Ferdinand von Schirach: Teror
»In predvsem: mislite na to, da bo pred vami sedel človek; ta ima iste sanje kot vi, enake potrebe, tako kakor vi stremi k sreči. Pri sodbi zato tudi sami ostanite ljudje.«
To so besede Sodnika oziroma Predsednika (Borut Veselko) iz začetnega monologa na rampi, s katerim je otvoril prvo slovensko uprizoritev besedila Teror, novo premiero Prešernovega gledališča Kranj. Že v prvi minuti v dvorani nismo več sedeli kot gledalci, temveč kot porotniki pri sojenju pilotu Larsu Kochu (Miha Rodman), ki je sestrelil letalo s 164 potniki, ki so ga ugrabili teroristi in hoteli pognati v areno Alianz, v kateri je 70000 ljudi obiskalo prijateljsko tekmo med Nemčijo in Anglijo. In začelo se je tehtanje: kaj storiti v takem primeru? Če smo se le nekoliko pripravili na ogled uprizoritve, vemo, da ta od nas zahteva našo sodbo o ”kriv” ali ”ne kriv” uboja 164 ljudi na letalu. Imamo dva listka, ki nam ga je ob vhodu v dvorano dala hostesa. Katerega bomo vrgli v glasovalno skrinjico?
To je dilema, ki jo pred nas postavlja že sama fabula, še bolj pa se radikalizira in izlušči v uprizoritvi. Režija (Eduard Miler) in dramaturgija (Žanina Mirčevska) se naslanjata na sicer izredno verbalno igro z malo mizanscene, ki pa kljub nemalo pravniškega besedišča nikoli ne zaide v monotonost, saj smo kot gledalci postavljeni v aktivno vlogo sodelovanja: ni več četrte stene, mi vsi smo sodišče. Z drobnimi in vsekakor ne preveč radikalnimi akcijami občinstva (kot so vstajanje na začetku procesa ter ob razglasitvi sodbe ali pa s sprehajanjem igralcev po avditoriju) smo vključeni tako polno in tako zares, da napetost nikoli ne popusti in se stopnjuje vse do klimaksa predstave. Po drugi strani pa pri sodelovanju in vključevanju, konec koncev tkanju dogajanja, kot gledalec nikoli nimamo občutka ogroženosti (kar je nemalokrat težava tovrstnih uprizoritvenih prijemov), temveč nas aktivno sodelovanje samo še spodbuja k drugačni percepciji dogajanja, večjemu čutu odgovornosti in pa vzdrževanju splošne napetosti: ali smo glasovali prav, in ali bo naša izbira pretehtala.
Uprizoritev, ki tekstovno ponuja zelo malo prostora za fizična dejanja ali abstrakcijo, je tako izpeljana korektno, močna pa predvsem v interpretaciji vseh igralcev ter malih režijskih in dramaturških posegih, ki še izčistijo dogajanje in ga oklestijo nepotrebnih podatkov.
V igralskem smislu sta poleg (že zaradi funkcije same) Predsednika najbolj izpostavljena in za dinamično dogajanje ključna branilec Larsa Kocha, nonšalantni Aljoša Ternovšek, ter Državna tožilka Darja Reichman. Sploh slednja je v svoji vlogi izredno markantna in močno prezentna tudi, kadar na odru le molči.
Okolje sodne dvorane v kostumografskem (kostumografija Jelena Proković z asistentko Nino Prelovšek), scenografskem (scenograf Branko Hojnik) ter navsezadnje tudi glasbenem smislu (zvočni efekti so zreducirani na minimum) stremi k čim večji avtentičnosti, k dodajanju publike v proces pa pripomore tudi luč, ki nikoli popolnoma ne zatemni občinstva (oblikovalec luči Bojan Hudernik); na drugi strani pa je počasna, a stalno prisotna letalsko-vojaška projekcija na zadnji steni (Atej Tutta) tista, ki razbija ”običajnost” sodne dvorane in ji daje pridih gledališke fikcije.
Do zdaj je bila drama Terror nemškega strokovnjaka za kazensko pravo Ferdinanda von Schiracha glede na pozen nastanek (2015) uprizorjena nenavadno velikokrat – večinoma v Evropi, nekajkrat tudi izven nje. Postopek glasovanja občinstva je vedno identičen, rezultate vseh uprizoritev pa sproti beležijo na spletni strani – postopoma se bodo na zemljevidu in med rezultati pojavile tudi slovenske uprizoritve. Na premieri smo v veliki večini izglasovali oprostilno sodbo, a smo, navkljub majhnem občutku zmagoslavja – navsezadnje smo prav mi oblikovali konec predstave! – se še vedno spraševali, ali smo zares glasovali prav.
Cilj predstave je dosežen s tem, ko vsakemu gledalcu posebej vseje dvom, katero stran zavzeti in kaj storiti v tem primeru: razmišljamo o zakonih, kršenju le-teh, opravičevanju in krivdi. Vprašanje, ki nima pravega odgovora, nas spravlja v zadrego, nelagodje in nas prisili v razmišljanje o širšem aspektu problema: koliko je vredno človeško življenje, da ga (ali pa ga ne) primerjamo z drugimi? Kaj je človeško dostojanstvo, in kje ga lahko danes sploh še iščemo ali najdemo? Navsezadnje pa še naša osebna dilema – ali smo zares (p)ostali ljudje, ko smo odvrgli listič z obsodbo v glasovalno skrinjico?
