Čudovita uprostorjenost spreminjanja

Fabla Collective: Kūkan
Koncept, izvedba in oblikovanje scenografije: Inan Sven Du Swami in Mojca Špik
Glasba: Zhlehtet Live Band
   Rok Zalokar – kompozicija, klavir, elektronika
   Lenart De Bock – saksofon, flavta
   Boštjan Simon – saksofon
   Kristijan Kranjčan – violončelo, bobni
   Žiga Smrdel – bobni
Kostumografija: Iztok Hrga
Sodelovanje pri scenografiji in tehnični izvedbi: Larisa Kazić
Sodelovanje pri tehnični izvedbi: Tines Špik
Oblikovanje luči: Gregor Kuhar
Izdelava scenografije: Matjaž Mandelc, Protovipa
Produkcija: Inan Sven Du Swami, Mojca Špik, Fabla Collective
Koprodukcija: Cankarjev dom, Hiša otrok in umetnosti

Votla betonska kocka sredi dvorane. Kūkan. Prostor z jasnim okvirjem in dimenzijami. Do nje sta vsaka s svoje strani stopili plesalki, ki s športnimi oblačili na prvi pogled prej dajeta vtis akrobatk. Tišina. Srečali sta se ob stranicah kocke in počasi stopili nanjo z eno nogo, z rokami pa sta oblikovali medsebojno podporo. Sem prišla gledat akrobatsko predstavo, ne plesne? V podpori druga druge sta se na začetku obotavljali, kot da preverjata, ali držita ena drugo, ali bo tudi beton vzdržal. Potem sta se počasi obe postavili na vrh kocke. Od tam dalje so odpadli vsi moji pomisleki o akrobatiki. Plesalki sta nadaljevali s čudovitim, čutečim in dovršenim performansom. Izkazali sta izjemno natančnost v poslušanju druga druge, vzpostavljanju skupnega težišča, premikanju ravnotežja in telesno moč, ob čemer sem kot gledalka večkrat tiho zajela sapo. Kūkan. Obvladovanje usklajenosti, skupnega diha in strateške telesne pozicije, za premik iz ene figure v drugo. Njune figure so bile kdaj čisto neverjetne. Včasih sta bili popolnoma prepleteni, da se skoraj ni razpoznalo, čigava noga moli kam. Izkoristili sta tudi vse možne dimenzije, v katere lahko visita ali se naslanjata – na primer, ko je ena od njiju zataknila svoja stopala za ramena druge in obvisela na njej z glavo proti tlom. Ali ko je druga visela ob robu kocke. Osupljive so bile tudi vse figure, ki sta jih izvedli stoječ ena na drugi. S prepletanjem, plezanjem in visenjem sta odpirali raznolike površine med svojima telesoma, vključujoč tudi sprednje in stranske dele telesa, ki niso tako pogosto uporabljeni na tak način.

Posebna lepota figur ni bila zgolj v vrhunski plesni izvedbi, ampak tudi v popolnem zaupanju in predanosti med plesalkama. Njun gib ni preračunljivo ocenjeval, koliko teže lahko da in koliko lahko vzame, ampak je skozi ušesa kože sledil teži druge in to integriral v celostno razumevanje delovanja drugega telesa. Globoka in intimna usklajenost je razprla (psiho)somatski prostor odnosnosti v plesu. 

Med njunim plesom se je kocka, s katere tekom predstave nista nikoli sestopili, vrtela, zato plesalki s telesi nikoli nista zavzeli popolne horizontale ali vertikale. S tem sta zbudili vse »prazne« vmesne prostore med vertikalo in horizontalo in na ta način v mojih očeh zelo uspešno razširili dimenzije prostora samega. Dvorana se je zapolnila z gibanjem ter postala aktivno vključen akter, ki drži stranice, znotraj katerih se razkriva tekstura preostalih prostorskih smeri in orientacij. Plesalki pa nista raziskovali zgolj zgornje stranice betonske kocke, ampak tudi njeno praznino. S plezanjem skozi, ob strani, z objemanjem ter prepletanjem znotraj kocke sta razgrnili njeno površino in jo zapolnili z gibi. Tako se je, čeprav je bil sprva moj vtis, da kocka in dvorana predstavljata en neprekinjen prostor, razvila plastovitost notranjosti kocke kot samostojnega prostora, ki je omogočal drugačne priložnosti za raziskovanje kot dvorana. 

Glasba se je večino časa obnašala kot samostojen akter v dialogu s prostorom. S počasnimi, zvenečimi toni je dvorano razširjala onkraj sten v odprto, zračno pokrajino; s hitrim, glasnejšim in melodično bolj razgibanim modusom pa je prostor okoli plesalk zožala in ga napolnila z napetostjo in hitenjem. Skladno z glasbenim vzdušjem se je spreminjala tudi hitrost vrtenja betonske kocke. Temu primerno je variiral tudi ples, ki je ob bolj intenzivni glasbi postal počasnejši in nežnejši, kar je vzbudilo stabilen protipol muzikalni živahnosti, plesalki pa sta zavzemali tudi manj prostora, kot bi ga želeli odstopiti glasbi. V počasnem ritmu in vrtenju sta plesalki zavzeli ves prostor, pri čemer je glasba gibu dodala pridih letenja. Na ta način sta si glasba in gibanje izmenjaje posojala prostor, ki sta ga raziskovala.

Za zaključni del sta plesalki sestopili s kocke ter se vrnili v nasprotne kote odra, od koder sta začeli. Glasba je še nekaj časa spremljala vrtenje kocke, dokler ni tudi ta utihnila. Zadnja nastopajoča je bila tako osvetljena vrteča se betonska kocka. Dokler je glasba vztrajala v spremljavi, se je zdela napolnjena z gibom. Ko je nastopila tišina, pa se je skrčila zgolj v prazno kocko, kot da se na njej nič ni zgodilo. Presenetilo me je, kako zelo je plesno in glasbeno raziskovanje vplivalo na večdimenzionalno in večplastno doživljanje površin kocke, ki pa se je skrčilo, ko je vse utihnilo. Šele takrat sem se zavedela, kako dobro je kolektiv sodelujočih  to raziskovanje tudi izvedel in razširil moje zaznavanje tako preprostega objekta. Kljub temu pa je na kocki ostala pomirjujoča misel – vse je venomer spremenljivo.

Performans je v zgolj 40 minutah razgrnil številne dimenzije in globine uprizoritvenega in telesnega prostora, nas presenetil z močjo in spretnostjo plesalk ter z glasbenim spogledovanjem z mejami prostora. Nazorno in oprijemljivo je preizkusil različne vidike japonskega filozofskega koncepta v praksi. Zares čudovito!

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Bernarda Brancelj