Kabaret Kaspar: Skrivalnice pred svobodo
Prevajalka: Darja Dominkuš Režiser in skladatelj: Marjan Nečak Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Urša Vidic Kostumografinja: Jelena Proković Avtor videa: Marin Lukanović Lektorica: Tatjana Stanič Koreograf: Klemen Janežič Oblikovalec luči: Borut Bučinel Asistent režiserja: Žiga Hren Asistentka kostumografinje: Saša Dragaš Premiera: 26. 5. 2022, SNG Drama Ljubljana Ogled predstave: 26. 5. 2022, SNG Drama Ljubljana
Michel: Lahko si predstavljamo, kakšne travme preživlja tale primerek.
Michelle: Človek.
Michel: Človek. Kaj pa sem jaz rekel?
Michelle: Ni važno.
Glass: Rekli ste primerek.
Michel: Dobro, mi vsi smo primerki človeške vrste.
Andrea: Oseba C, predstavite se, prosim.
Ljudje so se skozi zgodovino dolga leta borili za osebno svobodo, pa vendar še danes stanje ni idealno. Hegel je človeški razvoj razdelil glede na stopnje človeške svobode, in sicer na orientalski svetovni nazor, kjer je svoboden zgolj vladar, na grško-rimski nazor, kjer svobodo uživa le peščica ljudi, ter na germanski nazor, pri katerem so svobodni vsi. Vendar pa je družbena oblika svobode prav tako povezana s svobodno voljo, o kateri je govoril Sartre v eseju Eksistencializem je zvrst humanizma, kjer je podal tezo, da je človek obsojen na svobodo. Iz tega je mogoče sklepati, da obstaja možnost bega pred drugimi ljudmi, zunanjimi težavami, določenimi odločitvami ali materializmom, ampak beg pred lastno naravo in lastnim jazom je nemogoč – ta te ulovi tudi na samotnem otoku sredi oceana.
Za čas 21. stoletja pravimo, da je kaotičen in prenasičen z informacijami, utrujajoč, ljudje so venomer utrujeni, v zraku plava izčrpanost, odgovornost preti na vsakem koraku, svet je zgolj svet pravil. Ljudje cel teden čakajo na vikend, celo leto pa na dva tedna dopusta na hrvaški obali in celotno življenje na nekaj obubožanih let pokoja, pa vendar nikdar ni dovolj časa za uživanje, za eksistiranje ali sam obstoj. Človeški civilizaciji se nenehno nekam mudi; vodi jo nemir. Nič ni več dovolj dobro, dovolj lepo, dovolj spoštovano ali cenjeno. Notranji svet ljudi so naselili podatki iz reklam, neuporabne informacije o cenah znižanih šamponov, kode kreditnih kartic, telefonov in računalnikov; še sama umetnost se je ulovila v paradoks prikazovanja kaotičnosti in težkega ozračja, v katerega je padla (zahodna) družba. Lahko bi predvidevali, da je živalski del človeške narave tisti, ki človeku ob nevarnosti (oz. stresu) instinktivno predstavi možnost bega, pa naj bo to beg pred medvedom, avtomobilom ali rokom oddaje. In ker včasih niti beg v domačo posteljo ali na vikend ne zadošča več, je potrebno zbežati v drugo dimenzijo, v drugo okolje.
Sedem oseb in turistična vodička se v drami Kabaret Kaspar avtorice Tene Štivičić (dramaturginja in prevajalka Darja Dominkuš, režiser Marjan Nečak) odpravi na odklop na prav takšen samotni otok, sredi oceana, brez omrežja, brez civilizacije, brez težav in stresa. Zgolj človek in narava, ki se zlivata drug v drugega. Vendar že ob prvem pogledu na kostume (kostumografinja Jelena Proković) dobi gledalec informacijo, da ti turisti zagotovo niso pripravljeni na preživetje v divjini in da očitno samotni otok niti ni tako neciviliziran. Vsi so pravzaprav nekakšne žrtve današnjega časa, vendar če smo žrtve tako rekoč vsi, kdo potem predstavlja nasprotni pol, torej ne-žrtve. Njihova zahodna narava je polna cinizma, vsesplošnega dvoma, stresa, izgorelosti, relativizacije itd. Enega od kulturnih šokov predstavlja območje brez omrežja oz. internetne povezave, kar pa na koncu pravzaprav predstavlja eno glavnih zank. Čeprav se v teoriji takšen eksperiment in očiščenje ne sliši slabo, je v praksi popolnoma drugače. Človek je zelo trdno zasidran v svoje navade, ki oblikujejo njegov jaz, njegovo obnašanje in odnos do sveta, in te stvari je možno spremeniti le s trdno voljo in trudom. Avtorica besedila je dramske like tipizirala dvojno, in sicer preko poklica in nacionalnosti. Michelle Janette Sorbonne (Pia Zemljič) in Michel Julien Sorbonne (Uroš Fürst), ona psihiatrinja, on psiholog, predstavljata stereotipno odprto zvezo poročenega francoskega para, kar se tiče mentalnih idej in pogleda na svobodo. Čas in posteljo si občasno delita z ne preveč uspešnim eksjugoslovanskim pesnikom Zoranom Udavom (Janez Škof), ki večino dneva preživi v sanjah in svojih mislih. V njihovi družbi je tudi na videz prestrašena pediatrinja Polona Planinc (Nina Valič), polna ljubezni do glasbe in otrok, ki deluje kot dobra duša. Sir Oliver Ritual je snobovski Anglež (Benjamin Krnetić), arheolog, kolonialist, imperialist, dostojen človek, ki svoj naziv in glavo nosi visoko v oblakih. Nemški duhovnik Franz Gottlieb Glass (Saša Tabaković) verjame, da je edini od obiskovalcev otoka uzrl resnico in pravo pot, ter upa, da bo do konca počitnikovanja na svojo stran privabil še kakšno dušo. Mercy Hiscock (Iva Babić) pa je vsestranska zagovornica človekovih pravic, delavcev, žensk, aktivistk, izgubljenih duš, feministk itd. Kljub temu da so počitnikarji odločeni, da so zahodni svet pustili na celini, se ga niso mogli znebiti, saj so ga prinesli s seboj na otok.
Turistična vodič/ka Andrea Gabiano (Barbara Cerar) je fluidnega spola in ima nalogo animirati turiste, da bi z lahkoto pozabili odrezanost od socialnih omrežij in digitalnega sveta. Zanje namreč organizira različne kvize, družabne igre in pa tudi lov na divjaka, ki naj bi bil načrtovana prevara oziroma igra. Vendar ko kasneje res ulovijo divje človeško bitje, jih prežene strah, saj obstaja možnost, da oseba pred njimi ni nastavljena preko turistične agencije, da je pravzaprav pravi divjak. Kot nekdo, ki ni nikdar živel v civilizaciji, se sicer vede precej skulirano, prijazno, kultivirano. Se pa te lastnosti pri divjaku (Klemen Janežič) še bolj izrazijo, ko ga počitnikarji želijo vzgojiti oz. preoblikovati po svoje, želijo ga »pozahoditi«. Kar pa je zgolj še en dokaz, da oni sami ne morejo stopiti iz svoje kože, saj je njihova kultura nekakšna neodložljiva prtljaga. Novega prijatelja vprašajo po imenu in nato po zmotni poti pridejo do poimenovanja Rudi (ko so počitnikarji naštevali imena, je divjak nekaj zamrmral oz. se oglasil po svoje, in iz tega so skozi filter zahodnega razumevanja sveta razbrali ime Rudi). Po vsej verjetnosti divji človek ni imel imena, ker ga ni potreboval. Ni se mu bilo treba nikomur dokazovati, predstavljati, bil je samo bitje, na meji živalskega, brez oznake in nalepke na čelu. Počitnikarji so ga tako rekoč poimenovali kot domačo žival, ki sicer nima odločitve pri izbiri, vendar se s časom začne odzivati na določeno besedo. Skrivnostni divjak je torej nekakšen prototipski Kaspar1, naravno bitje, ki drži ogledalo celotni družbi. Ideja o vzgoji Rudija je tako predpostavka za prepir, čigava vzgoja, način in mnenje je pravilnejše, kar pa je prav tako dokaz linearnosti zahodne kulture, nepotrpežljivosti, trme in bolezni pretiranega razmišljanja. Na neki točki torej za samo igro ni več bistveno, ali je Rudi pravi divjak ali zgolj delavec oz. igralec turistične agencije, ker v počitnikarjih ponovno prebudi njihovo pravo naravo, ki nikdar ni zares zaspala, kljub oddaljenosti evropske celine.
Avtorji uprizoritve se ves čas igrajo z idejo svobodne volje, saj jo prikazujejo na različne načine in tudi z lestvico kontrastov. Na začetku se nam vsi počitnikarji zdijo svobodni, ker so se sami odločili za počitnice na samotnem otoku. Potem lahko vidimo, da sta zakonca Sorbonne bolj svobodna v svoji vezi kot konservativen duhovnik Glass. Duhovno pa se svoboden zdi ravno pesnik Udav, ki na svet gleda z drugačnega zornega kota. Mercy pa je tista, ki se službeno največ ukvarja s svobodo in človekovimi pravicami. Divjak Rudi kasneje postane utelešenje svobode, saj je videti, da živi brez stresa, odgovornosti, prepuščen samemu sebi, pa vendar je jetnik otoka in morda ni več tako svoboden. Seveda se lahko vprašamo, koliko in kaj sploh pomeni svoboda, če se je sploh ne zavedaš. V prvi polovici predstave, torej pred trenutkom, ko se počitnikarji soočijo z divjakom, je ta pravzaprav ves čas prisoten na sceni, vendar pa ga ostali dramski liki ne opazijo, ker so preveč zaposleni sami s seboj in svojimi “problemi” (npr. odsotnost omrežja). Režiser namreč gledalcu ves čas omogoča pogled k divjaku, ki se v ozadju (na začetku predstave tudi po parterju) počasi premika, opazuje okolico in poskuša razumeti jezik in kulturo počitnikarjev. To še posebej pride do izraza pri solo pesmi Nine Valič, ki zraven še precej intenzivno pleše; medtem pa lahko vidimo divjaka, ki je na stolpu (torej del dvignjene scene) in poskuša oponašati in razumeti njeno vedenje. Na koncu, ko Rudi s čolnom zapusti otok in počitnikarji in turistična vodička ostanejo sami, brez povezave s celino, pridemo do ponovnega preobrata pri pomenu svobode. Tako se v nas pojavi vprašanje, kdo je pravzaprav najbolj svoboden? Ali je sploh kdo? Ker nenazadnje so vsi vpeti v okoliščine, ki so jih ustvarili sami s svobodno voljo, in tako prava svoboda postane zgolj iluzija, ki bdi nad človeštvom, vendar jo je nemogoče doseči. Vzporednice lahko povežemo z zgodbo Srečanje v Samari avtorja W. Somerseta Maughama, v kateri trgovec misli, da se lahko pred smrtjo skrije v drugem mestu, vendar je smrt pravzaprav že en korak pred njim in ji je zato nemogoče ubežati. V obeh zgodbah je posameznik oz. družba prepričan, da je s fizičnim begom mogoče prelisičiti usodo, družbene okoliščine, lastno naravo itd., vendar pa je neuspešen beg morda ravno začetna točka za razmislek o determinizmu in o tem, da morda človeško bitje ni tako svobodno, kot si misli.
Kljub temu da lahko volk menja dlako ali svoje okolje, svoje narave ne more nikdar. Tipizirani liki Kabareta Kaspar so dober primerek jeznih, razočaranih ljudi, ki so sicer v svoji stroki uspešni, vendar pa se v svetu, ki jih obdaja, počutijo ujeti. Čeprav se zdijo banalni, so takšni v ravno pravi meri, da predstavo postavijo v polje tragikomike. Kljub začasnemu pobegu, ki se na koncu izkaže za ne tako zelo začasnega, si nihče od dramskih oseb ne upa narediti koraka v drugo smer, kot je na primer odpoved v službi ali stalna selitev na kakšen mirnejši del planeta. Čeprav godrnjajo o nevšečnostih zahodne kulture, si drugačnega življenja ne znajo predstavljati, kar lahko zasledimo v trenutku, ko se pogovarjajo o vzgoji divjaka. Čeprav je v 21. stoletju ves čas govora o svobodi; o politični, pravni, akademski, novinarski, živalski, otroški, vesoljski ipd., je ta nenazadnje zgolj iluzija. Lahko pobegnemo pred marsikaterimi obveznostmi, a nikdar ne moremo pobegniti pred tistim, kar smo mi sami, pred svojim jazom in zavestjo. Nekateri se skrivajo v gledališču, v službi, v neskončnem gledanju serij na Netflixu, nekateri tečejo, drugi kadijo, tretji pa sanjajo, ali pa plačajo celo premoženje, da si lahko oddahnejo od sveta na samotnem otoku brez omrežja. Vse to pripelje do sklepa, da je uspešen beg pravzaprav nemogoč. Univerzalno najboljše skrivališče, pa naj bo pri igri skrivalnic ali v resničnem življenju, ne obstaja, prej ali slej te nekdo najde ali pa se moraš razkriti sam, ker je igre konec. In takrat vsakega zadane ista usoda; stopnja bivanja, ki te opomni, da ne glede na to, kdo si in kje si, si venomer zgolj smrtno in končno človeško bitje.
“Danes ima vse več ljudi občutek, da svobode ni. In zato so zelo jezni. Ne glede na to, da so svobodni na račun volje drugih.” (Iz gledališkega lista.)
1 Kaspar Hauser je bil nemški mladenič, ki je trdil, da je odraščal v popolni izolaciji zatemnjene celice. Vendar so nekatere kasnejše teorije ugotavljale, da je bila zgodba v bistvu goljufija.
Lektorirala: Tjaša Mislej
