14. 11. 2021 / Oder / Recenzija

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

Besedilo: Simona Semenič 
Režiser: Jure Novak  
Jezikovna priredba: Srečko Fišer
Dramaturg: Marko Bratuš
Scenografija: Urša Vidic
Kostumografija: Dajana Ljubičić
Glasba: Uroš Buh
Lektorja: Srečko Fišer, Anja Pišot
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak  
Igrajo: Marjuta Slamič, Patrizia Jurinčič Finžgar, Helena Peršuh, Damjana
Černe, Ana Facchini, Draga Potočnjak, Nataša Keser, Iztok Mlakar, Andrej
Zalesjak, Blaž Šef, Matej Recer, Primož Bezjak, Željko Hrs, Blaž Valič
Datum premiere: 19. 10. 2021, Slovensko mladinsko gledališče
Datum ogleda: 20. 10. 2021, Slovensko mladinsko gledališče

»Vsak ima zgodbo z vasi,« je v intervjuju v gledališkem listu zapisal Jure Novak, režiser predstave Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, katere avtorica dramskega besedila je Simona Semenič. In ravno s tem vodilom se je v sto dvajsetih minutah na odru zvrstilo ducat zgodb vaščanov vasi v Vipavski dolini. Koliko različnega dogajanja in pripovedi lahko prinese skromnih 24 ur, je zelo dinamično, a vseeno nazorno prikazano skozi celotno uprizoritev. Dogajanje, ki je postavljeno v šestdeseta leta dvajsetega stoletja na 15. avgust, nam v prvem planu ponuja kaos, ki ga povzroči simultano odvijanje dveh dogodkov – maša za veliki šmaren z gospodom škofom in pa proslava za dan graničarjev JNA s tovarišem sekretarjem izvršnega komiteja centralnega komiteja. Suspenz, katerega klopi bodo na koncu dneva zmagale v svoji zasedenosti, niha med kaotičnimi in (zelo) sproščenimi medsebojnimi odnosi (ti posledično ustvarjajo nadvse udobno atmosfero, saj gledalcu prinašajo občutek pripadnosti) in pa melanholičnim obujanjem spominov, ki v intervalih ne ustavljajo časa samo na odru, temveč tudi v dvorani. S takšnim menjavanjem dinamike je režiser zadel zlato sredino dopuščanja publiki, da se v dogajanju niti ne izgubi niti ne zaspi, ampak pozorno spremlja zgodbo in skoznjo prek sinaps v spomin prikliče tudi lastno. Igralci so vseskozi prisotni na odru, kar je glede na njihovo število sprva lahko precej zaskrbljujoče, vendar je kljub policentričnosti nujno potrebno ravnotežje dovolj prezentno. Premišljen način uporabe luči (oblikovalec luči Andrej Hajdinjak) gledalcu omogoča, da se v gneči ljudi teleportira iz prizora v prizor, iz prostora v prostor, iz spomina v spomin in iz odnosa v odnos, brez da bi se med tem ob koga »spotaknil«. Slednje pa seveda ne bi delovalo brez povezanosti same igralske ekipe. V času individualizma, ki nas spremlja na vsakem koraku, se kaže pomembna kvaliteta posameznika – zmožnost sodelovanja – zasijati najsvetleje, kadar so luči usmerjene vanj in to  dopustiti tudi drugim. Že samo besedilo na čelo postavlja domače okolje in njegovo avtentičnost, zato je bila režiserska poteza, ki je konstruirala sliko množice na odru, še kako na mestu. Neprestano gibanje spominja na gostinski vrvež, ki ga v večini primerov v vsakdanji situaciji sploh ne opazimo, zaznava pa ga naša podzavest. Spretnost je bila izkazana predvsem v dialogu, ki je nosilec zgodbe, prej omenjeni vrvež pa je bil dosežen tako z gibanjem kot tudi z govorom. Čeprav vsi igralci niso bili ves čas osvetljeni in v središču dogajanja, so se vedno odzvali na interakcijo soigralcev, razen kadar so posedali ali se gibali v tišini.

Pohvalno je, da dogajanje v ozadju nikoli ni zasenčilo oziroma odvrnilo pozornosti od prizora v prvem planu (razen kadar je bilo to storjeno (opazno) namerno), čeprav je vseeno delovalo pristno in na isti ravni intenzitete.

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Foto: Ivian Kan Mujezinović

Beseda, ki najbolje povzame uprizoritev, je vsekakor intima, ki jo na prvo žogo lahko prepoznamo v zelo odprtem seksualnem nagonu likov, vendar pa je njen pomen precej globlji od zgolj tega. K vzpostavitvi že omenjene domače atmosfere vsekakor ogromno doprinese scenografija (scenografka Urša Vidic), saj sega po zelo konkretni in podrobni postavitvi in se s tem odmika od modernega načina ustvarjanja abstraktnega prostora, ki se ga v veliki meri poslužujejo mnoge sodobne gledališke predstave. Čeprav gre za dva skromna prostora – kuhinjo in gostilno (ter v ozadju še majhno kamrico) – si sten in ulic med prostori ni težko zamisliti. Pravzaprav je ta naloga gledalcu skoraj povsem odvzeta, saj mu truda ni treba vlagati v interpretiranje prostora in rekvizitov, kajti vse mu je (skoraj dobesedno) ponujeno na pladnju. Pristno uživanje hrane in pijače ter interakcija s prostorom ustvarjata zasebni moment, ki gledalcu omogoči oddih. Med lovljenjem v trušču izgubljenih replik in skromnih  akcij si gledalec lahko privošči odvrniti pogled in se premakniti na stolu ravno toliko, da se pripravi na naslednjo etapo. Začasno ustvarjena četrta stena, ki igralce zapira v dogajalni čas in prostor, pa vseeno pušča odprta vrata tistim, ki jih familiaren prizor prevzame ter zabava. V njih se skrivajo prepričljivi odnosi, ki med razvijanjem zgodbe oblikujejo, v majhnih (neopaznih) akcijah pa potrdijo. Drobni nasmeški, poželjivi pogledi, obmetavanje z Jerebiko, otipavanje, zavijanje z očmi … Vse to so surovine, ki jih kot podroben opazovalec lahko zmečeš v košaro in iz njih sestaviš širšo sliko, dodeljeno posameznemu liku.

Pristnost »štorije« poudarja tudi narečni jezik, ki s ceste zavija kar ostro. Ni presenetljivo, da se gledalec od časa do časa zgubi v samem razumevanju dialoga, kar na trenutke lahko povzroči nejevoljo, v nasprotnem primeru pa poudarja komičnost prizorov. Ker je predstava nastala v koprodukciji SMG in SNG Nova Gorica, je razkorak med tem, da nekateri narečje veliko bolje obvladajo kot drugi, kar opazen. Vendar je to zaznavo zgolj na trenutke, kot spodrsljaje in ne kot kontinuiteto.

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Foto: Ivian Kan Mujezinović

Smeh v dvorani (pričakovano) sprožajo predvsem prizori, ki naslavljajo spolnost. Vsekakor, ne gledalec ne igralec ne moreta spregledati te »velike note«, ki vzbuja smeh, nelagodje, ogorčenost in sram. Že besedilo sámo na začetku dobesedno opozarja, naj se ga ne loti nekdo, ki ima s tem problem. Zagnanost ekipe, s katero so se lotili vprašanja spolnosti, še posebej iskanja meje med spodobnim in nespodobnim, ne more ostati nepodprta. Kakor pri scenografiji gre tudi tukaj za precej nazorno in konkretno obravnavo stvari, s čimer pusti predstava najbolj na široko odprta vrata vsemu, kar se po navadi dogaja pod rjuho. Golota, samozadovoljevanje, orgije, spolni akt – vse to so primarne stvari, ki gledalca (in igralca) soočajo z vprašanjem intime. Predstava, ki temelji na složnosti tistih v dvorani in tistih na odru, se začne sprehajati po tanki črti tega, da lahko nekomu zelo hitro postane neprijetno, saj kar naenkrat v vsem tem udobju in domačnosti (pre)stopi v prostor tabujev, kjer je meja med primernim in neprimernim že močno zabrisana.

Vsekakor gre za satirično uprizoritev močnega kolektiva, ki gledalca ne pusti na cedilu, ga pa zato postopno provocira in v njem vzbuja misli ter vprašanja, o katerih  ne želi nujno spregovoriti naglas. Ponuja varen prostor, kjer na plan privre mnogo (prostaških) misli, katerim le stežka uideš. Gre za predstavo, po ogledu katere se zamisliš nad tem, kakšno vprašanje naj bi pravzaprav v tebi vzbudila in kje je tista obljubljena katarza. In ko pomisliš malo bolj podrobno, se zaveš, da si ravnokar trčil ob dve zelo dobri vprašanji.

Lektorirala: Uršula Gačnik

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Foto: Ivian Kan Mujezinović