Eugène Ionesco: Plešasta pevka
Ionescova Plešasta pevka je 3. 2. 2017 doživela svojo premierno uprizoritev v klubskih prostorih Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, njeni začetki pa segajo dve leti nazaj v prostore ljubljanske Akademije za gledališče, radio film in televizijo. Plešasta pevka je namreč v Trst potovala na pobudo tamkajšnega umetniškega vodje Eduarda Milerja, ki kot eno od nalog gledališča navaja možnost profesionalnega udejstvovanja mladih gledaliških ustvarjalcev. Po lanskoletni uprizoritvi Moj Devetsto Tržačanke Patrizie Jurinčič se letos predstavlja letnik pod taktirko režiserke Mojce Madon.
Produkcija takratnega drugega letnika je nastala po prevodu Srečka Fišerja in dramaturški predelavi šestih mladih dramaturgov. Najbolj očiten dramaturško-režijski poseg v izvirno besedilo je krčenje zasedbe likov zgolj na oba zakonska para, Gospoda in Gospo Smith ter Gospoda in Gospo Martin. Izpad lika Gasilca in Mary bi lahko bolj polemizirali, če se v procesu produkcije ne bi zgodil iz popolnoma pragmatičnega razloga – števila igralcev. Ustvarjalci so nekaj odlomkov, kjer sta ključna ravno manjkajoča lika, ohranili in odigrali z njuno odsotnostjo, kar v predstavi učinkuje zaradi konteksta absurda. Večji izpadli del so ustvarjalci nadomestili s poudarkom na medosebnih odnosih obeh zakonskih parov.
Družbena vloga posameznega para je v uprizoritvi izrazito podkrepljena skozi kostumografijo Tine Bonča. Zakonca Smith, ki ju uprizarjata Doroteja Nadrah in Timon Šturbej, ter zakonca Martin, ki ju upodabljata Tamara Avguštin in Rok Prašnikar, na oder pridejo v poročnih oblačilih. Vsi štirje igralci se zelo spretno znajdejo v absurdnih prizorih, ki jih gradijo predvsem s pomočjo prekomerno karakirane govorice in giba. Geste in besede podkrepijo popoln nesmisel, ki ga predpostavlja dramska osnova. Izpostavili bi lahko predvsem Dorotejo Nadrah in Tamaro Avguštin, ki skozi izrazito močno igro, poudarjeno s komično poustvarjeno govorico, postaneta nedvomni nosilki celotnega dogajanja.
Osredotočanje na medosebne odnose je režiserka z dramaturgi obravnavala tudi skozi prizmi javnega in zasebnega. Predstava se spogleduje z idejo absurdnosti naših javnih person v nasprotju z zasebnimi. Tu ima veliko funkcijo scenografija, ki jo je oblikovala Eva Brvar Ravnikar. Oder je zasnovan zelo ozko in podolgovato z enim ključnim elementom – foteljem in kopico okvirjev z ogledali. Zelo hitro se gledalcu v misli vsili asociacija na trgovinsko izložbo, zasebnost likov (in s tem njihovo vedenje) pa se pred ogledali, v katerih se lahko vidimo tudi gledalci sami, neprestano preizprašuje. Absurd se torej išče v diskrepanci med osebami samimi in njihovim neprestanim nastopanjem. Kot lutke v izložbi s poročnimi oblačili igralci drug drugega in občinstvo prepričujejo, da izpolnjujejo vloge in vedenjske vzorce, ki se jim jih pripisuje. Stalna prisotnost gledalčevega odseva dvomi v pristnost likov na odru, ki »se pretvarjajo« v varnem zavetju lastnih stanovanj.
Umestitev študentske izvedbe Plešaste pevke v redni abonmajski program je predstavo popeljala pred naravni spekter gledališkega občinstva, ki se v vsej svoji raznolikosti na študijskih produkcijah pač ne pojavlja. Gledalci so bili tako deležni predstave, ki z nekaj izvirnimi režijsko-dramaturškimi prijemi predstavlja zelo svež pristop k Ionescovi klasiki in pridaja svoj delež v novih interpretacijah absurda. A njen ključni dosežek je ravno dokaz mladega ustvarjalnega duha, ki si nedvomno zasluži mesto v profesionalnem svetu kulture.
