Jean Cocteau: Strašni starši
Sprva je treba z ozirom na premnogokateri (ne)kritiški zapis v zadnjem času opozoriti, da so Strašni starši uprizoritev, ki občinstvo v dvorani zadrži malenkost več kot dve uri, pri čemer jim dopusti dva krajša oddiha. Vendar so kljub svojemu trajanju (morda ravno zaradi njega) močno nadaljevanje že tako izredno kakovostne sezone Male scene Mestnega gledališča ljubljanskega, ki dokazuje živost in aktualnost raznovrstnih gledaliških principov in jezikov.
Cocteaujevi Strašni starši, krstno uprizorjeni leta 1938, na oder pripeljejo še vedno aktualno in problematično, čeravno danes ne več škandalozno, družinsko zgodbo, ki jo režiser Alen Jelen z ustvarjalno ekipo postavi zvesto žanru melodrame s primesmi absurda in vodvila. Osnovna nosilka zgodbe Yvonne s svojo patološko materinskostjo, s katero si popolnoma prisvoji sina Michela in razvrednoti očeta Georgesa, zelo jasno asociira na danes pogosto slišana termina permisivne vzgoje in »helicopter parenting«. Aktualnost obsedenega starševstva postane zelo jasna v navezavi na šolstvo, kjer o problemu prevelikega vključevanja staršev ne razpravlja le stroka, temveč tudi marsikatero umetniško delo. Cocteau je v svoji dramski predlogi še dodatno neusmiljen, ko v teh starših razgali njihov lastni egoizem, ki nima skorajda nič opraviti z dobrobitjo otrok.
Ravno zaradi dišeče sodobnosti izbranih avtorjevih motivov, ki jo zelo jasno opiše Anja Rošker v članku Otrok kot zdravilo proti osamljenosti v gledališkem listu, se zdi zvestost dogajalnemu času drame toliko bolj pogumna ustvarjalna odločitev. Na ne-sedanjost nas ne opominja le vizualna podoba predstave – scenografija Barbare Stupica in kostumografija Belinde Radulović – temveč tudi jezik, ki ga za svoje izrekanje izbere predstava. To je v prvi vrsti jezik komedije, vzvišene nad naravno realistično igro, ki se z incestoidnimi, izkoriščevalskimi odnosi in vedno novimi fabulativnimi zapleti spopada lahkotno – skozi smeh. Ravno to uprizoritvi tudi omogoča, da na koncu dobi nekolikšno tragičen izven. Glavno sredstvo doseganja lahkotnosti so premišljeno izigrani igralski preskoki. V družini vsi nekaj igrajo in iz teh vlog po potrebi padajo v druge, nato spet tretje. V tem je zagotovo nujno izpostaviti Judito Zidar v vlogi matere Yvonne, ki suvereno preskakuje iz žrtve v veliko matriarhinjo in spet nazaj, vseskozi z vzpostavljanjem ravno pravega ravnovesja med ironičnim samozavedanjem absurdnosti ter komično nedovzetnostjo za dogajanje v družini. Ob bok se ji zagotovo postavi Karin Komljanec v vlogi Yvonnine sestre Leonie, ki družino preskrbuje tako finančno, kakor tudi vzgojno ter predstavlja skorajda edino pravo avtoriteto, nekakšnega starša Michelovih strašnih staršev. Leoniena vloga vodje cirkusa, kakor se opredeljuje osrednja družina, je režijsko podkrepljena z nekaj skorajda metagledališkimi trenutki, ki jo pozicionirajo v vlogo avtoritete ne le za družinske člane, temveč tudi za občinstvo. Ravno s tem končni preobrat, ki razkriva Leonine vseskozi prisotne osebne interese, ki kakor pri vseh drugih niso vezani na dobrobit ostalih, pridobi toliko moči in s tem tragičnega naboja.
Navkljub mnogim skorajda neverjetnim zasukom, ki jih vzpostavlja Cocteau, uprizoritev s svojo izčiščeno, a še vedno večbarvno govorico, gledalca jasno vodi skozi zgodbo (dramaturgija Petra Pogorevc). Zato četudi bi si želeli pred kakšnim dogodkom zatisniti oči, saj se pred nami naslika skorajda preveč realno, nam uprizoritev ne omogoči drugega, kakor soočenje in smejanje propadu idealizirane podobe družine.
