Intervju s Hano Vodeb: »Kultiviram težnjo po razumevanju telesnih procesov.«
November je za slovensko kulturo mesec festivalov. Po težko pričakovanem premoru smo letos spet lahko obiskali Festival slovenskega filma, Liffe, ta trenutek poteka Slovenski knjižni sejem, na današnji dan pa na odre Kina Šiška prihaja tudi Cofestival. Ob tej priložnosti sem na pogovor povabila Hano Vodeb, ki je sodelovala pri plesni prestavi Venus, predstavljeni na letošnjem Cofestivalu, tuja pa ji niso tudi druga področja kulture. Je vsestranska umetnica – spaja različna področja in medije, osredotoča pa se na družbeno odgovorni vidik skupnosti, solidarnosti, ohranjanju kulturne dediščine ter ekologije človeka in narave. Na področju sodobnega plesa ima prav posebno mesto, ki je očem pogosto nevidno, a zato nič manj pomembno. V prijetni atmosferi njenega doma sva razglabljali o njenem delu, življenju in pomenu umetnosti.
Tvoje ime je pri različnih projektih navedeno pod raznoraznimi oznakami. Kako ti sebe definiraš kot umetnico?
Uradno imam status videastke, književnice, igralke in producentke. Pisala in izdajala sem zgodbe ter režirala in soustvarjala na področju uprizoritvenih umetnosti. Gotovo pa sem do sedaj največ snemala in v zadnjem času še posebej montirala ter sodelovala pri konceptualizaciji videa na odru, instalacijah, filmih ali videospotih. Poleg tega kot sociologinja in metodologinja sodelujem in vodim družbene raziskave. Težko je delovne izkušnje povzeti z eno besedo; ustvarjalka, raziskovalka? Mogoče me bolj kot nazivi definira radovednost, odprtost do tega, da »hitro padem« v vse, kar se mi zdi vredno naslavljati, saj me bolj kot orodja ustvarjanja zanima vsebina in družbena odgovornost.
Delo, ki ga opravljaš, je večini ljudi precej neznano in nepredstavljivo. Kako se je tvoja umetniška pot, ki te je na koncu pripeljala do njega, začela?
Obe s sestro sva umetnici. Ona je plesalka, ki se je usmerila v sodobni francoski cirkus in dela v tujini. Najina mami je bila vzgojiteljica in večkrat sem slišala, da smo otroci vzgojiteljic malo posebni. V družini so nama zaupali in naju spodbujali, kar se je najbrž izoblikovalo v hrabrost nasproti lastni ranljivosti, ki nam je ustvarjalcem skupna. V osnovni šoli so mi sošolke in sošolci zaupali travmatične izkušnje, saj sem jih znala pomiriti in se zavzeti zanje, čeprav sem bila še otrok. To mi je najbrž dalo resnost, ki jo včasih težko transformiram v igrivost. Mogoče me je to v srednji šoli kot magnet navezalo na ljudi, ki so še danes moji najboljši prijatelji in so tudi umetniki. Skupaj smo odraščali, prav gotovo en drugega inspirirali, raziskovali. Čas za idole je bil že malo pasé, zato smo si ustvarili svoj svet, v katerem smo bili drug ob drugem varni, razmišljujoči in včasih malo drzni.
Idoli so bili torej pasé, pa vendar je moralo biti nekaj, kar te je vleklo, da si se na svojem področju izobrazila, izurila in začela ustvarjati. Kaj so bile tiste stvari, oziroma kdo so bili umetniki, ki so te navdihovali?
Dolgo nisem vedela, kaj naj bi bilo »moje« orodje izražanja, saj so se mi zdele smeri študija precej specifične, mene pa je zanimalo vse. Ni si bilo zlahka predstavljati, da bi si kupila kamero, saj so cenejše – digitalne – šele prihajale na trg. Nihče v mojem okolju še ni imel kamere, to se je zdelo predaleč, potem pa se je naenkrat pojavila v Merkurjevem katalogu in sem jo kupila za denar, ki sem ga privarčevala za potovanje. Ampak takrat sem že študirala sociologijo in sem do vira umetnikov, ki bi me navdihovali, prihajala nesistematično. Še najbolj so me inspiriral prijatelji, pisateljice in filmi, ter Björk. Finski, švedski, danski stil filmov, naturalizem in dolgi kadri, tudi nadrealisti in Jodorowsky. Ob njem sem prvič začutila, da se moram poučiti tudi o skrbi za telo in dušo.
Kdo pa so ljudje, morda sodelavci, projekti, ki te inspirirajo danes?
Na področju plesa sodelujem z izrednimi posamezniki, kot so Mala Kline, Jurij Konjar, Matej Kejžar, Leja Jurišić, Snježana Premuš, Kaja Lorenci … Uh, veliko jih je. Snemam in montiram kratke promocijske filme za Mlade leve, Spider festival, Bienale sodobnega slovenskega plesa Gibanica, za Male festivale na Kruščah … Če samo pomislim, kakšno srečo imam, da lahko vse to doživim skozi svojo perspektivo in da sodelujem z resnicoljubnimi in iskrenimi ljudmi, mi gre kar malo na jok. Veliko hvaležnost sem izkusila tudi pri projektu Starci s Tinom Grabnarjem v okviru Glejeve rezidence. »Moji starci« so me naučili, da nič v umetniških procesih ne more bit tragično, saj nam ostaja življenje. No, zdaj mi gre spet na jok. Tudi, ko pomislim, da so skozi ta proces ljudje, ki se prej niso poznali, postali ekipa, zavezniki; da sva s Tinom prižgala iskro, oni pa so ustvarili skupnost prijateljev, ki živi neodvisno od gledališča.
Na oder Kina Šiška prihaja Cofestival in kot del festivala bo uprizorjena tudi predstava Male Kline Venus1, pri kateri si sodelovala. Bi jo lahko na kratko predstavila?
Predstavo najbolje v gledališkem listu opiše Mala Kline, ki je njena idejna vodja, avtorica, koreografinja. Sama jo vidim kot poskus, kako z elementi, ki jih nudi gledališče, ustvariti varen prostor za kontemplacijo gledalcev, ki se imajo možnost ob podobah in glasbi potopiti v svoja sanjarjenja. Iz tovrstnega sanjanja lahko vzniknejo priložnosti za sprejemanje sebe in drugih ter možnosti, da se sproščeno predaš toku misli, občutkom, odločitvam… Namesto, da ti nekdo reče »zapri oči, zaznaj dih, predstavljaj si…« se odvije predstava, ob kateri si kot gledalec lahko popolnoma svoboden pri tem, kaj si z odprtimi očmi predstavljaš, pri čemer vselej asociativno potuješ skozi sebe.
Kako pa je potekalo, izgledalo tvoje delo pri tej predstavi?
Predstava se je zaradi takratne družbene situacije levila skozi različne formate – najprej je bila screening verzija, potem plesni film, ki je zaokrožil po nekaterih festivalih po svetu (v Mehiki, Indoneziji, Bolgariji, tudi v Sloveniji…). Najprej je bila moja naloga misliti video na odru, ki je ves čas prisoten, nikoli ne ugasne in se plasti in razplasti. Potem je prišel »reality check«, saj sva z Darkom Heričem morala osvojiti naprednejši video mapping in se spopasti s trmasto tehnologijo kablov in projektorjev. Pristala sva na mešalki s šestnajst drsniki, ki jih zdaj upravljam v živo, saj prej posnete podobe telesa vstopajo v odrski prostor in dopolnjujejo telo na odru na precej performativen način – sproti določam tempo in nekatere kompozicije v razmerju do tega, kar se dogaja na odru s telesom in z glasbo. Gre za neke vrste VJ-jing2, ki pa je zelo precizen in potrpežljiv. Podobe se menjujejo skoraj neopazno in počasi odpirajo pot v drugo sceno. Takšno delo na odru je vznemirljivo, nepredvidljivo, a hkrati vselej zahteva, da premagam veliko tremo. Če namreč stisnem napačen gumb, enega od mnogih, bi to med skoraj hipnotičnim učinkom počasnega plastenja gledalce »vrglo ven«. Zato sem začela veliko bolj ceniti delo tehnikov, ki vodijo predstavo z »gumbkov3«. Uh, to moraš bit res flegma!
Pa se vrniva še malo k tvojemu preostalemu opusu, ki kljub rosnim 41 letom ni majhen. V njem si spoznala raznorazne načine dela in vizije mnogokaterega ustvarjalca. Si v tem času morda razvila tudi svoj proces? Kakšen način dela ti je najljubši?
Plesni jezik mi je gotovo zelo blizu. Delo s plesalci dela tudi mene plesalko, kar je izjemno darilo sodobne plesne scene v Sloveniji, na kateri so kvalitete tako bogate, da se jih ne da ubesediti. Vendar pa, ne glede na obliko projekta ali dela, v vsak proces skušam vstopiti spoštljivo, zavezana k temu, da predstavo ustvarimo ali dokumentiramo na najboljši možen način. Svoj balast skušam pustit zuna jdvorane, saj ponavadi vstopam v najbolj krhki del procesa, pred premiero in tik po njej. Včasih plešem zvečer, ko pridem iz snemanja in tako odpiram telo navznoter, učim se slišati v pore telesa in zdi se mi, da vse bolj razumem svoje celice in organe. Hvaležna, da so me izbrali. V meni raste želja, da bi se večkrat vključila v projekt že na začetku, kot soustvarjalka ali celo avtorica, da bi snemala več plesnih filmov, tudi dokumentarnih filmov in videospotov na način, da soustvarjam tudi pri vsebini. Ob treh otrocih sicer še nisem zbrala volje, da bi se prijavila na katerega od razpisov, ki navadno tako ali tako preveč drobijo kulturni denar med številne prejemnike, ki za drobiž ne morejo dostojno ustvarjati. Trenutno izdajam pravljico-pesnitev z naslovom Pravo Drevo. Govori o pomenu skupnosti, o sožitju čudovitih dreves, čudežnih gliv in drugih bitij. Tako se je zgodilo, vzniknila je, ni me vprašala, ali imam finančno enačbo, ko se je zapisala. (smeh)
To vse počneš ob treh otrocih, kar je meni nepredstavljivo. Kako izgleda tvoj dan, ko si sredi projekta?
Uh, mi imamo doma kaos. O tem bi lahko naredili ločen intervju za »revijo Mati-žena-gospodinja«, hehe. Mogoče je še najbolj »straightforward« odgovor, da največkrat montiram pozno zvečer in ponoči. Snemanja pa se največkrat odvijajo zvečer. Zjutraj in skozi dan otroke šolam doma in, ko lahko, delam.
Imaš trenutno kakšen projekt, ki bi ga izpostavila?
Snemam dokumentarni film o ritmu in gibanju, ki ga ustvarjajo Sečoveljske soline, kjer se pobira ena od najbolj kvalitetnih soli na svetu. Vendar še nisem prišla dlje od prve faze, kratkega doku-eksperimentalnega filma Sol za sol. Vsako leto si obljubim, da bom nadaljevala, a me »povozijo« drugi projekti. Pijem pa vodo z morsko soljo, po štiri litre na dan! Vsaj to! (smeh). S tem mineraliziram telo, ki je bolj zdravo kot kadarkoli prej. Mogoče me film čaka, da na sol pogledam z vidika njene nepogrešljivosti v telesu in razbijanja škodljivega mita, da sol »škodi ledvicam«. Gotovo škodi fino mleta namizna ali kamena sol, ki so ji dodane strupene primesi, da se v solnicah ne bi sprijemala in bi ostala bela. Nerafinirana morska sol ima več kot šestdeset mineralov in po mnogih študijah ledvice nimajo problema z izločanjem viška. Vedno gre bolj za to, koliko je surovina predelana ali toplotno obdelana, ne za surovino samo. Veliko napačnih prepričanj s(m)o ponotranjili o tem, kaj nam škodi in kaj nas zdravi. O tovrstnih mitih sem začela še posebej razmišljat v najbolj ranljivem trenutku, ko mi je po tretjem porodu in štirih letih in pol dojenja pediater zabrusil, da sem slaba mati, če otroku ne »privoščim« adaptiranega mleka, da bi zadostil normam na tehtnici. Pomembna in pravzaprav izjemno preprosta spoznanja, ki sem jih izkusila na lastni koži, so v nekaterih primerih popolno nasprotje institucionalizirane zgodbe o zdravju. Film mi ponuja, da grem onkraj soli, v znanja in raziskave, ki zadevajo učinke plazme v celicah in preizprašujejo metode zdravljenja. Intuicija me namreč vleče v smer, kjer bi bilo moje »služenje« tudi širše osmišljeno in koristno.
Veliko sva govorili o združevanju oblik umetnosti, a vedno se vračava na sodobni ples, ki je pomembna veja tvojega ustvarjanja. V njem imaš zelo zanimivo vlogo, saj deluješ tako kot soustvarjalka, kot tudi dokumentatorka. Za konec bi te zato vprašala, kako ti vidiš sodobni ples v Sloveniji. Kakšno prihodnost ima?
V Sloveniji imamo srečo, da so plesne predstave na tako visokem nivoju. Ustvarjalci namreč delajo v slabih pogojih, kulturna politika je do sodobnega plesa kruta, izčrpava najboljše med nami. Kljub temu vztrajajo v »služenju« sebi in družbi, kot zreli posamezniki z visoko stopnjo integritete, najbrž ravno zato, ker se ne bojijo ranljivosti, ki je gonilo sprememb in razvoja. Ta oblika umetnosti si zasluži boljše pogoje, prostore, nekakšen center, ki bi namesto drobljenja sredstev in s tem izčrpavanja vrhunske umetnosti ustvarjalce na tem področju povezal in jim nudil skupno platformo za promocijo v tujini. Center, kjer bi se lahko en od drugega učili že zato, ker bi se imeli kje srečevati. Veliko plesalcev sodobnega plesa je preplesalo svetovne odre, zato imajo izkušnje, znanja in tehnike, ki pridejo prav vsakemu človeku, ne glede na to, kaj počne. To bi bilo vredno deliti z ljudmi, vzgajati in spodbujati odnos do telesa, do gibanja, tudi v vsakdanjem življenju, kot protiutež vse bolj v ekrane usmerjenim ljudem. No, saj jaz tudi precej gledam v ekran. (smeh) Ampak vsaj gledam gibanje teles, ki me premika, da takrat, ko ne gledam v ekran kultiviram težnjo po razumevanju telesnih procesov. Da se ne spognem več po kišto krompirja kot moja omi, ampak bolj kot Matej Kejžar. (smeh)
1 Predstava je zaradi poškodbe žal odpovedana.
2 VJ-ing; video jockey; predvajanje in mešanje video posnetkov preko video projektorja, pogosto na koncertih.
3 Drsniki na mešalki, od koder poteka vodenje predstave z vidika tona, luči, videa …
Uredili: Mojca Podlesek, Ana Nuša Kalanj
Lektorirala: Ivana Rosa