CoFestival: Verena Billinger in Sebastian Schulz: Nasilni dogodek
V petek, 2. 12. 2016, je bila v ljubljenskem Lutkovnem gledališču izvedena gostujoča nemška predstava z naslovom Nasilni dogodek. Kot pove sam naslov, se predstava ukvarja z nasiljem; nasiljem v vsakdanjem pomenu, predvsem pa z nasiljem v gledališkem mediju. Ustvarjalca plesalca in koreografa Verena Billinger ter Sebastian Schultz se skozi natančno analizo spoprijemata z vprašanjem, kako uprizoriti nasilje. Pravijo, da se na odru da uprizoriti vse razen smrti, in še ta je danes mogoča. Tak tip reprezentacije naravno pripisujemo performansu, kjer je namen, da je na koncu dogodka prvotno stanje spremenjeno. Tukaj pa ne gre za to, gre za gledališko predstavo, ki je ponovljiva, ki si prizadeva občinstvo pripeljati do tega, da odigrano nasilje občuti kot resnično. Ali je danes, ko je takšna reprezentacija nasilja nekaj vsakdanjega, to sploh še mogoče?
Težko bi opredelili žanr te predstave, ki nima ne zgodbe ne jasnih likov, poleg tega pa hodi na meji med dramsko in plesno predstavo, ki je polna elementov performansa. Kljub vsemu težko rečemo, da je to žanr, ki ga še nismo videli, pravzaprav je v predstavi zelo malo inovativnega. To seveda ni njen namen, saj gre za analizo že ustvarjenega gledališča, natančneje analizo nasilja v že ustvarjenem gledališču. Pet plesalcev oziroma igralcev na odru se ves čas pogovarja o nasilju ter ga medsebojno tudi fizično izvaja, vendar redko do te mere, da gledalec ne bi vedel, da ni resnično. Gre torej za nasilje kot gledališki znak in ne nasilje samo. Kot da bi se znašli na seminarju o tem, kako na različne načine lahko pohabimo ali celo ubijemo človeka, vendar zaradi očitnih razlogov stvar samo nakazujemo. To nakazovanje nasilja se sicer stopnjuje in kmalu preraste v neverbalni dialog z občinstvom. Izvajalci preizkušajo meje gledalcev s tem, da med vrsticami stalno izražajo: »Vas je to, kar ste videli, šokiralo? Vam je vzbudilo neprijetne občutke? Imate že dovolj? Ne? Potem poglejte tole …« Tako se predstava konstantno stopnjuje od začetka do konca, in če se gledalec v prvi polovici morda sprašuje, kaj je sploh namen te predstave, mu to skozi čas vedno bolj postaja jasno. Kljub njenemu stopnjevanju nasilja pa nas ves čas opozarja, da je to še vedno zgolj predstava (zelo po brechtovsko nam ves čas razlaga, kakšen je trik za znakom, ki ga dojemamo kot nasilje), kar vse skupaj postavi pod vprašaj. To pa je tudi glaven namen te predstave. Predstava sprašuje, preizprašuje, ironizira, ne pa tudi odgovarja. Tu je na vrsti gledalec, da s svojo domišljijo zapolni vse vsebinske luknje in si sam odgovori na zastavljena vprašanja. Verjetno je to smiselno, saj je doživljanje nasilja subjektivno in odvisno od posameznika, in prav zaradi tega je objektivno nemogoče oceniti učinek te predstave.
Kaj je torej z nasiljem v gledališču? Ali sploh še obstaja kakšen inovativen način uprizarjanja le-tega? V tej predstavi zagotovo ne. Ponovno vidimo nasilje, ki smo ga v različnih medijih videli že neštetokrat in mu težko verjamemo. Pa vendar, prisili nas, da o njem razmišljamo, da si v mislih sami ustvarjamo njegove podobe. Če to ni dovolj, pa naj zaključim z izjavo, da te predstave gledalec ne gleda, temveč jo trpi. Bodisi zaradi slabega želodca bodisi zaradi predstave same, ki ves čas stoji na eni točki in se iz nje ne premakne. To je tisto, kar predstavi resnično daje naslov Nasilni dogodek.
