Izredne razmere
Prevajalka: Anja Naglič Kostumografka: Špela Ema Veble Lektor: Martin Vrtačnik Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Asistent dramaturginje: Tilen Oblak (študijsko) Igrajo: Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Datum preimere / Datum ogleda predstave: 11.12.2021
Že prvi stik s predstavo poskrbi, da gledalca dobro namravljinči, da pade v polje srha in strahu, kajti le tako je pripravljen, da vstopi v območje Izrednih razmer. Ampak ali je potemtakem neko stanje še zmeraj izredno, če se je spremenilo v vsakdanje dogajanje?
Odrsko dogajanje nas postavi med štiri stene, kjer nenehno spremljamo dialog med glavnima osebama Možem in Ženo, Brankom Jordanom in Ivo Krajnc Bagola. Ona je tista, ki ves čas vodi in usmerja tempo dogajanja, on pa se nanjo v bistvu zgolj odziva s kratkimi in suhoparnimi replikami, velikokrat tudi le z medmeti ali pa tišino. Na prvi pogled bi lahko rekli, da zakonca živita popolno življenje, imata službo, streho nad glavo, pravzaprav vse, kar si je mogoče zaželeti; »morja sicer še nimamo, ampak kmalu nam ga bodo postavili«, doda Mož. Kljub materialnim dobrinam tega para je njuno življenje nenehoma obdano v polje strahu, zaradi tega je vprašalnica »kaj če« na družinskem jedilniku prav vsak dan. Med pogovorom slišimo zgodbe, podatke o ljudeh, ki so želeli zapustiti njihovo distopično skupnost, o ljudeh, ki so plezali čez ograje njihovega naselja, o izgubljenih dečkih, o strelih in gorečih avtomobilih. Na neki točki je gledalcu podanih toliko informacij o »futuristični« skupnosti, da postane zmeden, vendar je takšno kaotično stanje ravno ena izmed osrednjih točk v predstavi. Šumenje, streli, valovi, goreči avtomobili, skrivnostno nočno dogajanje, duševne bolezni, vohunjenje za svojo družino, govorjenje v spanju, stres, nadzor … Svet je prepoln informacij, ki nas napadajo z vseh strani, nikjer namreč nismo več varni pred njimi. Možgani postanejo zmedeni, ne ločujejo več med tem, kaj je res in kaj ne, kaj so zgolj sanje in kaj vodi v duševno obolelost. Mar je to točka, kjer se vprašamo: kdo je tukaj nor? Žena na začetku obtožuje svojega moža, da ponoči na skrivaj pušča odpra vrata njihovega naselja, vendar pa se na koncu njena obtožba prestavi na njunega sina. Ker pa ji nobeden od soigralcev neposredno ne odgovori na te opazke, se sprašujemo, v kakšni zablodi živijo ljudje v predstavljenem svetu.
Vendar pa človek ne bi bil človek, če ne bi bil bitje, ki se izjemno hitro prilagodi situaciji, nanjo se navadi. Kakor smo se v preteklih dveh letih navadili na izredne razmere zaradi koronavirusa, tako se je par v predstavi navadil na stanje in občutek strahu stanja njunega sveta. Pa vendar se vprašamo ali s strahom plačamo ceno za varnost in blaginjo, mar je res vredno takšno življenje? »In to tukaj, a je to življenje?« se sprašuje Mož. Ampak ali sploh vemo, kakšno naj bi bilo idealno živeljnje ali je to le limita, ki se ji ljudje želimo približati, vendar pa je nikdar ne dosežemo?
Ljudje, ki bivajo v svetu, so nenehno postavljeni pod povečevalno steklo, skozi katerega gleda neka skupina vladajočih, ki se jih sicer ne označi podrobneje. Vendar pa je precej očitno, da so prebivalci pod večnim stresom. Iz skupnosti jih lahko namreč odženejo, če ne bodo veseli, če ne bodo dobro delali ali v pravni zagnanosti opravljali vsakdanjih stvari. Vodstvo skupnosti ljudem predstavi idealnega človeka, po katerem bi se morali vsi zgledovati, vendar pa takšna oseba pravzaprav ne obstaja. Voditelji lahko nadzorujejo človekove navade, delo, prehrano, vendar pa nikakor ne njegovih čustev, občutkov in misli; za kar pa se mi dozdeva, da želijo voditelji tega sveta ravno doseči – vsesplošni nadzor. Glavnina predstave je vpeta v vložke, kjer si igralci čez obraz nadenejo nečloveške maske ter stopijo izven svojih prvotnih vlog. Z velikim daljincem, ki ga ima v svojih rokah ena maska, upravlja s telesom drugih dveh, kakor bi prestavljala programe na televiziji. Vendar pa je samo vprašanje časa, kdaj bo na vrsti tudi množično upravljanje s človeško zavestjo. Vpetost v red spremeni človekovo naravo, kajti ta postaja bolj robotski in zmeraj manj živ.
Nekateri momenti v predstavi so podobni ambientu, ki ga Lewis Carroll gradi v svoji zgodbi Alica v čudežni deželi, kajti ne nazadnje smo vsi bolj ali manj norci, ki težijo k življenju v deželi, ki niti malo ni več ustvarjena za navadne smrtnike. Svet, ki ga gledamo skozi svoje oči, je po eni strani domač, takšen, kot smo ga navajeni, po drugi pa smo tujci v lastnem domu, kajti vse stvari so se spremenile tako zelo, da so neprepoznavne. Gledaš nekaj, pa ne vidiš. Vsi smo postali pošasti, ki so se v naši mladosti skrivale pod našimi posteljami. Špela Ema Veble (kostumografinja) je v nočni mori, ki je še tako resnična, ustvarila antiutopične kostume, za katere lahko takoj rečemo, da niso trenutni, vendar prikazujejo naš jutri. Predstavo pa delajo še bolj srhljivo izjemni barvni efekti (Boštjan Kos), saj zabodejo gledalca naravnost v oči in s tem ustvarjajo napetost.
Skupaj z Možem in Ženo živi še njun sin, Fant (Gašper Lovrec k. g.), ki pa je na odru zgolj na samem koncu predstave, o njem se skozi predstavo bolj ko ne samo pogovarjajo. Lovrec pa med tem časom, torej večino predstave, obstaja kot pošast, ki diha za vrat omenjenega para, ju opazuje in posluša. Vendar pa je kljub srhljivim elementom, ki jih prinese v predstavo kot maska, njegova vloga sina precej majhna, morda celo nepotrebna. Menim namreč, da bi Branko Jordan in Iva Krajnc Bagola zadnji prizor predstave vrhunsko izpeljala tudi brez sina, ki povzroči zgolj še enega izmed mnogih prepirov in nato uporniško zapusti stanovanje, saj le-ta bolj zaživi skozi pogovor mame in očeta kot pa na samem odru. Hkrati pa nam tudi ni več jasno, zakaj do očeta ustvari izjemno odklonilen odnos, medtem pa do mame pokaže zaupljiv odnos. Morda pa je ne nazadnje to vprašanje, ki bi ga morali postaviti avtorju besedila.
Režiser in scenograf napetega in distopijskega trilerja Jan Krmelj je na oder postavil prvo uprizoritev Izrednih razmer avtorja Falka Richterja. Nasilikal je zelo jasno podobo antiutopije, v katero drsi človeštvo vsak trenutek. Gledalec se skozi predstavo ne more otresti neprijetnega občutka, saj je tudi on ves čas del srhljivega sveta, iz katerega se je nemogoče zbuditi. Menim, da je režiser res dobro povezal vse dele (od kostumografije, zvoka, svetlobe, zgodbe in igre) v nepozabno odrsko celoto, ki po mojem mnenju v gledalcu ostane še kar nekaj časa. Uprizoritev ti po ogledu namreč pusti misel, da se je v bistvu nemogoče rešiti, nobena možna realnost ne bo nikdar boljša od druge. Zmeraj so namreč stvari, ki jih kot bivajoča oseba moraš žrtvovati, da bi lahko pridobil druge. Nenazadnje gre zgolj za poskus harmonije v vsakem posamezniku, in če mu bo uspelo ustvariti realnost, v kateri lahko biva, je odvisno zgolj od njega samega. Kdaj bo konec te norosti, ali sploh bo kdaj? Iz same predstave lahko razberemo, da konec norosti ne bo prišel in posledično tudi ne pravljično življenje v miru in tišini. Na koncu smo sedaj. Po koncu časa ničesar ni več. V bistvu pa smo mi tisti, ki smo pripeljali do te situacije, zato je pritoževanje nepotrebno. Če se je človek odločil potopiti svet, bo potonil skupaj z njim.
Lektura: Zala Vidic
