Edward Clug: »Dve prelomnici v enem večeru z eno kratko pavzo vmes.«

Baleta se je lotil pri desetih letih, skozi baletno šolo je videl izhod iz Ceausescujevega sistema, sanjal je o zahodu. In mu je uspelo. Pri osemnajstih je prišel v Maribor in čeprav je v začetku razmišljal o gledališčih v Avstriji in Nemčiji, (zaenkrat) ostaja pri nas.

Edward Clug, plesalec romunskih korenin, koreograf in vodja baletnega ansambla SNG Maribor, s svojim delom zaznamuje ne samo slovensko, ampak tudi svetovno plesno sceno. Njegova predstava Radio & Juliet, spoj alternativne glasbe skupine Radiohead ter romantične zgodbe Romea in Julije še vedno, po desetih letih, polni dvorane tako pri nas kot v tujini. Deseto obletnico le-te bomo skupaj z njegovo prvo avtorsko predstavo Tango obeležili ta četrtek v Mariboru.

Nekje sem zasledila vaše vprašanje, pa zdaj vprašam vas. Kaj bi se zgodilo, če si Julija ne bi vzela življenja?
Malo sem se ukvarjal s tem momentom in nisem našel odgovora na to vprašanje. Enostavno sem si jo predstavljal, da je obtičala v trenutku, ko je zagledala ljubljenega Romea mrtvega poleg sebe. Zbudi se v naši predstavi. To je bila iniciacija za potovanje po naši zgodbi. Doživljamo jo retrospektivno, ni pa rečeno, da tudi v kronološkem smislu, ampak v prebliskih.

Od kod pa ideja združiti glasbo britanske zasedbe Radiohead in zgodbo Romea in Julije?
Spoj zgodbe ter glasbe se je zgodil postopoma. Je posledica večih idej, večletnega procesa.

Radiohead so moj najljubši band, še vedno, zelo so mi blizu. Ampak nisem hotel deliti te intime, so band, ki ga poslušaš predvsem, ko si ‘down’. In ni presenetljivo, da sem po toliko letih začel ustvarjati na njihovo glasbo.

Istočasno sem razmišljal, kako naprej po dveh dotedanjih avtorskih projektih – Tango in Lacrimas. Želel sem se dotakniti neke zgodbe. In blizu mi je bila zgodba Romea in Julije, ki pa sem se je želel lotiti na nek drugačen način, z novo glasbo.

Z Valentino Turcu sva takrat pripravila dva dueta za tekmovanje na Japonskem, eden je bil na Radioheade, ravno je izšel njihov album Amnesiac. Naredila sva duet na zadnji komad v albumu, Life In A Glass House, bila sva nagrajena z bronasto medaljo. Na banketu mi je član žirije rekel, da je videl atmosfero in karakteristike Romea in Julije, takrat sem začel konkretno razmišljati v tej smeri. Ne spomnim se konkretnega impulza – morda z albumom Hail To The Thief – takoj, ko sem slišal pesmi, mi je bilo jasno, da lahko sestavim res dober okvir z njihovo glasbo, v katerem bi lahko povedal zgodbo o Romeu in Juliji na nov način. Na drug način sem jih začel poslušati, še posebej besedila, skozi to perspektivo sem našel cel kup asociacij. Radiohead so pesniki, imajo neko težnjo po temni melanholiji, kar ustreza današnjemu vidiku zgodbe. Zgodba se ni spremenila, čas, prostor, pričakovanja in reakcije pa so zagotovo drugačne. Ko sem se prebil skozi proces, mi je bilo vedno bolj jasno, na kakšen način si želim povedat zgodbo, delovalo je zelo naravno. Vzporedno sem izumil nov način gibanja zame, ki mi je postal zelo blizu. V gibalnem smislu še par projektov izhaja iz tega.

Pa Radioheadi vedo za predstavo?
Jaz mislim, da ne. Naš agent jih je sicer kontaktiral, ampak to gre tudi preko njihovega agenta. Na začetku so bile neke želje, ampak po toliko letih sem že malo pozabil na to. Nisem bil obremenjen s tem, pa niti ni bil to moj namen. Bil sem izključno interesiran za njihovo glasbo. Ampak sem prepričan, da se nam bodo poti križale. Nekateri si želijo, da bi predstavo nekoč izvedli skupaj z njimi. Mogoče enkrat …

Predstava se pleše že deset let, pa ne samo pri nas, tudi po svetu. Kako jo po vsem tem času vidite vi?
V predstavi še vedno plešem, morda jo zato vedno znova in znova doživljam kot nekaj, kar mora bit zraven ob vsem tem, kar se dogaja. Doživljam jo skozi to dvojnost koreografa in plesalca. To mi ne dopušča, da se od predstave distanciram. Mi smo starejši, predstava je še vedno ista.

Zakaj pa tokrat ob Radio & Juliet, ob tolikih projektih, ravno Tango?
Spoj smo preizkusili že lani na gostovanju v Italiji. Organizatorji so želeli združiti ti dve predstavi v en večer. In Tango je, ob Radio & Juliet, po tolikih letih še zmeraj ljubljenec publike.

Se mi zdi, da sta obe predstavi prelomni…
Morda tudi ravno zaradi tega. Dve prelomnici v enem večeru z eno kratko pavzo vmes.

Začeli ste delati v Mariboru, z ljudmi, ki ste jih poznali, z domačim ansamblom, zdaj vas vabijo po celem svetu. Se delo v tujini razlikuje?
Nikoli se nisem ukvarjal s tem. Znajdem se v novem prostoru in po desetih minutah se vzpostavi nova komunikacija – in to mi je najlepše. Najlepše je spoznat toliko različnih ljudi, plesalcev, osebnosti. Na tak način, do določene mere, spoznam tudi sebe znova in znova. Zelo hitro se zbližam s plesalci kjerkoli po svetu. Če že, se mi zdi težje delati doma. Toliko je bližine, izkušenj, zgodovine. Zadnje čase se prav trudim ‘pobegniti’ od tega in ostati odprt za vsak naslednji trenutek. To zahteva energijo, je pa ključno v mojem procesu. Rad izzivam plesalce z novimi idejami, jih presenetim z novimi potezami – to se mi zdi ključno v našem delu, da ohraniš svežino, ostaneš svež.

Pa je z leti lažje delat?
Določene stvari zagotovo. Manj časa potrebuješ za določene odločitve. Po eni strani pa imaš na voljo manj časa. Rutina je mati inspiracije. To zahteva določeno mero vztrajnostih, ki je nujno potrebna, in vero ter samozaupanje, da se bo nekaj zgodilo. In s tem štartam vsak projekt – nočem vedeti čisto nič. Pripravim koncept, ki se potem itak spreminja. Verjamem instinktu.

Vse vaše predstave so zelo estetske, vizualno privlačne, scena je dopolnjena z gibom, ki ga dopolnjujejo kostumi, je vse to vaša zamisel?
Veliko vplivam na to. V procesu smo zelo povezani, kostumograf, scenograf, skladatelj in jaz. Nočem pa nadzirati, rad vplivam do neke mere, delim svojo vizijo. Potem si pa želim, da me presenetijo z njihovo interpretacijo, razumevanjem, z lastno vizijo, s tem, kar skupaj ustvarjamo. Proces je zelo zanimiv, zmeraj malce drugačen.

Imam jasno predstavo, kako bo oder izgledal, ampak ne od samega začetka. To so stvari, ki se prilagajajo. In prilagajanje je ena zelo močna stvar. Prilagajati vizijo novi viziji v samem procesu. In biti pripravljen odvreči še tako močna prepričanja. In tukaj zelo hitro priznavam napake. Zelo hitro se stvari zavem, in plesalcem povem, ko smo dosegli situacijo: »od tu do tu ‘sucks’, od tu do tu deluje«. Ampak vedno lahko najdemo namen, da bodo situacije komplementirale. Zelo zanimivo mi je ironično analizirati lastno delo. To delam po naravi. Ne bi rekel, da se delam norca – preveč časa porabim za samo delo. Skozi to se razbremenim lastnega pritiska. To te ohrani svežega. Nisi pretenciozen, stvari odreagirajo spontano.

Ko ste prišli v Maribor, vam je ta v začetku služil kot odskočna deska.
Ja, pa je bila prekratka (smeh). Ne, pa saj sem šel kot plesalec po Nemčiji, Avstriji, v velika gledališča, večja od Maribora, to so bile moje sanje, pa mi ni uspelo. Sprejeli so me v manjše gledališče v Heidelbergu, ampak sem se zelo hitro vrnil nazaj. Imeli so samo sodobni balet, ki je bil meni takrat, pri osemnajstih, devetnajstih, zelo tuj. Z vztrajnostjo in priložnostjo, da sem lahko tu začel ustvarjati, me je usoda ironije pripeljala do tega, da zdaj koreografiram za ta gledališča, kamor me niso sprejeli kot plesalca.

Ostajate torej v Mariboru?
Verjamem, da je življenje sestavljeno iz ciklov. Tudi moje bivanje v Mariboru je samo eden izmed le-teh – je pa velik, zajema veliko stvari, družino prvotno. Se mi pa zdi Maribor izredno praktičen, tu se da izjemno kvalitetno živeti. Pojdi v Šanghaj za dva tedna, pa boš videla. Ko si enkrat štirideset, ni več tako noro. Pa ne, mislim, da to nima veze z leti. Zmeraj so me velika mesta odbijala, utrujala. Zato toliko bolj cenim vračanja v Maribor. Pa ne samo zrak, v tej družbeni anomaliji mislim, da obstaja kanček normalnosti, ki drugod izginja. Vsepovsod rabijo ljudje tvojo reakcijo, vsako mesto te zahteva na svoj način. Zdi se mi, da Maribor ni obremenjen s tem, ne zahteva te kot kakšno drugo mesto, veš? In to ni slabo. Zato ga imam neizmerno rad.

Kaj bo življenje prineslo, pa ne vem. Pred kratkim bi lahko prevzel eno zelo pomembno gledališče v Evropi. Flamski Kraljevi balet, s katerim sem pred leti že delal predstavo, je potreboval novega umetniškega vodjo. Odbor je najel strokovnjaka, ki me je kontaktiral, ko sem bil januarja v Zürichu. Vprašal me je, če sem zainteresiran za resen pogovor o možnosti kandidature za to mesto. In bilo je nekako laskavo. V tem trenutku pač moraš poslušat svojo intuicijo. Moj ego mi ni dovolil reči ne, pristal sem na pogovor. In po tem sem postal zelo obremenjen, potrt. Ideja mi več ni bila všeč. To bi pomenilo, da bi se moral ločiti od mariborskega baleta, tega si ne znam predstavljati. Še težja stvar se mi pa zdi to, da bi se moral z družino preselit v Antwerp. Tako da sem bil zelo vesel, ko me niso izbrali za vlogo, čutil sem veliko olajšanje. Trenutna situacija, da lahko ustvarjam v Mariboru in v tujini, mi najbolj ustreza.