Jubilej

Jubilej: »Kaj leži onkraj nacije, države, človeštva?«
Datum premiere: 25. 4. 2021
Čas ogleda: 55 min
Režija, koncept, koreografija in scenografija: En drag ansambel
Dramaturgija: Urban Belina in Jasmina Založnik
Igrata: Rok Kravanja in Daniel Petković

Kot eno izmed prvih predstav, ki jih je spet mogoče videti v njihovem naravnem habitatu, gledališču, smo si imeli čast ogledati Glejevo Jubilejno premiero gledališkega kolektiva En drag ansambel, »Kaj leži onkraj nacije, države, človeštva?«. Umetniško združenje sestavljajo Rok Kravanja, Daniel Petković, Urban Belina in Ajda Tomazin, ki so že po naslovu dotične predstave sodeč uperjeni v aktualno družbeno-politično problematiko. Le-te se lotevajo z vseh različnih izraznih pristopov, naslanjajo pa se na obujanje ljubljanske alternativne scene iz 80. let. Predstava temelji na prevpraševanju o pomenih nacionalne pripadnosti, države in njenih prebivalcev, kaj v tem kontekstu sproži prehod iz svobode v represijo in ali takšne oznake dojemamo kot zavetje ali past. Vsa ta vprašanja se nam porajajo ob spremljanju potovanja protagonistk Dragane in Dragice, upodobljenih s strani Kravanje in Petkovića, ki sta kot zavedni Slovenki, oblečeni v noše, obljudili celo deželo in doživeli vse, kar ponuja. Koliko ljubezni do pripadnosti naši državici jima je ostalo po koncu popotovanja, pa sta prihranili za njun obisk gledališča Glej.

Na začetku suvereni, »pošlihtani« in »upedenani« gospici sta se Dragana in Dragica z odločnim klokotanjem črnih šolenjčkov in živahnim poskakovanjem nošne krinoline predstavili svojemu občinstvu. Pod stebri Gleja sta stali pručki, umivalna posoda in zalivalka, mizica, mikrofon in rožnata papirna demonstracija preproge, sredino pa je krasila mogočna košara, polna, domnevnega gozdnega mahu, ki je nazorno reprezentiral »našo zemljo«. Le-to sta na začetku kot zlata vredni gospodinji skrbno zaznamovali s slovensko zastavo in ji precizno in pozorno nadeli trak slovenskih zastavnih barv. Med vsem tem urejenim direndajem pa sta si z zavihanimi noski in pretenciozno mimiko izkazovali čisto teatralno zaupanje in ponos. Da je v predstavo vpeljan koncept drag performativne umetnosti, je tako razvidno še preden si jo sploh ogledaš, saj imajo koren -drag v imenu obe protagonistki pa tudi celoten ansambel. Tudi igralca sta znana po komponiranju drag-a v svoje performanse in predstave, je pa ta poskus deloval čisto specifično, saj sta se s približevanjem posnemanja tipične slovenske gospodične, ki ju vsak zagleda, ko pomisli na kakšen star slovenski film, zelo podomačili. Drgana in Dragica sta bili nedvomno in brez pardona točno takšni, če ne še bolj umetelni in striktno feminirani. Njuna moč je bila v polikanem tandemu, ki je vzpostavljal občutek popolnega reda in prediktibilnosti. Svoj šov sta začeli s poigravanjem z zvokom. Drgnjenje blaga, cingljanje pasu, praskanje po žametu in topotanje s petko je v vsakem sigurno zbudilo asociacije na nekaj čisto drugega, brez problema pa bi jih lahko povezali v imitacijo zvokov narave. Sledilo je pranje slovenske zastave s hišnim milom in z Varekino, a grba ni z zastave umilo čisto nič. Le to je v predstavi zabilo temeljno preobratno točko. Začel se je misteriozen in skorajda živalski ples Petkovića, ki je po vkomponiranju sodobnega plesa v performanse zelo prepoznaven. Zatemnitev prostora in elektronski zvočni efekti so iz prejšnjega prizora pobrali vso toplino in naredili prostor za golo preživetje. Gospici sta se poživalili, se gibali v krogu, zvijali, kotalili, pred očmi gledalcev se je začel odvijati pravi paritveni ples. Voda v lični kangljici ni bila več za umivanje dragocenih simbolov Slovenije, temveč je postala naprava za pitje, noši nista bili več reprezentativna znaka pripadnosti. Sledil je počasen proces depersonalizacije, ki sta ga ponazorili s slačenjem iz noše skozi elemente sodobnega plesa. Končni produkt ju je pustil čisti, beli in oprani nacionalnih simbolov, a zato srečni in svobodni, brez nalepke.

Predstava režijsko zelo dobro odgovarja na vsa vprašanja, ki se porajajo v naslovu in protagonistki prikazuje kot tisto tipično slovensko, na kar bi najprej pomislil ob besedi »slovenska ženska«. Ponosni, zavedni, tihi, marljivi, skromni sta popravljali zastavni trak, copotali narodne plese in skrbeli za zastavo. Predstava je celo delovala kot nekakšno nadaljevanje prejšnjih gledaliških izdelkov obeh igralcev. Petković je z vprašanjem potrebe po pripadnosti odlično nadgradil temo predstave We must save ourselves (2015), kjer je bilo eno njegovih glavnih sporočil »we have to let go, we have to collapse and be born again,« kar je s preporodom državljanke Dragice lepo zaključil. Tudi pri Kravanji bi lahko rdečo nit potegnili iz solo performansa Bremza (2015), kjer identiteto predstavlja kot past in pod vprašaj postavlja svojo svobodo. Obema le-ta torej v idealu pomeni nekaj čisto ločenega od ostalih konceptov sveta, popolno resocializacijo, saj prav sistem dojemata kot temelj zla. Dobro pa reprezentirata vse nas, ki bežimo od zaprtih predalčkov, a se vseeno ne želimo popolno odcepiti od ostalih, kar nas pusti zmedene in lahko vodljive. Z vpeljanimi elementi različnih performativnih umetnosti, ki sta jo s feminino iluzijo ustvarila igralca, so v ospredje stopila tudi vprašanja ne samo nacizma, nacionalizma in evrocentrizma, ampak tudi seksizma, homofobije in neodobravanje praktično kogarkoli, ki ne predstavlja generične peščice priviligiranih izkoriščevalcev sistema. Nihče na svetu torej ni več svoboden, pa naj bo najbolj generičen, pohleven, priden in tih. Oni sami sta skozi dogajanje ironično postali svoje pravo nasprotje, iz tipičnih slovenskih marljivih deklet sta se rodili posebni osebi čudovite drugačnosti. Skozi včasih duhovite, a nazorne zvočne efekte vseh vrst je njuno nemo igro spremljal občutek »državoboječnosti«, ki ga je bilo občutiti na začetku, a je postopoma izzvenel. S končnim odrešeništvom od naziva »državljanki«, ki se ga je začutilo ob njunem končnem osvobojenju od noš, sta pokazali, da bistvo identitete človeka ni v naciji in njeni pripadnosti, temveč v vsevključujočem okolju, ki ga vzpostavlja pomen prebivalstva. Tudi razporeditev skromnega nabora rekvizitov je poskrbela za zaznamovano okolje, ki pa je ob takojšnjem preobratu »Dragic« zgubila vso zaznamovanost in pomen, njuna lična slovenska sobica pa se je prelevila v živalsko bojišče brez določenega pomena.

Osvoboditev sta subjekta, slečena spola, nacionalne pripadnosti in vseh ostalih nalepk dosegla s popolnim prebujenjem in resocializacijo, pripeljala pa ju je do končne spokojnosti. Objeta in prebujena sta »otroka čistosti« stala pred občinstvom in prvič globoko vdihnila zrak, brez teže, ki jo na nas dajejo vsi predalčki bivanja in delovanja na določenem zaznamovanem območju. Je torej prihodnost v čim večji ločitvi od nalepk, podanih s strani družbe, res edina rešitev za življenje in ali pripadnost končno vedno pripelje do omejenosti? Vprašajte Dragico in Dragano, mogoče imata prav onidve na tem področju največ širine.

Lektorirala: Zala Vidic