En K te gleda

Ideja in izvedba: Inan Du Swami, Klara Kastelec Tadej Pišek, Mojca Špik
Mentor za gib: Branko Potočan
Mentor za režijo: NN
Glasba: Samuel Barber, Antonio Vivaldi, Georges Bizet, G. F. Handel, Jean-Philippe Rameau, Johann Sebastian Bach in Duo Silence
Fotografija: Drago Videmšek
Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič
Producent: Zavod Godot
Koproducent: Vitkar zavod

Eno izmed najodmevnejših literarnih del 20. stoletja je novela Preobrazba Franza Kafke. Gre za pretresljivo zgodbo, ki še danes para živce raznim literarnim zgodovinarjem z vprašanji o metaforah, velikosti in podobi hrošča, razlogih za spremembe, odnosih v družini in nesprejemanju drugačnosti, in zato je literarnih interpretacij na stotine. Od januarja 2022 naprej pa si je plesno-gledališko predstavo s kafkovskimi motivi in z naslovom En k te gleda mogoče ogledati v Stari elektrarni.

Že v prvih nekaj minutah uprizoritve gibalci prikažejo, da niso izjemno gibljiva le njihova telesa, ampak celotna scenografija njihovega projekta. Predstavlja jo nekje 20 belih desk in štirje stoli. Skozi zgodbo se gibalci zelo izvirno poigravajo z oblikami prostorov, ki jih omenjeni elementi nudijo, kajti gradijo razne poligone z višinskimi razlikami, po deskah se plazijo, gibljejo, prenašajo lastna telesa enostavno čudovito in izrecno estetsko za gledalčevo oko. Na neki točki Tadej Pišek in Inan Du Swami desko, na kateri stoji Mojca Špik, dvigneta dobra dva metra v zrak. V drugem primeru Mojca Špik skače od deske do deske, se po njih zvija v neverjetne položaje in se jim tudi izmika v delu, ko jo ostali gibalci napadajo tako, da želijo deske podreti na njo, kar pa je pravzaprav vzporednica z dogajanjem v noveli, ko Gregorja (v obliki hrošča) družina napada z metanjem jabolk. Ob vsem tem lahko gledalec poškili tudi na zadnjo črno odrsko zaveso, na kateri lahko opazuje sence skozi celotno predstavo, in te izgledajo prekrasno, kajti celotna uprizoritvena estetika skače med dvema poloma – med črno in belo. Lahko bi rekli, da gibalna oziroma plesna predstava izgleda kot kakšen star črno-bel film. Za slednjega pa je toliko bolj značilno poudarjanje premikov in telesnih odnosov med osebami, ki jih je moč razbrati zgolj skoznje.

Gibi, ki segajo vse od akrobatike pa do enostavnih ritmičnih in ponavljajočih se premikov, spremljajo melodije baročne glasbe vse od Vivaldija, Bizeta do Bacha in Rameaua, ki sami plesni uprizoritvi dodajo še elemente mogočnosti, strasti in dinamike. Gibanje Mojce Špik, ko se prelevi v hrošča, je večinoma nizko pri tleh, zelo neobičajno, kajti ogromno krili z rokami in nogami, veliko se plazi ter se odmika od ostalih treh gibalcev, ki tvorijo opozicijo, se pravi družino. Njihova koreografija ostaja bolj podobna človeškemu gibanju, vanjo je vključenih veliko ponavljanj in hoje, ki pa je pri liku Gregorja sploh ne zasledimo. Omembe vreden je predvsem konec, ko Gregor Samsa, ki ga je skozi gib uprizarjala Mojca Špik, umre. Tukaj se odpre vprašanje, za katerega menim, da v predstavi ni bilo dovolj dobro argumentirano, in sicer čemu so se ustvarjalci odločili za menjavo spolov, torej da lik Gregorja uprizarja ženska, njegovo sestro pa moški ipd. Gibalka ob trenutku Gregorjevega samomora vstane (iz prizorišča smrti) in se tako loči od Gregorjevega mrtvega telesa, kar je razvidno iz tega, da opusti način živalskega gibanja, ki ga je vzdrževala skozi celotno predstavo. Nekaj trenutkov obstoji in navidezno zre v njegovo nepremično telo, skozi to tišino pa gledalcu preda besede obsojanja in razočaranja nad družbo, za katero ni vredno izgubljati besede. Po kakšni minuti tenzije, ki jo ustvari seštevek tišine in mirovanja, Mojca Špik zapusti oder skozi vrata, ki vodijo iz dvorane. 

Ustvarjalci predstave so se odločili, da v nekaterih delih dodajo tudi naracijo zgodbe skozi nadsinhronizacijo, hkrati pa nekaj izrečenih povedi na odru prevzame Tadej Pišek, vendar menim, da je bila ta odločitev zgrešena, saj gledalca že opis predstave in naslov povedeta v svet Kafkove Preobrazbe, ob vsem tem pa je glasbena in plesna naracija tako čista in precizna, da je pravzaprav brez katerekoli besede mogoče razumeti samo dogajanje. Čeprav je na določenih mestih možno zaslediti manjše dramaturške posege, npr. ustvarjalci so iz novele črtali osebo gospodinje/čistilke, je brez težav mogoče razbrati, da se pred gledalci izvaja Preobrazba. Vendar pa izgovorjene besede izpadejo povsem odveč, hkrati pa so uporabljene tako minimalno, da ostanejo popolnoma brez pomena oziroma kakršnekoli vloge. Gledalca lahko zgolj vržejo ven iz transa pripovedi, ki nastaja z gibom in klasično glasbo. Kot primer navajam del, ko se v hišo naselijo trije podnajemniki – to bi lahko gibalci nakazali samo z gibom, ki so ga odlično uporabljali, saj z vzkliki pravzaprav ničesar ne dodajo, kvečjemu preusmerijo gledalčevo pozornost. 

Menim, da so ustvarjalci imeli precej težko nalogo, saj uprizarjanje in interpretiranje Kafke sploh ni lahka naloga. Ustvarjalci so želeli poudariti predvsem tesnobnost in nekakšno osamljenost oziroma izločitev iz družbe, ki živi v samem besedilu. Izstopajoči element uprizoritve je predvsem element gibčnosti, tako koreografije kot scenografije. Ustvarjalci namreč skozi gib spregovorijo nezapisane besede češkega pisatelja, ki odmevajo že dobrih 100 let po izidu novele. Metamorfoza ali Preobrazba je vselej aktualna zgodba, ki jo je treba prebrati, razumeti, analizirati in pogledati iz več zornih kotov, da se lahko prebijemo do ideje boja za obstoj.

Lektura: Uršula Gačnik