Katarina Stegnar, Urška Brodar, Jure Novak: Katarina po naročilu

Jure Novak in Katarina Stegnar v Gleju stojita na odru kot performerja. Jure prevzame vlogo režiserja, Katarina vlogo igralke. Raziskujeta meje med fikcijo in resničnostjo na podlagi Dürenmattove novele v štiriindvajsetih stavkih z naslovom Naročilo. Od tod tudi besedna igra naslova – Katarinina realnost po motivih Naročila in Katarina kot igralka, ki jo je “naročil” režiser. Odnos igralka – režiser postaja agresiven odnos med likom, ki se udejanji kot ženska v rdečem plašču (označena s kratico F ) in moškim protagonistom novele. Posilstvo, nasilje, menjava moči in vzpon ženske energije niso samo motivi novele, ampak tudi realnost, ki se manifestira kot Katarinina spalnica. Novak je spretno določil ogromno posteljo za center, ki je hkrati oder, središče dogajanja in njun trenutni svet. Gledalci so del tega sveta v vlogi opazovalcev. Novak jih povabi, naj spijejo kozarec šampanjca, posedejo po blazinah, nazdravijo s Katarino – praznovali naj bi namreč njen rojstni dan.

Družabni dogodek, zabava presenečenja, se prekine, ostaneta sama. Sama, za štirimi stenami, lahko si dovolita vse. Prične se igra v igri, med režiserjem in igralko s posameznimi monologi F, ženske v rdečem plašču, ki jih je dramaturginja Urška Brodar spretno vpletla v realnost. Agresija, ki jo izvajata drug nad drugim, se izkaže kot vodilna tema predstave. Kar naenkrat se znajdemo vpleteni v resničnost, v profesionalno razmerje med igralko in režiserjem, ki se vedno bolj zabrisuje ter z erotičnimi konotacijami intenzivno sili v fikcijski odnos med likoma, ki ju portretirata Novak in Stegnarjeva. Centralni dogodek, vrh performansa je posilstvo moškega lika nad žensko v rdečem plašču. Prizor, ki ga performerja uprizorita kot ilustracijo gledališke vaje, se počasi preliva v fikcijo, zato v nekem trenutku nismo več prepričani, ali gre za igro ali za dejansko nasilje režiserja nad igralko. Zavedamo in prepričujemo se, da je vse le igra, nasilje pa le dobro uprizorjen prizor na odru. Iz trenutka v trenutek pa prizor postaja resničnejši, gledalec ga zaradi izkustva življenjskega nasilja, ki smo mu dnevno izpostavljeni, agresije v odnosu nadrejeni – podrejeni lahko dojame kot dejansko posilstvo režiserja nad igralko.

Razmerje med Novakom in Stegnarjevo je zelo dobro “izdelano”. Od začetnega prijateljskega odnosa do fizičnega nasilja “Jure nad Katarino” in končne menjave moči, kjer Katarina verbalno razčetveri golega Jureta, stoječega na postelji ter majhnega, končnega preobrata, kjer Jure pomiluje Katarino, dobimo občutek, da performerja potiskata meje drug drugemu, kdaj bo kdo prekinil “nasilje” in se postavil v obrambni položaj ali napadel nazaj.

Pomembna komponenta produkcije je svetloba. Oblikovalec svetlobe Grega Mohorčič je z mehko belo, domačo svetlobo, zapeljivo rdečo in sencami, ki jih ustvarjajo stranske luči, ustvaril atmosfero, ki stalno niha med realnostjo in popolno fikcijo ter tudi tehnično pripomore k potujitvenemu efektu, ki veje iz vsebinske dvoumnosti performansa. Močna rdeča, ki deluje demonično, izvrstno začini prizor, ki je popolnoma stiliziran in fiktiven. Katarina kot F beži pred moškim protagonistom (Novak), pred nasiljem, on pa jo gol lovi na nekakšnem predelanem štirikolesniku. Dajana Ljubičič se je tudi tokrat izkazala kot kostumografinja, ki dobro pozna materiale, ki v sožitju funkcionirajo z ostalimi rekviziti na odru, kroje, ki pristajajo igralcem ter barve, ki se prilagajajo lučem. Tako rdeči, usnjeni plašč zasije nežno, skoraj pastelno, spet drugič pa krvavo, živo rdeče. Kot Stegnarjeva v prehajanju med sabo in ženskim likom F.

Katarina Stegnar, Jure Novak in ostala ekipa so se uspešno spoprijeli z raziskovanjem agresije in odnosa med režiserjem ter igralcem v procesu pripravljanja gledališke predstave ali performansa. Odprli so vprašanja, koliko zasebnosti morajo igralci spustiti v svoje delo, da so pri tem iskreni in prepričljivi. Kje so meje, koliko si igralec upa in zakaj. Ekipa je tako na oder postavila ogledalo marsikateri personi, ki ustvarja v gledališkem svetu, je izgubila profesionalnost in deluje v prepričanju, da je agresija ključ do uspeha.