Igralec, potapljač, prvak v pomnjenju števila π: Nik Škrlec

Član ansambla ljubljanske Drame, Nik Škrlec, je eden najperspektivnejših mladih igralcev pri nas. Kljub svoji mladosti (25 let) je odigral že več kot dvajset vlog po različnih slovenskih gledališčih, poleg tega pa je pred kratkim prevzel vodenje že kar legendarne oddaje Male sive celice. Letos je na Festivalu Borštnikovo srečanje za igro v predstavi Nemoč prejel nagrado za mladega igralca, a igranje ni njegova edina strast. Je vsestranski umetnik in umetnost najde tudi na mestih, kjer je na prvi pogled ne bi pričakovali. 

Kaj za vas pomeni Borštnikova nagrada za mladega igralca?

Ponosen sem in v čast mi je. Predvsem je neko priznanje za delo, ki je s tem je postalo tudi bolj prepoznavno. Glede predstave Nemoč so moji občutki res dobri. Veliko sem delal na njej, tako kot celoten kolektiv, in zdi se mi zelo lepo, da je to opaženo. Hkrati to za sabo potegne tudi druge stvari, morda malo pritiska. Še vedno igram predstavo in zanjo je veliko zanimanja, zato se mi včasih v misli pretihotapi cel kup dvomov in pomislekov. Se pa trudim, da se obremenjujem čim manj. Meni je v interesu, da predstavo še vedno igram in v tem uživam, ker mi je blizu, zelo je moja in imam intimni občutek, da sem si nagrado zaslužil. Res sem vesel zanjo.

Ni preteklo veliko časa, odkar ste magistrirali na akademiji. Akademija je za igralce na nek način zaščita, varnost. Kako je potem v resničnem svetu igralca, ko tega ni več?

Zdaj sem že drugo leto zaposlen v Drami in hkrati drugo leto magistriran. Drugače je. Moral sem se sprijazniti s tem, da sem na nek način sam. Nikogar ni, ki bi ti bil prav pripisan za tvoj razvoj. Na drugi strani imam veliko ljudi, ki skrbijo zame, pazijo name, zato si to mentorstvo lahko omogočim sam. Ljudi, ki so mi ustvarjalno blizu, sprašujem, prosim za nasvete ali pa mi jih dajo celo sami. V Drami imam to srečo, da imam veliko sodelavcev, ki so zelo odprti in na nek način intuitivni mentorji. Res pa je da se soočam z vprašanjem, kaj pa zdaj. To na eni strani ponuja ogromno možnosti, na drugi strani pa je na trenutke malo strašljivo. Poskušam se osredotočiti na možnosti. Zaenkrat je teh veliko, tako da mi je super.

Trenutno igrate v kar nekaj različnih predstavah: Peter Klepec, Nemoč, Krasni novi svet, Naj gre vse v π in še kaj. Kako najdete razmerje med vsemi temi vlogami?

Z vlogami sploh nimam problemov. Največ problemov imam z upravljanjem časa. To potegne za sabo tudi skrb zase, za svoje zdravje in dobrobit, ki je po mojem mnenju zelo pomembna. V tem vrtincu se hitro kje izgubim, zdrsnem kam drugam, pozabim na svoje potrebe in potrebe ljudi okrog mene, prijateljev … Vse ostalo, kar ni gledališče, je hkrati zelo velik del mene in tudi jaz potrebujem ostali svet, da lahko funkcioniram. Pridejo obdobja, ko enostavno ne morem biti tako prisoten kje drugje, ker sem osredotočen na neko specifično področje. Kot pravim, največ težav imam s fizičnim časom, kar za sabo potegne veliko stvari. Ampak, kot mi je že veliko ljudi reklo, poskušam v tem paziti nase.

Imate kaj prostega časa, ko niste igralec oziroma umetnik? Se kdaj popolnoma odklopite od tega?

Vedno razmišljam, kaj bi lahko bil naslednji projekt, kaj bi lahko delal, kakšna predstava bi lahko bila zanimiva, fantaziram o tem, v kakšni predstavi in kakšen lik bi želel igrati. Čisto iz vidika domišljanja možnosti. Imam pa veliko trenutkov, ko nisem igralec. Eden teh je bazen. Že nekaj časa treniram potapljanje na dah in to je zame drugi svet, kjer sem hkrati zelo sam, ampak po drugi strani zelo povezan s sabo in svetom. Dober občutek je. Hkrati dobra sprostitev in dobra kondicijska priprava, najpomembnejši pa mi je občutek, ki ga dobim. Tam sigurno nisem igralec, sem pa še vedno ustvarjalec, bit je ista. Radovednost, ustvarjalnost, iskanje stika z nečim, vse je povezano. Ljudje so kdaj presenečeni, če sem v prostem času utrujen. Ampak tega ne zanikam. Če bi zanikal utrujenost, bi bilo še slabše. Načeloma velikokrat, ko imam čas, dobim potrebo, da bi kaj počel. Velikokrat tisto poskusim, dobim kakšno idejo in grem za njo. Imam pa obdobja, ko ne delam nič. To dvoje se pretaka, včasih sem bolj dejaven, včasih nisem.

Ne samo, da igrate raznolike vloge, igrate tudi po veliko različnih institucijah in gledališčih. Kako se s tem soočate v Drami? Vam dovolijo imeti obstranske projekte?

V Drami nisem zaposlen za polni delovni čas in to pomeni, da dejansko moram delati tudi drugje. Ko bo zaposlitev v Drami prešla na polni delovni čas bom videl, kako se bo to dalo usklajevati. Seveda si bom urnik prilagodil sebi v prid. Če se ne bom več dobro počutil, se bom sprijaznil, da ne morem početi vsega. Zaenkrat imam dober občutek in me ni strah, da bi mi kaj zmanjkalo, kakšna priložnost. Trenutno jih imam res veliko. Mislim si, če kakšna odpade, bom zaradi tega imel možnost, da uresničim kakšno drugo. Poskušam ostajati realen okrog vsega tega, je pa res, da mi je delna zaposlitev omogočala zelo širok spekter. Pri Malih sivih celicah imam to srečo, da so na televiziji zelo fleksibilni in snemamo med vajami. Večja težava je pri gledaliških projektih, na izven ali off sceni. Pa tudi tam je ponavadi odprto in se da terminsko marsikaj dogovoriti. Tam je tudi bistvo drugje, v tem, da skupina ljudi dela, ker jim je veliko do tega. Formalnosti okrog tega se da hitro spremeniti, če se jih hoče. Včasih se jih pa ne da. Tako pač je.

Še vedno izvajate nove ponovitve magistrskega projekta, Naj gre vse v π ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk, ki ni ravno tipična predstava. Kako ste prišli do tega, da ste število π obrnili v gledališko predstavo?

V resnici je to krona moje zgodbe s številom π. Dolgo časa sem sem se ukvarjal z njim. Najprej sem začel vaditi, v srednji šoli sem raziskoval tehnike pomnjenja, potem sem se prijavil na tekmovanje. Najprej ni šlo, potem pa sem začel zmagovati in sem poskušal priti čim dlje. Bistvena mi je materija domišljije, pomnjenje je domišljijsko početje. Z nizanjem števk tega ljudem nisem mogel predati, nisem mogel skomunicirati tega, kar je bilo in je zame najlepše. Potem sem se vprašal, če bi to lahko bila predstava oziroma kaj in kako bi govoril na odru. Že na dodiplomskem študiju sem eksperimentiral s tem in dal projektu nastavek, ki je potem rabil nekaj časa, da se je pojavil nazaj in se je odlično poklopil z magistrskim projektom. Če lahko to svojo domišljijo predam gledalcem, je to zame največja zmaga. Nima toliko veze s številom π, niti s to konkretno predstavo, ampak z nujo po domišljiji in ustvarjanju. To potrebujemo in to je najlepša stvar pri tej predstavi. Sem pa odigral že 32. ponovitev, kar je za magistrsko predstavo zelo veliko in sem res vesel, da je bila tako sprejeta in ima še vedno svoje življenje. Zdaj imam še dve ponovitvi, 2. in 3. decembra, v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. V tej dvorani sem od nekdaj želel igrati, nekaj posebnega nosi. Da predstava še živi je zame poseben privilegij.

Ste s tekmovanjem torej zaključili ali boste še tekmovali?

Če bi me kdo premagal, bi verjetno spet razmislil o povratku. Povezano je s tem, koliko sem v danem trenutku ustvarjalen. π mi je bil včasih odvod, da sem imel občutek, da nekaj počnem, nekaj ustvarjam. Zelo me mika, da bi nekoč podrl svetovni rekord, trenutno pa ne čutim toliko tistega interesa, kot sem ga kdaj imel. Za zdaj bom to pustil malo ob strani in počakal, morda kdaj pride nazaj, morda pa ne. Bomo videli.

Se čez deset let še vedno vidite kot igralec?

Sigurno bom počel nekaj ustvarjalnega, skoraj zagotovo gledališče. Veliko stvari me zanima, ampak v gledališču se vse stikajo. Predvsem sem človek, ki rad gradi na tehnikah, raziskuje metodologije … Na nek način je to športna miselnost, čeprav nisem športnik. Včasih športnikom, morda tudi glasbenikom zavidam priprave na nekaj, pristop do dela. Zanima me pa tudi gledališče kot celota, materiali, tehnike in vse ostalo. Rad bi raziskal izraznost v njem in za to obstaja veliko možnosti. Bomo videli, v katero me zanese.

Po razmišljanju ste zelo prizemljeni za umetnika. Kako se soočate z ljudmi v umetnosti, ki so velikokrat malo bolj “v zraku”?

Rad imam dobro delo in delo je dobro takrat, ko nekaj konkretnega oblikujemo. Včasih imam tudi jaz težave z izražanjem, ampak se učim biti čim bolj jasen in strukturiran. Zaenkrat imam mešane izkušnje, ampak kjer so bile dobre, smo bili vedno konkretni. Tudi če je rezultat meglen, sem v delu rad konkreten. Na drugi strani pa nimam težav, če kdo ni. Tudi to je način. Če je to jasno, da je način komunikacije drugačen, je to enako legitimno. Nekaterim ljudem nekaj paše, drugim nekaj drugega.

Torej se v takšnih situacijah prilagajate drugim?

Rad bi se. Včasih vidim da se ne zmorem, ampak potem poskušam to vsaj povedati in dobiti tisto, kar bi sam hotel. V gledališču vedno delamo v skupini. To je na eni strani privilegij in najboljša stvar, lahko je pa tudi del, kjer se izgubi veliko stvari in če se to zgodi, je škoda. Rad delam v okolju, ki se zaveda, da ustvarjamo skupaj.

Imate kakšen dosežek, na katerega ste najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosen, ko mi nekdo, ki je gledal predstavo, pove da se ga je predstava dotaknila. Da je naredila vtis na človeka. To se dogaja pri različnih ponovitvah različnih predstav. So ponovitve, ki so preprosto slabe in moraš to sprejeti. Ampak pomeni, da se lahko zavem tega in grem naprej. Nimam konkretnega trenutka, za katerega bi rekel, da sem najbolj ponosen nanj. Več jih je. Seveda sem ponosen na vse stvari, ki jih počnem, ker so to moji gradniki.

Kako pa reagirate na slabe kritike?

Poskušam jih razumeti kot izraz človeka in njegovo mnenje. Čeprav je to težko in velikokrat tega ne zmorem, jih poskušam jemati neosebno in čim bolj konstruktivno. V vsaki kritiki je nekaj, kar lahko pretvorim v sebi koristno. Včasih bolj, včasih manj. Imel sem težavo pri mnenju javnosti ob menjavi voditelja pri Malih sivih celicah. Prvič sem se znašel v situaciji, ki je imela tolikšen negativni naboj. Ogromno je bilo ljudskih kritik, ki jih je težko sprejeti. Profesionalne kritike so sicer boleče na drugi ravni, a imajo utemeljitev in so legitimne. Zdi se mi, da jih je moja dolžnost kot ustvarjalec poskušati vsaj slišati. Verjetno je nekaj res tam, kar se da spremeniti in popraviti. Od vsake nekaj dobim, čeprav je včasih težko.

Naj zaključiva še z malo bolj abstraktnim vprašanjem. Kaj je za vas dobro gledališče ali dobra umetnost?

Ravno to, kar sem že omenil. Pred kratkim sem šel s prijateljem v galerijo na ogled retrospektive vrhunskega slikarja, ki se me je zelo dotaknila. Tisto, o čemer je želel komunicirati, o neki bistveni človeški izkušnji, je prišlo do mene ter je v meni sprožilo kup vprašanj in doživljanj. Na nek način me je retrospektiva zaznamovala. Režiser Mile Korun je imel ravno danes na tiskovni konferenci odličen govor o gledališču. Govoril je o tem, da je umetnost fikcija, da je ustvarjena umetno. Ne bo kar spremenila sveta, morda pa se bo dotaknila nekoga, malo spremenila ustvarjalca ali pa gledalca. Tukaj se mi zdi njena največja moč. Umetnost je fikcija in če se tega zavemo, se nam odpre neko polje, kjer lahko počnemo vse. Znotraj tega krmarim in iščem to vprašanje, poskušam čedalje bolj odgovarjat nanj. Čeprav mislim, da se do konca ne da nikoli zares odgovoriti nanj.