HOPP – delo v teku

Performans/koreografija: Sara Grotenfelt (FI), Selma Reynisdóttir (IS)
Datum ogleda: 18. januar 2023, Åbne scene

Aarhus je za Kopenhagnom drugo največje mesto na Danskem, a ni zato nič manj vredno obiska, še posebno, če vas zanima alternativna kultura. Danci so namreč neizmerno samoiniciativni in polni prostovoljskega duha, zaradi česar je v mestu ves čas veliko zanimivih dogodkov in delavnic, kot so šiviljska delavnica, družabno pletenje, glasbeni jam sessioni, ki se jim lahko pridruži kdorkoli, in podobno. Vozlišče vseh teh dejavnosti je Godsbanen – neke vrste kulturna četrt, kjer so se stare zgradbe tovorne železniške postaje prelevile v razstavne prostore in umetniške rezidence. Gonilna sila kulturnega dogajanja v godsbanenu je Institute for X – skupnost, ki se opredeljuje kot platforma za kulturo, posel in učenje. Je neodvisno in neprofitno kulturno združenje, ki je nastalo iz mestnih iniciativ. Delavnic in dogajanja je nešteto, organizira jih lahko kdorkoli, prostori pa so na voljo zastonj. Vse, kar potrebujete, je volja do ustvarjanja.

V tej isti četrti se nahaja tudi tako imenovani Center kulturne produkcije Godsbanen, ki se aktivno posveča predvsem mladim ustvarjalcem. Nudijo jim rezidence, gostijo dogodke, jim pomagajo s promocijo in podobno. Med svojim obiskom Godsbanena sem obiskala Åbne scene (odprti oder). Gre za dvorano z vso potrebno opremo za ustvarjanje predvsem performativne umetnosti. Umetniki imajo tu na razpolago vsa sredstva za svoj kreativni proces, hkrati pa imajo možnost, da ga delijo z javnostjo. Sedemnajstega januarja sem si ogledala happening, kjer sta svoje delo v teku predstavili koreografinji Sara Grotenfelt iz Finske in Selma Reynisdóttir iz Islandije. V lastnem projektu HOPP sta raziskovali preskakovanje kolebnice. Zelo preprost koncept, ki pa ju je na njuni ustvarjalni poti vodil v vse mogoče smeri, kot sta uspeli prikazati v svoji uprizoritvi.

Happening se je začel v čisti temi in tišini, potem pa smo gledalci zaslišali zvok kolebnic. Zanimivo je bilo spremljati, kako se je ritem skakanja spreminjal, kdaj sta bili nastopajoči usklajeni in kdaj ne, ali sta se nam približevali ali oddaljevali. Potem smo iz teme zaslišali zadihan pozdrav: »Živjo! Hvala, da ste prišli. Midve bova še malo skakali, upava, da vam bo všeč.« Luči so se odprle in skakanje se je nadaljevalo. Sledili sta še dve kompoziciji s kolebnico. V prvi smo spremljali neke vrste »dance-off« med plesalkama, kjer sta druga drugo izzivali z vse bolj zapletenimi preskoki, v zadnjem delu pa kolebnica ni bila več objekt za preskakovanje, ampak le rekvizit, ki sta ga vključili v serijo plesnih gibov, ki jih je spremljala glasbena spremljava.

Fenomen preskakovanja kolebnice v sebi nedvomno nosi velik potencial, kar sem občutila predvsem v prvih dveh delih predstave. Kljub temu da ni več tako popularna prostočasna aktivnost, so nam zvok vrvi, zadihanost in ritmičnost tako poznani, da nas nagovarjajo celo v čisti temi. Zdelo se je, da sta ustvarjalki v nadaljevanju želeli doseči večjo stopnjo kompleksnosti ali pa nekaj, kar bi bilo bolj podobno plesni točki, kar pa je na žalost nekoliko zmanjšalo moč prvih dveh delov. Zdi se, da je bil cilj preskakovanja kolebnice vedno »kdo zdrži dlje«, zato se mi je zdelo škoda, da se ustvarjalki tega nista močneje oklenili in sta se raje lotili koreografskih variacij začetnih idej.

Po končani predstavi je sledila diskusija ob kavi. Umetnici sta nam na kratko predstavili ozadje njunega ustvarjanja, potem pa smo se gledalci počasi vključili v dialog z njima. Beseda je tekla predvsem o ideji nostalgije, ki jo čutimo že samo ob zvoku kolebnic, pa o tem, kakšno vlogo ima konstantno ponavljanje enega in istega giba. Preskakovanja kolebnice sta se obe dekleti lotili v času pandemije COVIDA-19 in obe sta ob skakanju čutili nenavadno olajšanje in sproščenost. Ritmično preskakovanje vrvi je postala pravzaprav oblika transa ali meditacije. Gledalci so potrdili, da so lahko vse te ideje v predstavi prepoznali tudi sami. Poleg tega so zelo aktivno predlagali, kaj vse bi lahko v predstavo še vpletli: drugačen material kolebnice, daljšo vrv, zvok, kostume, več ljudi, skakanje na prostem … Umetnici sta z veseljem vse te ideje sprejeli in skupaj z gledalci razmišljali o nadaljevanju njunega ustvarjalnega procesa.

Pogovor med njima in publiko, ki je tako uprizoritev spremljala prvič, je bil zelo mikaven. Pozornost se je preusmerila iz nastopajočih na gledalce, saj sta ustvarjalki želeli slišati, kako smo gledalci doživljali njun happening. Na tej točki nismo bili več ločeni na ustvarjalce in na opazovalce, ampak smo vsi bili ena enota, ki hkrati opazuje in ustvarja. Razlaga ozadja dela ustvarjalk je vplivala na našo interpretacijo videnega, naša povratna informacija pa bo vplivala na njun ustvarjalni proces v nadaljevanju. Lahko bi kritizirali tak ustvarjalni proces kot ogrožanje čistosti umetniške izkušnje ali nekredibilnost predlogov, ki jih prispeva publika k ustvarjanju, ampak menim, da se moramo vzdržati cinizma. Povezovanje publike z umetniki na več točkah ustvarjalnega procesa pripomore k razumevanju umetnosti kot nečesa, kar se stalno spreminja in razvija ter nima neke končne forme, ki bi jo lahko tako rekoč zapakirali in prodali. Še bolj pomembno pa je mogoče to, da umetniškega dela ne doživljamo kot nečesa, kar spremljamo z distance, ampak smo ves čas del njega. Umetnici sta namreč razložili, kako sta ideje za njun HOPP nabirali iz njunega vsakdana, ta vsakdan pa tvorimo mi vsi skupaj. Happening je bil mogoče le bolj dobesedni prevod procesa, ki se že tako ali tako odvija. Åbne scene ni namenjena umetniškim presežkom, ampak je njena vrednost v tem, da nudi prostor, kjer lahko umetniki iščejo in raziskujejo, delajo napake, pri tem pa so povezani z družbo, v kateri ustvarjajo.

Obisk Godsbanena in ogled Åbne scene je bil nedvomno zelo osvežujoč. Celoten prostor je zame dokaz, da ni treba, da je umetnost nekaj odtujenega, ampak ima pomembno družbeno vlogo. Ima namreč moč povezovanja, prinašanja novih izkušenj in izzivov, tvori skupnost. Predvsem pa se mi je zdelo pomembno to, da cilj umetnosti ni končni produkt, ampak kontinuiteta. Institute for X in Godsbanen uspešno ostajata del mesta, kjer člani svoje skupnosti ne razumejo kot nekaj končnega in zaprtega, ampak se zavedajo, da je ključen predvsem proces; prilagajanje, sodelovanje in odprtost do vsakega, ki hoče na nek način prispevati k skupnosti, so ključni za obstoj njihove enklave.

Uredila: Živa Kadunc
Lektorirala: Uršula Gačnik