1. 3. 2022 / Oder / Recenzija

Do pojutrišnjem

Avtorstvo, koreografija in izvedba: Kristina Rozman
Dramaturgija in mentorstvo: Andreja Kopač
Avtorska glasba: Eduardo Raon
Oblikovanje luči: Gregor Kuhar
Kostumografija: Iztok Hrga
Producentka: Živa Brecelj
Produkcija: Plesni teater Ljubljana
Koprodukcija: VITKAR zavod
Datum premiere: 10. 12. 2021, Plesni teater Ljubljana
Datum ogleda: 21. 1. 2022, Plesni teater Ljubljana

Negotovosti pojutrišnjega dne

Kristina Rozman (plesalka sodobnega plesa in plesna pedagoginja) je postala uveljavljena ustvarjalka po mnogih sodelovanjih – od leta 2010 predvsem s kolektivom Bitnamuun pod vodstvom Jane Menger, nato s koreografom Brankom Potočanom in njegovo skupino Fourklor, koreografinjo Tino Dobaj, Sinjo Ožbolt, Andrejo Rauch Podrzavnik, Gregorjem Kamnikarjem, gledališkim umetnikom Matjažem Pograjcem, z Ajdo Tomazin pa na področju sodobnih plesnih predstav za otroke. Zadnja leta je nastajal Kristinin plesni prvenec (kot avtorica je pripravila tudi koreografijo in se podpisala pod izvedbo) po idejni zasnovi projekta Prikrojitev časa, ki pa se je sčasoma spreminjal, med drugim tudi zaradi sodelovanja z Eduardom Raonom, harfistom iz Portugalske. Iz ideje, ki jo je Rozmanova začela razvijati pred tremi leti in po “jam sessionih” z Raonom se je nazadnje rodila interpretacija časa, v katerem živimo in ki ga zaznamuje negotov jutri in še negotovejši pojutrišnjem. Gre za predstavo Do pojutrišnjem.

Kristina Rozman - Do pojutrišnjem (Foto: SUNČAN STONE)
Kristina Rozman – Do pojutrišnjem (Foto: SUNČAN STONE)

Predstava je zastavljena kritično, inteligentno in izpeljana z veliko mero občutka za detajle v gibu, na katerem je večina pozornosti. V zelo minimalistični scenografiji avtorica ni iskala podpore, ko pa si je pomagala s prostorskimi elementi, se je poslužila vseh njihovih atributov. Pomembno mesto je na primer dala svetlobi; različne barve umetne svetlobe osvetljujejo različne vidike umetnega, izumetničenega in ga vzporejajo z naravnim, ki pa obstaja le še kot spomin, fantazma. V prvem delu predstave se srečamo z naravnim, živalskim, pričaka nas pod rožnato svetlobo v zatemnjeni dvorani, ki spominja na inkubator. Gmota animalističnih tekstur in vzorcev se grbanči in valuje, kot da sanja hude sanje. Zaradi živalskega videza, neinteraktivnega gibanja in pričakujočih pogledov gledalcev asociira na ogledovanje živali v kletki živalskega vrta nekje v prihodnosti, ko naravni svet le še vegetira v umetnem kontroliranem okolju. Žival se stiska v kot, v konfuzni situaciji se bori s svojimi instinkti, želja po gibanju pa jo počasi sili naprej. Gibi so tako subtilni, da se zares sploh ne opazi, kdaj se je pojava prebila že skoraj do sredine. Zaradi počasnih gibov, skritih pod krznom, se zdi, da čas mineva drugače – počasneje. V naravnem svetu, v času, preden je civilizacija zaradi prenasičenosti z impulzi in informacijami podivjala, je čas tekel počasneje. Začetek predstave nas vrne v ta počasni in prizemljeni  prostor, ki še vedno obstaja nekje v človeku-živali, ki se ga včasih še spominjamo in z njim resoniramo, ponavadi pa nas skrajno dolgočasi, mudi se nam, ko stojimo pred kletko, in tečni smo, ker smo primorani čakati, da cirkuški medved zapleše v naše zadovoljstvo. Slednji je v tem primeru performerka, plesalka, ki se prebuja v predstavo. Ravno tu je najbolj naravna, neumetna, a hkrati zamaskirana. Umetnik za krznenim plaščem z barvno podlogo, do polovice potiskanim z leopardjim vzorcem – poleg giba ključnim elementom animalističnega karakterja prvega časovnega obdobja – je kostumograf Iztok Hrga.

Ko se oranžna svetloba prelevi v rumeno, iz gmote prvič pomoli okončina, ki pa nas šokira z vse prej kot običajnim človeškim videzom, saj performerka drži stopalo v silovitem krču z razširjenimi prsti. Med približevanjem publiki so njeni gibi napeti in zaradi skrčenosti nekoliko grozeči, k čemur pripomore tudi glasba, ki vedno nezmotljivo sodeluje v ustvarjanju napete atmosfere. Mesto glasbenika Raona v prestavi je kljub njegovi fizični odsotnosti vzporedno gibu, ga včasih vodi, včasih sledi. Ko plesalka uporabi steno kot rekvizit, po katerem se z nogami navzgor vzpenja in nazadnje sleče iz krzna, se zvoki spremenijo v nerazumljiv govor, performerka se počloveči, prerodi iz živali v čudovito, a še negotovo človeško formo. Obnaša se kot humanoidni robot, ki je bil šele ustvarjen in še ne obvlada telesa, sramežljivo se dotika svojih rok in se prvič zazre v občinstvo. Kristina v drugem delu predstave deluje kot nekakšen guru, ki nas pogumno vodi skozi negotovosti sedanjosti in prihodnosti. Ob ritmični spremljavi, popolnoma drugačni od začetnih zvokov, z rokami zajema in sprošča vedno več prostora, vedno več si dovoli. Prilagajanje na nov svet, v katerem gospodari človek, ki se mora na novo učiti biti to, kar je, je zanjo mučno, a se ga loteva pogumno. Zdi se, da se njeno telo v tem novem svetu nikoli do konca ne sprosti; prehod v belino (belo svetlobo) je poln nedokončanih gibov, lova na nevidne resničnosti in neumornih napetih poz, človek proti naravi, ki vztrajno izginja, dokler v sterilnem belem ne ostanejo le še obrisi tega, kar je bila včasih raznolikost. Belina v dvorani sproži občutek oddaljitve, zdi se, da je performerka prestopila v dimenzijo časa še neobljubljenega jutri. Ta občutek se še potencira, ko v prostor prinese napravo za dimni efekt, jo sproži in se sooči s še manj jasnim – še prej pa znova obleče živalski plašč.

Kristina Rozman - Do pojutrišnjem (Foto: SUNČAN STONE)
Kristina Rozman – Do pojutrišnjem (Foto: SUNČAN STONE)

Do pojutrišnjem je prostor preizpraševanja smeri »razvoja«. Kaj sledi pojutrišnjem, nihče ne ve, prihodnost je ovita v meglo – pa vendar nam plesalka dá namig s tem, da tudi v megli ponavlja gibe iz prejšnje, umetne bele realnosti, sedanjosti. Torej navidezna sprememba, a hkrati večno ponavljanje, vračanje istega. Zdi se, da si avtorica za prihodnost lahko zamisli in na različne načine utelesi le tisto, kar že poznamo, ter s tem odlično prenese idejo o permanentnih mutacijah, a hkratni izgubi raznolikosti – zgolj reciklaži že znanega. Kristina nas kot nosilka te ideje opremi tudi s kratko spremno besedo, ki pa s povedjo »Sredi konca se poklanjam vsemu, kar počasi izginja, mogoč(n)emu življenju prihodnosti,« namigne ravno na to vrnitev, v predstavi izraženo s ponovno odetim živalskim plaščem. A morda bo največja oddaljitev od narave potekala ravno skozi lažno ponašanje z njo, kot »imidž«. Vse to so le spekulacije, možna branja, umetnica namreč neposredno ne napeljuje k podajanju zaključkov, nas pa z naslovom privede do tega, da to počnemo mi.

Večina predstave se ne osredotoča na ta »nedorečeni pojutrišnjem«, temveč govori o odsotnosti jasnosti in o težavah, ki vladajo v svetu Do pojutrišnjem. Človekovi poskusi preseganja njegove lastne živalskosti so ga od prvega postavljanja na dve nogi gnali naprej, v lov na izmišljene nagrade, grabežljivost in zatiranje vsega, kar ga spominja na njegovo prvotno naravo. A časi se spreminjajo in zdi se, da se vedno raje spominjamo in vračamo vse dlje v preteklost: v prvem delu nas plesalka spomni na naravno, umirajoče, v drugem pa kaže umetno, ponavljajoče se. Narativo prepričljivo prevede v gib, ki je izkušen, močno kontroliran in nekoliko tesnoben, a hkrati herojski v vztrajanju kljub nejasnostim. Interakcija s publiko je redka, a zato toliko močnejša. Takrat, ko se zgodi, deluje kot povabilo k raziskovanju. Kristina nikoli ne daje občutka vzvišenosti, temveč skozi gib išče odgovore na svoje dvome o svetu in publiko nesebično povabi zraven. Tudi zaključek predstave, ko iz megle in ponavljanja preprosto odide z odra, deluje nedokončan – kot namig na možna nadaljevanja in povabilo k preizpraševanju.


Lektura: Uršula Gačnik

                                                            
Kristina Rozman - Do pojutrišnjem (Foto: SUNČAN STONE)
Kristina Rozman - Do pojutrišnjem (Foto: SUNČAN STONE)
Kristina Rozman - Do pojutrišnjem (Foto: SUNČAN STONE)
Kristina Rozman - Do pojutrišnjem (Foto: SUNČAN STONE)