1. 10. 2022 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc (1998) je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples, izobraževanje pa je nadaljevala na Fakulteti za matematiko in fiziko in na Filozofski fakulteti. Trenutno deluje tudi na Radiu Študent, platformi SEEstage in v Magical Serpentes Theatre.

Idiot

Režiser: Juš A. Zidar
Avtorica priredbe in dramaturginja: Eva Mahkovic
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografka: Belinda Radulović
Avtor glasbe: Marjan Nečak
Lektorica: Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik
Oblikovalec zvoka: Matija Zajc
Asistentka režiserja in dramaturginje: Urša Majcen
Asistentka scenografa: Nina Rojc
Igra: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Primož Pirnat, Jožef Ropoša, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar Škrlec, Klara Kuk k. g., Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Gal Oblak, Jaka Lah, Matic Lukšič, Boris Kerč, Borislav Horvat, Boris Britovšek, Lovro Livk/Matjaž Rot, Mehira Jašić, Brina Šenekar
Datum premiere: 24. 9. 2022, MGL
Datum ogleda: 24. 9. 2022, MGL

Idiot je peti roman Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, pisan in objavljen več kot 150 let nazaj, priredba izpod peresa Eve Mahkovic pa je svojo krstno dramatizacijo doživela 24. septembra 2022 na Velikem odru MGL. Prvotno štiridelni roman predstavlja ogromen izziv preoblikovanja v uprizoritveno obliko, saj Dostojevski ni bil zgolj očiten mojster jezika, zgodbe in ideje, temveč tudi blesteči stvaritelj likov, ki jih je tako natanko in naturalistično oblikoval, da bi lahko prisegli o njihovem dejanskem obstoju. Hkrati sta ravno ta kompleksnost in večplastnost likov tisti, ki zahtevata brezkompromisno igro in ogibanje pretiranemu patosu ter precizno razumevanje svoje ter tujih vlog in dogajanja, da lahko občinstvu tudi povrneta.

Idiot.Foto: Peter Giodani

Uprizoritev je, jasno, skrčena, biva v treh delih. Ajda Smrekar kot Nastasja Filipovna, prelepa zaželena ženska, a nič manj drzna, neuklonljiva in nežna, v prvem delu predstavi sebe in preostale, komur, čemur in odnosom med temi pa se posvečamo cel preostanek prvega dela. Dobimo vpogled v dinamiko med Nastasjo in njenimi snubci, njihovimi družinami in novoprispelim knezom Levom Nikolajevičem Miškinom (Filip Samobor), naslovnim likom. Del predzgodbe kneza in Nastasje se odkriva v zmernem tempu, igralsko pa medtem žarita predvsem Smrekar in snubec njenega lika, Parfjon Semjonovič Rogožin (Primož Pirnat). Uprizoritev na tem mestu stoji; oder velikemu številu igralcev navkljub ni prezenčno prenapolnjen, prvotni roman je okleščen do ravno prave mere, da je potek razumljiv, koherenten in da ohranja bistroumnost ter hudomušnost prvotnega besedila Dostojevskega.

Kar lahko sčasoma zmoti gledalčevo oko, je ravno tako polna, a manj argumentirana scenografija (Branko Hojnik), ki po uvodnem delu (v katerem Smrekar in nekateri preostali člani zasedbe razvrščajo stole, na katerih se nato grupirajo smiselno glede na dogajanje) usahne v svoji uporabnosti. Na trenutke že skoraj nametan oder je na točno te trenutke moteč, dogajanja pa niti ne podpira niti ga ne uničuje; vse do trenutka, ko dobi funkcijo nekakšen viseči prikazovalnik besedila. Ta lahko s citati, izpisanimi dramaturškimi predlogi glasbene podlage in navsezadnje z aktualno-humorističnimi vložki publiko nasmeji, a je neosmišljen in postavljen preveč nerodno, da bi izkazal svojo pravo vrednost.

Idiot.Foto: Peter Giodani

Težava tako nastane pri nekonsistentni rabi tehnoloških sredstev v predstavi: prikazovalnik besedila je prva pojavitev nekega takega elementa, v zadnjem delu uprizoritve pa igralci na pametnem telefonu vklopijo ali izklopijo glasbo, ki se vrti prek zvočnikov, kar bi še lahko nekako delovalo, a se med odrskim dogajanjem pojavijo tudi trenutki podiranja četrte stene, kadar igralci prosijo lučne mojstre oziroma oblikovalce luči, naj ti svetlobo prilagodijo. Tu se neka konsistenca same produkcije poruši in ni osmišljena, saj komunikacija igralcev/likov s tehniki ne doprinese prav veliko. Kadar liki nagovarjajo gledalce in razlagajo ekspozicijske reči, je to primerno, celo potrebno in se v celoti umešča v zastavljeno dramsko ogrodje, ravno prej omenjeni, tudi malenkostni primeri (denimo stikalo za luč) pa rušijo uprizoritev s čistega materialnega vidika: delo, napisano v 19. stoletju v realističnem slogu, ki si ga ustvarjalci z ničimer, razen z nekaj scenografskimi detajli, ne prizadevajo aktualizirati (kar je storjeno namerno in čemur smo v splošnem lahko naklonjeni) si tako nasprotuje v izvedbi.

Idiot.Foto: Peter Giodani

Vsekakor gledalec to lahko spregleda, saj je priredba zastavljena, ali bolje, razstavljena, kot že omenjeno, na tri dele, ki so tako režijsko kot dramaturško očitno dobro zasnovani z mislijo na pozornost gledalca, za katerega ni nujno, da je prebral roman, na katerem uprizoritev sloni. Prvi, prikazovalni in pripovedovalski del nam je torej predstavljen natančno in z ozirom na število informacij, ki jih publika lahko ponotranji, v ospredje morda ne stopi prav vsak izmed likov, a se zaradi odlične priredbe besedila kot tudi zaradi distinktivne, morda ne vedno najbolj subtilne, a nikakor ne načičkane, pretirane igre z vsakim izmed njih dodobra spoznamo. Premor nas povede v drugi del, kjer se pokaže največji čustveni in karakterni razpon tako likov kot igralcev in nenazadnje ljudi nasploh. Tako se ohrani ta pristna nota Dostojevskega, saj lahko dogajanje in čustveno stanje znotraj enega samega lika lahko interpretira tudi kot stanje sveta v širšem, (mikro)družbenem smislu. Ljubezen, ljubosumje, zavist, trpljenje, sprijaznjenost, radovednost, neodločnost, iskrenost in žalost so del spektra, ki kroji življenje na odru. Večina dotične zasedbe, četudi nekateri z manjšimi vlogami, je tej krhki kompleksnosti odnosov in dogajanja sledila vestno: od denimo že omenjene Smrekar pa do Borisa Kerča in do tega dela uprizoritve manj opazne Aglaje Ivanovne Jepančinove (Klara Kuk), ki v zgodbi pridobi pomembnejšo vlogo, saj (tako kot Nastasja) postane naklonjena knezu Miškinu (kar pa ni edino pomembnejše dogajanje, ki se odvija v Aglajinem življenju). Slednji morda v sicer močni igralski sferi izstopa zaradi občasno pretirano stilizirane igre, a ravno prej omenjeni del uprizoritve je najburnejši, najbolj dinamičen, najbolj kaotičen, najbolj spremenljiv, najbolj psihično naporen za vse vpletene, v glavnem poln do zadnje minute. A čeprav bi lahko ta polnost publiko navdala z neprijetnimi občutki, so prizori, prehodi med njimi, pojavitev in dejanja likov časovno načrtovani s skoraj enkratno dovršenostjo, za kar gre zahvala ponovno režiji (Juš A. Zidar), dramaturgiji in, seveda, avtorici priredbe (Eva Mahkovic).

Idiot.Foto: Peter Giodani

Poslednji del Idiota pa je tisti, ki dokončno zastavi vprašanje, ali lahko obstaja nesporno dober človek. Kot nekakšen etično-moralni ideal celega mikrokozmosa zgodbe je seveda nastavljen Idiot, knez Miškin, neomadeževan v svetu poraščajočega nihilizma in kapitalizma, knezu pa naj bi ogledalo zastavljala prav večina na odru predstavljene družbe. In čeprav bi lahko to nakazali s še večjo odtujenostjo Idiota, še bolj pretirano igro ali z več interakcijami Miškina in od Miškina drugačnih ljudi, so se ustvarjalci tudi tu odločili za nesporno blagodejno perspektivo: velik poudarek so dali odnosu med Miškinom in Rogožinom, ki sta »tekmeca« za Nastasjino roko, a hkrati dobra prijatelja in empatična, poštena človeka, in ki v nenaklonjenih razmerah še vedno vztrajata pri svojih vrednotah, normah, iskrenosti in že omenjeni poštenosti. Razvoj tega odnosa podpirata in mu vzporednico vlečeta prikaza karakternih in miselnih potez Nastasje in Aglaje, ki bi ju z lahkoto strnili v klišejski enodimenzionalni vlogi, a je avtorica priredbe ostala kos Dostojevskemu in uspela iz romana izluščiti manj performativne dele, ne da bi pri tem izdolbla kanček celovitosti ženskih likov (ki jih Dostojevski, mimogrede kot moški romanopisec 19. Stoletja, de facto ne krči in osmišlja nujno prek patriarhalnih not; pri tem je avtor na žalost redkost), temveč jih je le še nadgradila, dodelala, »pooblikovala«.

Idiot.Foto: Peter Giodani

Idiot nas subtilno, a jasno začrtano in uprizoritveno močno popelje skozi samo bistvo romana; daje nam upanje v dobro in pristno, nepojmljivo, istočasno pa nas opozarja na izginjanje tega trenutka. Z malodane presunljivimi trenutki nežnosti in besa popelje gledalca skozi zgodbo, ki kljub manjšim pomanjkljivostim ohranja tisto pravo esenco Dostojevskega.

Lektura: Uršula Gačnik

                         
Idiot.Foto: Peter Giodani