsodnost v predstavi predvsem v domeni moških.

Ko govorimo o stereotipnih vidikih, se moramo dotakniti tudi kostumografije, ki je ena bolj premišljenih komponent celotne uprizoritve. Moški liki, to so Vojko Belšak kot Sebičnež, Blaž Dolenc kot Naivnež in Petja Labović v vlogi Mladeniča, so bili oblečeni v hlače, ki so imitirale krzno, skoznje pa so se videle njihove spodnjice. Ženske, ki so jih udejanjile Nataša M. Rošker, Ksenija Mišič, Maša Žilavec, Irena Varga, Liza Marijina in Minca Lorenci, pa po drugi strani spominjajo na tipične moške pisarniške delavce. Vse so namreč oblečene v kostime temnejših barv, kar še dodatno poglablja idejo o enakosti in enakopravnosti spolov, ki na žalost (še) danes peša.

Do izraza pride tudi dejstvo, da so ženske poimenovali z imeni, moškim pa so pripisali imena glede na njihove lastnosti, kar lepo kontrira družbi. Marsikdo je mnenja, da je enakopravnost v današnji družbi že dosežena, a ta predstava dokazuje, da temu ni tako. V predstavo so namreč vključeni tudi izseki najbolj seksističnih izjav, ki so jih izrekli nekateri znani oziroma družbeno vplivni Slovenci. Med drugim je citiran Jan Plestenjak, kar je odličen način vključevanja sodobnega sveta v dogajanje na odrskih deskah. V samem koncu predstava deluje kot nekakšen klic v sili za vse gledalce, da v svet ponesemo to, kar smo videli na odru in kaj naredimo glede grozot v obliki targetiranja žensk na podlagi spola, kot je na primer femicid.

Predstavljajte si da je svet na pragu demografske, gospodarske marsikatere druge krize, oblast pa bi prevzele ženske. Za nas, ki smo predstavo videli, lahko rečem, da si tega ni treba le predstavljati. Na odru smo bili priča udejanjenju utopičnega sveta, v katerem je skoraj vsa lastnina skupna, razen tista, ki ni (na primer domača viljamovka). Življenje, ki sem ga opisal, je na odru zaživelo na oblakih, ker je tako lahkotno, da pojejo ptice, stalno pa sije sonce. Dokler se niso ženske med seboj sprle in skregale v boju za moške, seveda. V samem zaključku predstave so gledališki ustvarjalci adaptacije Aristofanovih Parlamentark ostali zvesti šovinistični naravi piščeve osebne filozofije, ki temelji na sklepu, da ni važno kdo je na oblasti: Čaka nas enaka »zblojena« usoda. Menim, da je bila ohranitev določenih delov izvirnika prava odločitev, saj ustvarjalci niso povzeli čisto celotne fabule, temveč le njene ključne dele. S tem predstava deluje kot pristen izdelek, za katerega ustvarjalci upravičeno lahko rečejo, da je samosvoj. Deluje kot da so avtorji s tem želeli pokazati, da antični časi niso preveč drugačni od trenutnih, cinično pa so to skozi celotno uprizoritev poudarjali s stavkom »to so eni drugi časi, dolgo nazaj«.

Kljub vsej hvali te priredbe sem mnenja, da je to težko in utrudljivo delo slovenskih kulturnikov še ena kaplja v morju, ki v družbi ne bo dosti spremenila. Gledalci bodo to predstavo jemali kot še eno v vrsti odličnih predstav, ki jih je možno najti na repertoarju SNG Maribor.