Esperanto
Kratka zgodba Petruše Golja
Lahne udarce visokih pet po tlakovcih so iznenada preglasili zvonovi. Oddaljeni in bližnji, drobni, z ozkimi napetimi glasovi, in globoko katedralsko impozantni. Benetke je na pol ure preplavil zbor cerkvenih ur in Christine je, kot po navadi, vedela, da zamuja. Pognala se je čez mostiček, pod katerim je ravno peljala gondola, si premislila in se vseeno ustavila, da si je ogledala njeno ureznino v prej gladko modrino kanala, ki se je temnila skupaj z nebom nad njo. Stisnila se je ob ograjo in pustila mimo gručo turistov. Ob prečkanju ceste jo je zadnje mesece sicer stiskalo v prsih, kot bi nekdo v njenem drobovju zategoval mornarske vozle, hitro in ritmično, za ladjo, ki bi morala biti že zdavnaj v privezu. Najraje je hodila ob kakšnem dobro grajenem moškem, ki ga je natančno po tem kriteriju izluščila iz množice. Pohitela je vštric z njim, včasih dovolj blizu, da je opazil njeno namero. Včasih si je za dolžino pariške tropasovnice nadela koketen nasmeh, celo odgovorila na navrženo frazo, preden je takoj, ko je njena peta zdrsnila čez robnik, odbrzela stran in izbranca pustila v popolni nevednosti, da je njegovo čvrsto telo v njeni domišljiji ob prehitrem vozniku ali objestnem motoristu le zadrževalo udarno silo. Ko so se zdaj turisti premaknili z mostička in jim je počasi sledila, je uživala v prostornem raztegovanju svojih pljuč. Na vogalu je med mizami restavracije oko že izsledilo visok čop rdečelase Belgijke Leonore in nekaj drugih znanih obrazov iz jezikovne šole. Še preden jih je dosegla s koraki, so jo dosegli s pozdravi. »Ciao,« je večina posegla po italijanščini, »hi,« se je vmes slišalo nekatere, ki so za tisti dan že obupali nad bolj tujim tujim jezikom in presedlali na angleščino, Dieter, ki se je na münchenski tretji univerzi učil tudi francosko, pa ji je po zvočnih valovih poslal prikupno polomljeno naglašeni »bonsoir«.
Niti pogovorov so bile že spletene, morala je le izbrati mrežo, a je, da bi bila odločitev informirana, v roke najprej vzela jedilnik in izza potiskanih listov poslušala, na kateri konec omizja bi vrgla trnek. Dieter je s slovensko študentko Lucijo razpravljal o socializmu in Jugoslaviji. Njeno anekdoto o tihotapljenju čevljev čez mejo je na jutranji kavi, ko jo je pripovedovala v italijanščini, slabo razumel, in jo je zdaj zanjo poprosil v angleščini. Lucija je Christine enega prejšnjih večerov zaupala, da se je na izmenjavi v Lyonu sprva počutila, kot bi bili Slovenija in slovenščina milni mehurček, tako neoprijemljiv in izmuzljiv, da nihče ni vedel, kje naj se ga oprime. K italijanskim študentom se je dalo pristopiti z vprašanjem o Sanremu, hrani in, če je bil kdo na volji za provokacije, mogoče tudi o Mussoliniju, k španskim s pogovorom o telenovelah, flamenku, Don Kihotu in k angleškim s seznamom prebranih knjig in vprašanj o kraljevi družini. Stereotipi so ključ, ki se mogoče ne prilega dobro, ampak vseeno odpre vrata, je rekla Lucija. Zelo malo ljudi je imelo ključ mojih vrat, zato si niso upali potrkati. Tukaj, morda povsem po naključju, morda, ker je poletni jezikovni tečaj privlačil mešanico radovednežev, je zvonec neumorno zvonil.
»Se ti ne zdi, da so ljudje postali popolnoma nori?« Christine je spremenila smer pozornosti in ujela konec misli španskega profesorja geografije – imena si prvo uro ni zapomnila, zdaj pa je postalo že preveč nerodno vprašati in je kar naprej upala, da ga bo kdo poklical in razjasnil zmedo. Leonora mu je prikimavala. Iz njegovega pogleda, ki je zdaj zajel tudi Christine, saj je sedela samo en stol od njega, so se luščile aktualne novice, prebliski svetovnih spopadov, lažnih političnih izjav, sproduciranih z umetno inteligenco, okoljskih katastrof, med katerimi je zadnja pred dvema tednoma večmilijonsko mesto v Južni Afriki prisilila v evakuacijo. Njegova sedanjostna anksioznost pa je segala dlje od oči, uprtih v ekran. Trije njegovi dijaki na granadski gimnaziji so svojo prihodnost prignali do visenja na nitki, ko so konec junija prek socialnih omrežij zagrozili, da bodo na šoli izvedli teroristični napad. Razrednikov telefon je poleg vsem dostopnega navala slabih novic bruhal še elektronska sporočila vodstva šole, staršev in policije, ki so se izmenjevala s klici lokalnih medijev. Zadnji trenutek se je odločil, da ne odpove potovanja v Benetke. Ne morem jim pomagati, če se še meni odpelje. »Sploh niso razumeli, da je policija stvar vzela zares,« je rekel prejšnji večer. »Ne zagovarjam jih, skrbi me, ker vidim, kako razmišljajo. Povezava med dejanjem in besedo se jim zdi skoraj fikcija.« Christine je poslušala in ni mogla dovolj hitro razvezati mornarskega vozla v grlu, da bi ujela repliko.
Natakarica je prekinila srkajoč vrtinec razpoložljivih tem. Omizje je zbralo pozornost in v bolj ali manj razumljivi italijanščini so naročili. Jezikovni tečaj je izravnal socialne razlike, slovenska študentka, španski profesor, nemški upokojeni zdravnik, poljski pripravnik za duhovnika, kanadska vzgojiteljica, avstrijska ekokmetovalka, belgijska prometna policistka in francoska pravnica so sedeli drug ob drugem in izmenjevali svoja življenja kot otroci izmenjujejo nalepke nogometašev, da jih bodo prilepili vsak v svoj album in jih razkazovali domačim. Če je med njimi obstal kakšen statusni simbol, je bila to italijanščina, ki se je zdaj najbolj spretno zibala na Leonorinih ustnicah, ko je manj veščim pomagala z izgovorjavo.
»V Bruslju je že dva tedna zaprta glavna cesta,« je rekla Leonora, ko je končala svoje priložnostno prevajalstvo, in spet navezala nit na sogovornikovo prejšnjo misel. »Protestniki so zabarikadirali bencinske postaje na obeh straneh mesta. Če bodo vztrajali še kaj dlje, bo zmanjkalo goriva.« Christine se je spomnila protestov, ki so prejšnje leto Pariz ohromili še večkrat kot navadno. Nekaj dni nazaj je v formi anekdote zreducirala mesece težav na zabavne slikovitosti, kupe gorečih smeti pred Eifflovim stolpom, ki so turistom uničevali fotografije, barikade iz pralnih strojev, ki so jih študentje sunili z odpada, gasilsko lestev, po kateri je nekaj dni lezla v pisarno v prvem nadstropju, preden so aktiviste prepričali, da odvetniška pisarna, čeprav stoji poleg stavbe vladne službe, ki je bila udeležena v prodaji orožja okupatorski državi z drugega konca sveta, z njo nima ničesar. Leonora, ki je v evropski prestolnici nosila modro uniformo, je bila vsega tega navajena, ostali pa so poslušali z radovedno fascinacijo, ki spremlja neprijetnosti, ki nas ne morejo pocukati za rokav.
»Vse je lepo in prav, dokler ne gre kaj hudo narobe,« je zdaj rekla Leonora, ki jo je granadski profesor vprašal, ali ne podpira protestov proti korupciji. »Podpiram idejo, ampak če bo zmanjkalo goriva in bomo – recimo – mi ostali brez službenih vozil, si predstavljaš? Si predstavljaš to varnostno tveganje? Že ko so vsi sistemi delovali, se je kdaj kaj zgodilo.« Leonorinemu sogovorniku je pogled zamišljeno odtaval od mize k mostičku čez kanal, ki je bil edina vstopna točka na mali trg, na katerem so sedeli. Christine se je spraševala, ali si v mislih riše bruseljske ulice, mravljinčenje množic po pločnikih in vozil po cestah, nešteto možnosti za srečanje in za nesrečo. Uganila je, saj je rekel: »Ne morem si predstavljati življenja v takih mestih. Se vsak dan prepričuješ, da se, karkoli se bo zgodilo, ne more zgoditi tebi, ali se pozabiš vprašati?«
Christine je začutila besede kot okus šminke, na katero pozabiš, dokler po nesreči ne oblizneš ustnice. Brbotajoče, lahkotne, omahujoče na trhlih temeljih jezika, ki ga ni obvladala, a varne v zavetju njegove tujosti. »Ne sprašuješ se, dokler se ne zgodi.« Prerisale so tišino s podobo hladnega februarskega večera, ko je prehitevala minute po Boulevard de Magenta, zavita v rdeč šal in s pretežko aktovko, polno dokumentov, s katerimi se bo morala zvečer še ukvarjati. Prečkala je cesto, rdeča luč ne nje ne gruče someščanov ni odvrnila od hitrih korakov čez prehod. Zrak je bil nasičen z vonjem avtomobilskih izpuhov in pečenih palačink s stojnic na vogalu. Sladkor in CO₂ sta ji vdirala v nosnice, ko se je stisnila k pročelju kavarne in iz žepa plašča potegnila telefon. Pred 10 minutami je v aplikaciji za zmenke natipkala sporočilo, da bo zamudila. Zdaj se je ozrla po ulici, nato pa poškilila skozi okno kavarne. Obraz s slike, črnolasi 30-letnik z zadržanim nasmeškom, se ni materializiral v nobeni postavi okrog nje. Natipkala je dve elektronski sporočili in skoraj pozabila, da koga čaka, dokler ji niso premražene roke povedale, da je minilo kar nekaj minut. V drobovju je začutila droben zbodljaj, med jezo in samoočitkom. Kot da je bilo pametno kaj pričakovati od aplikacij za zmenke. Zakrožila je po kavarni in, da ne bi izpadla, kot da jo je nekdo pustil na cedilu in s tem spravila v slabo voljo zgolj in izključno samo sebe, kupila kavo za s sabo. Saj si že rekla, da ne boš hodila na zmenke s pravniki, si je zabrusila, ko se je vračala proti vhodu v metro, ni bolj nezanesljivih ljudi. Mimo njenih hitrih korakov je šinil napis na digitalnem panoju ob avtobusni postaji. ALERTE INFO. Švignila je čez besede »napad z avtomobilom,« »sum na terorizem,« »več informacij v kratkem,« da je prišla do imena četrti, ki je bila zdaj gotovo že polna policijskih trakov, utripajočih luči in napovedi prometne blokade. Ujela je podatek – v nasprotni smeri njenega metroja – in skušala s požirkom kave odplakniti neprijetno premišljevanje o someščanih, ki se bodo naslednje jutro znašli na prvi strani Le Monde.
Zdelo se ji je, da je doživela nekaj, kar bo njej vedno pomenilo preveč in drugim premalo, da bi bilo o tem mogoče govoriti. Zdaj je razstavila podobe večera na mizo pred sogovornika, ki sta odrinila vse druge misli v kot svoje zavesti, da bi vanjo sprejela njene.
»Dal mi je celo pravo ime,« je rekla, »velikokrat na teh aplikacijah ljudje lažejo glede imena, ampak res je bil Léon. Léon Fort, priimek sem izvedela na jutranjih poročilih, ko so objavili slike vseh štirih, dveh, ki sta umrla na kraju napada, in dveh, ki sta umrla v bolnici. Ne spomnim se, nisem ujela, med katerima dvema je bil Léon.«
Leonora je počasi raztopila vsebino svojega razumevajočega pogleda v besede, ki jih Christine skoraj ni slišala, saj je bilo pomembneje, da so bile tam in visele v zraku kot sveže grozdje na osončeni trti. Profesor geografije, za katerega se ji je zdelo vedno bolj absurdno, da ga ne more klicati drugače, je pristavil svoj glas. Vprašala sta jo, ali jo je zdaj bolj strah živeti v Parizu. Potrudila se je, saj se je čutila dolžno odgovoriti resnicoljubno, kolikor omogočajo bližnjice, ki jih uberemo pri manevriranju skozi tujo govorico. Ni je bilo strah ulic, množic, dnevnih novic. Strah jo je postalo naključij in brenčeče človeške nestrpnosti, ki je brisala skupni jezik iz nabora uporabnih veščin.
»Leonora,« je Dietrov glas posegel v mrežo njihovega konca mize, »iščemo besedo, kako se reče …« Izgovoril je nekaj nemškega, Leonora je zamižala in odkimala: »Ne spomnim se.«
»Espi … espe .. nekaj takega«
»Esperanto?«
»Ne ne, vem, kaj je esperanto, nočem besede za jezik.«
Leonora je izvlekla telefon, a je Lucija zažugala s kazalcem: »ne goljufamo! Dieter, opiši.« Tudi drugi so zapustili svoje debatne otočke in prisluhnili lovu na neznanko. Sivolasi zdravnik, ki mu je bilo vedno nerodno, če ni znal povedati prav, a je njegovo navdušenje tudi vedno premagalo perfekcionizem, je pobrskal po mislih:
»Tisto, da verjameš, tudi če ni sicher, ker je treba živeti.«
»Sicuro, gotovo,« je vsiljivko v povedi prevedla Lucija in morala v hipu pojasniti, da se ni v enem dnevu naučila še enega jezika, ampak da se je beseda ilegalno priselila iz nemškega slovarja v njen domači slovenski dialekt.
»No, torej, razumete, kaj hočem reči, espe-« je Dieter v gesti, ki naj bi dodala pomen, najprej sklenil, nato pa proti nebu dvignil roke.
»Speranza, ragazzi.« Ob vrata naslonjeni natakar je izmed ustnic vzel cigareto in jim skupaj z vrtincem dima poslal ubežnico. »Upanje,« je dodal v angleščini in se posončil v hvaležnosti razvezanega klobčiča.
»Kaj boste počeli jutri?« je vprašala Amalia, ko so odhajali.
»Jaz imam v samostanu vaje,« je rekel Bogdan.
»Midva greva v Ca’Foscari, v muzej …« je odvrnil Dieter in pokazal nase in Amalio, »lahko greste zraven, če bi kdo šel.«
»Jaz bi z veseljem,« je pokimala Ellen.
»Jaz, Lucija in Christine gremo na Burano,« je rekla Leonora, ko so bili vsak že nekaj korakov stran od skupnega večera, »ampak se ob osmih dobimo tukaj, ne?«
»Certo,« je nekdo rekel,
»of course,«
»ci viviamo … no, vediamo,«
» yes, yes, tomorrow.«
Petruša Golja je literarna kritičarka in profesorica francoščine. Njeni literarni prispevki so bili objavljeni v zborniku Rukopisi, v študentskih revijah EngList in Besedoholik ter pri Koridorju. Leta 2023 je za zgodbo Post festum prejela posebno priznanje žirije na natečaju Rdeča nit.
Uredila: Ajda Klepej
