CoFestival: Rok Vevar: “Ustvarjalci na področju sodobnega plesa se ne ukvarjamo več z dokazovanjem smisla obstoja te umetniške prakse.”

Rok, za nama je en res intenziven teden CoFestivala, zdajle je sobota ob 8.30, če si za, bi zato za začetek predlagala eno kratko igro, da se nama sploh zaženejo možgani? Recimo, da obrneva logiko intervjuja in ti nanizam tri kratke odgovore, ti pa mi poveš, katera vprašanja se ti sprožijo ob njih – kaj bi se ti zdelo, da je vprašanje, ki sovpada s temi odgovori …

Aha, dobro, dajva.

Prvi odgovor je: »To je pravzaprav en velik napor.«

Mhm … no, če mi ni treba ravno povsem precizno formulirat vprašanja, bi rekel, da je to absolutno povezano z našim prekarnim delom. Se pravi: »Kaj bi lahko rekli na splošno o stanju sistematizacije plesnega dela v najširšem smislu?«

Dobro, greva dalje – drugi odgovor je: »Z naklonjenostjo.«

Ja, torej vprašanje bi bilo: »Kako gledaš na sodobnoplesno produkcijo v zadnji sezoni?«

Ti osebno kako gledaš, če te prav razumem?

Jaz, ja … Čeprav moram reči, da je mogoče naklonjenost bolj skromna beseda, mislim, da se v zadnji sezoni nekaj pač premika – ni samo naklonjenost, ampak gre za nek optimizem. Glede na stvari, ki sem jih letos dosledno spremljal, bi rekel, da se je naredil nek zasuk, nič prelomnega, ampak vendar… je pa vprašanje, posledica česa je to. Vsekakor pa tega ne opažam samo jaz, ampak razmeroma širok spekter ljudi.

Super, greva zdaj še na tretjega: »Ni je/ga.«.

Hm, mogoče je problem, da sem zaplezan v določene naše stalne probleme, ampak na tole bi rekel …

Mogoče se pa to vprašanje sploh ne tiče plesa in gre za neko čisto drugo vprašanje …

Ja, saj … v bistvu bi rekel: »Ali glede na tvoja opažanja zaznavaš kakšen spremenjen odnos državnih odločevalcev do podpore sodobnega plesa?«

Dobro, Rok, malo sem te namučila, nasmejala sva se, zdaj bi me pa zanimalo – glede na to, kar si zdaj sam tudi že delno načel – česa si se recimo ti do kraja naveličal oziroma kaj bi rekel, da se je enostavno izteklo, izčrpalo svoj naboj, tako v smislu debat ali pa načina dela/delovanja?

Definitivno se to tiče dokazovanja – dokazovanja tega, da ima ta umetniška praksa smisel, da mora imeti neko obliko državljanstva, svojo obliko reprezentacije, svoj družbeni prostor – ki ga v bistvu že ima, ampak nekako ni priznan s strani tistih, ki financirajo umetnost. Tu se mi zdi, da se dogaja nek preobrat, ko se ustvarjalci in preostali na tem področju več aktivno ne ukvarjamo s tem dokazovanjem … Mogoče si domišljam, ampak nemara to naznanja neko naslednjo taktično fazo, ki bi utegnila biti tudi bolj ustvarjalna, recimo ravno v komunikaciji. Ne vem, če se ne bi tudi sam preklasificiral, če ne bi imel svojih kolegov s CoFestivala ali znotraj Nomad Dance Academy, pa tistih, ki na Balkanu delujejo v sodobnem plesu še v bistveno slabših pogojih kot mi, in vidim, kako se tu odvija velika mera entuziazma in komunikacije, poslušanja, debatiranja, predvsem pa volje in avtonomije, ki smo si jo preprosto vzeli. Mogoče je to neka vrsta anarhističnega preobrata v miselni shemi: da bodo stvari zdaj ali nikoli. To je pri anarhizmu navdihujoče: da se stvari ne porivajo v prihodnost, ampak se odvijajo zdaj, prihodnost je zdaj. Da nam nič ne more biti obljubljeno, če se v tem trenutku ne odločimo organizirati pogojev, v katerih se bomo lahko kaj novega naučili. Kot je zadnjič rekla Dragana Alfirević: delamo v izredno težkih pogojih, ampak če se odpreš ljudem okoli sebe, potem dobiš nekaj nazaj, kot neko gorivo, ki omogoča, da stvari sploh potekajo – in s tem se zelo strinjam.

To me napeljuje na metaforično primerjavo med grafitom in diamantom: oba isto tvorijo ogljikovi atomi, ampak ključna razlika je v vezeh, ki eno molekulo/snov delajo skrajno krhko, drugo pa le najtrdnejšo – kaj je po tvoje tisto, zaradi česar smo plesalci (med sabo od znotraj) bodisi krhek grafit bodisi trden diamant v stiku/trenju z zunanjim/družbenim okoljem … v eno ali drugo smer, že ali pa potencialno?

Pri plesalcih bi bilo po mojem to povezano s tem, ali svojo pozornost usmerijo na nek sistem v telesu ali pa upoštevajo celo telo.

Kaj pa recimo v širšem smislu, kot grajenje polja, scene ali načina biti-v-svetu?

Enkrat sem v odgovor Biljani Tanurovski že napisal, da vidim problem sodobnega plesa skozi celotno 20. stol. v specifiki, da ples nikoli ni imel prav … zares neke svoje lokacije, ampak vedno neko pod- ali medlokacijo, vedno je bil neke vrste tujec, ker je od nekod prišel ali pa se od nekod vrnil, ali pa so se plesalci ojačali v neko domačo tujino. Če pogledamo npr. to balkansko sceno, je recimo vez med Skopjem in Ljubljano bolj resnična kot pa to znotraj same Ljubljane ali samega Skopja … tako nekako interlokacijsko deluje … Ples je vedno bil nekje na poti in se vrnil z neko zgodbo, ki pa je tuja. Zgodbe, kjer je bil ples nacionaliziran, so se slabo iztekle; dodatna podpora plesu je bila vedno povezana z neko vrsto političnega interesa, ki je vodila v manipulacije – npr. v 30-tih letih v Nemčiji se je to najslabše izteklo.

Prejle sem te slišala, kako se ti je zaradi pavze za premislek posrečil en zanimiv stavek – ker ples nikoli ni imel prav – se mi zdi, da si s tem nehotenim premorom (če bi tukaj recimo naredil piko) implicitno spregovoril tudi o tem, da ples v svoji naravi ni taka vrsta prakse, ki bi sploh lahko imela prav ali ne prav in se mogoče tudi zato ne more tako zlahka/polno umeščati v prevladujoč družbeni diskurz/boj/igro, ki se po večini odvija prav na tej ravni …

… ja, ja, ker ni niti narejen iz tega.

Če se zdaj nekoliko bolj navežem na CoFestival, kjer se kolektivnost izkazuje kot celostna rdeča nit – meni se recimo ob ta pojem precej neposredno sopostavijo še pojmi skupnost, individualnost in individualizem, pa me zanima, kako ti vidiš relacije med temi štirimi pojmi, se pravi, če v ospredje postaviš, kako so med sabo povezani (ali nepovezani), s tem pa pravzaprav implicitno odstreš tudi, kako pojmuješ vsakega od njih?

Kot nek paradoks plesne zgodovine … Z moderno dobo, s čimer je povezana tudi proizvodnja individualnosti (najbolj transparentna manifestacija individualnosti je npr. nek plesni stil, kjer so določeni koreografi razvili svojo plesno govorico in tehnologijo, s katero so jo distribuirali v druga telesa), se pojavi nek paradoks, ki se je v našem času zaostril in, kot pravi Ulrich Beck, življenje postane biografsko razreševanje sistemskih protislovij v nekem poznem kapitalizmu. Se pravi, da postaneš kolateralna škoda nekih sistemskih pomanjkljivosti in to vse vzameš nase. Kolektivnost ali pogoj skupnosti vidim kot boj proti temu dejstvu. Kolektivnost sicer ni nujno povezana s skupnostjo, verjetno je lahko povezana tudi s priložnostno identiteto ali skupnim ciljem. Če vzamem za primer ekipo Nomad Dance Academy ali CoFestivala, je tu prisotna jasna odločitev za neko negotovo stanje, za nekaj, kar nima zagotovljene nobene stabilnosti, ampak je to stalen proces. Ta pa vključuje tudi ravnanje z razlikami, ki jih je treba upoštevati, kar pomeni stalno komunikacijo in intenzivno refleksijo.

Se ti ne zdi, da ravno zmožnost te refleksije predpostavlja/terja individualnost, v smislu, da moraš pravzaprav biti neko razvito, postavljeno individualno bitje, da se sploh lahko vključiš v to kolektivno komunikacijo, proces?

Ja, v bistvu … če pomislim na neko obliko sebstva, potem niti ne vidim, da individualnost sploh obstaja v posamezniku, kot nedeljivost, ampak kot izrazita dividualnost – nekaj, kar je v eni osebi deljivo na različne funkcije, situacije. Da sem tudi že jaz sam pravzaprav neka vrsta mnoštva, sem več kot … eno, enoznačnost …

Za razumevanje skupnosti bi verjetno bila potrebna tudi neka redefinicija, ker če ne, lahko že samo zaradi preozke ali zastarele konceptualizacije marsikaj pade ven iz našega gleda?

Skupnost je po mojem vedno nekaj izrazito negotovega – v dobrem smislu; je vedno nek proces, nič stabiliziranega, kot neizgotovljeno, kar se neprestano transformira in nikoli ne more biti za vse čase. Če to dejstvo sprejmeš, potem je skupnost možna. Ta misel se mi je precej razjasnila ob branju knjige Immunitas Roberta Esposita, ki (v relaciji do communitas) odstira zanimiv koncept neke imunitarne strategije, kjer se žrtvuje neka oblika življenja, da se preživi. Zanimivo je videti, koliko »antivirusnih programov« imamo naloženih v sebi, z namenom preprečevanja negativnih učinkov, povezanih z dejstvom, da je skupnost vedno nekaj negotovega in da to tudi ni vedno neboleč proces. V tem trenutku pri nas kot posamezniki ali skupine delujemo kot neke vrste imunitete, ker nismo absolvirali pogojev, v katerih živimo, ker se nismo spopadli z vsemi temi mehanizmi neoliberalne ideologije, njeni elementi so v nas zelo interiorizirani in zato včasih delujemo (smo pripravljeni delovati) na način, proti kateremu smo sicer tudi zelo kritični.

S tem si me spomnil tudi na različne pogovore o kolektivnih ustvarjalnih procesih v navezavi z odpiranjem »egalitarnega« prostora za posameznikovo (ne)zanimanje, voljo itd. Razmišljam, kaj se pravzaprav dogaja z empatijo (tj. sposobnostjo vživljanja) – brez česar gledališča sploh ni (ne s strani ustvarjalcev ne gledalcev). Zame vživljanje (kot veščina) pomeni predvsem, da sem zmožna vstopiti tudi v nekaj, kar mene predhodno, samo po sebi ne zanima, vendar ravno z empatičnim poslušanjem zanimanje drugega postane moje zanimanje. In če torej v delovnih procesih obenem odpiramo vse več prostora za to, da lahko vedno vsak reče: to me (ne) zanima/ jaz bi raje to (ne bi tega) … Bi rekel, da gre tu za nek paradoks ali mogoče za neko nujno vmesno, prehodno fazo, ki je lahko tudi zdrava, da se osvobodimo določenih imperativov, vsiljevanj? Oziroma kam se ta veščina potem sploh še vmešča – kako vidiš soobstajanje empatije in vse več prostora za artikulacijo individualnih interesov, ki ostajajo pri svojem?

Mogoče lahko na to odgovorim tudi s tem, kar v zadnjih 10 letih zaznavam v zvezi z občutljivostjo za drugega: ples spremljam že dobrih 20 let in v tem času so se zadeve v zvezi s to kulturo drastično spremenile, in sicer povezano s tem, kako so bila telesa odprta, ko sem začel spremljat to polje, in kako so odprta zdaj. Kot da se je vmes zgodilo neko veliko zapiranje telesa. Verjetno ravno v povezavi s temi »antivirusnimi programi«, ki so se naložili, da bi izločili vse negativne učinke načina življenja in dela. Se pravi, da so se telesa imunizirala in da je to povezano tudi s številom gledalcev, ki se je drastično zmanjšalo; v času mojih začetkov delovanja na tem področju so lahko plesne predstave tudi po trikrat zaporedoma povsem zapolnile Linhartovo dvorano, zamisli si, to je ogromno število sedežev. Zdaj se moramo zelo borit, da bi spravili v dvorano 120 ljudi. Mislim, da se je nekaj spremenilo s potrebami in, kot pravim, z odprtostjo teles.

Bi se ti zdelo potrebno, da v času, ko se družbeno zapiramo ravno zaradi tega vdora, zavestno in namensko potisnemo ravno v obratno smer, kot se nam kaže na prvo žogo: da ob »utrujenosti ne gremo počivat, ampak trenirat« – tj. da se namensko usmerimo v odpiranje, in ne zapiranje?

Ja, absolutno, mislim, da je resnična nevarnost tega zapiranja to, da s tem izgubljamo neko temeljno človeškost. Bi pa k temu dodal, da po mojem opažanju v plesu vseeno obstajajo tudi neki nevrološki pogoji za nastanek nevrološke slike: da nekateri ljudje v telesu preprosto nimajo te občutljivosti za zaznavanje registrov, s katerimi se sodobni ples ukvarja – v nekih formatih, estetikah, praksah. Opažam, da na sodobno plesno sceno vedno vstopajo neki akterji z neverjetnim apetitom do vsega, kar se zgodi na odru, in na začetku zelo neselektivno, z blaznim navdušenjem spremljajo ples skoraj kot neko vrsto razodetja. Potem pa se njihova telesa sčasoma prenasičijo z določenimi informacijami in postanejo bolj selektivni. Ta apetit je zanimiv pri ljudeh, ki imajo te možganske povezave, pogoje, da njihovo telo senzorično sprejema neke informacije tako, da z njimi nekaj naredi. Pred dvajsetimi leti sem bil jaz sam pravzaprav tak, vsaka predstava je zapolnila neko pred tem neznano potrebo, kot hrana, ki sem jo rabil. Ko pa se določeni apetiti potešijo, tudi določene informacije ne delujejo več in preideš k iskanju nečesa bolj delikatesnega.

Kot da sva se prebila nazaj na začetek, k tisti naklonjenosti – bi lahko rekel, da je ravno zavestno ohranjanje naklonjenosti (stvarem in drug drugemu) neka metoda, s katero se kljub prenasičenosti še lahko prisotno ohranjamo v dojemljivosti, nekaj, kar še odpira vstope?

Ja, neka minimalna radovednost mora obstajati, tudi tam na odru, do snovi, ki jo ustvarjalci obdelujejo.