CoFestival: Isabelle Schad: Kolektivni poskoki
Prvega dne v decembru smo si v okviru CoFestivala v Kinu Šiška lahko ogledali predstavo Kolektivni poskoki nemške koreografinje Isabelle Schad. Predstava obravnava tematiko kolektivnosti ter svobode znotraj skupnosti, kjer sobivamo drug z drugim. Dotika se vprašanja kolektivne zavesti, ki je še kako pomembna na mnogih področjih in ravneh, morda cello bolj, kot si sploh lahko predstavljamo.
Prvi miselni utrinek se pojavi že na samem začetku predstave, saj na oder prikoraka toliko plesalcev, da jih začneš šteti, preden se zaveš, kaj počneš. In prešteješ jih 18 – kar 18 plesalcev na enem odru, kar je že samo po sebi fascinanten prizor, saj danes na odru (predvsem zaradi finančnih omejitev) redko vidimo več kot tri plesalce.
Telesa na odru sprva tvorijo podobe kroga, ki kot simbol označuje celovitost, enost, saj nima ne začetka ne konca, predstavlja pa tudi čas oziroma večnost, ki prav tako nima ne začetka ne konca. Tako ob slikah, ki se tvorijo pred našimi očmi, počasi izgubimo občutek za čas, saj neprestana kroženja teles v prostoru delujejo skoraj hipnotično. Zatem plesalci postopoma razpustijo krog in sestavijo novo sliko: postavljeni so v dolgo kolono, kjer se v parih, obrnjeni drug nasproti drugega, držijo za roke in s preprostimi gibi ustvarjajo občutek valovanja celotnega prostora. Spet drugič s svojim delovanjem povzročijo, da prostor preprosto brenči od aktivnosti in energije, ki jo skupina kolektivno proizvaja. Poplava podob in telesnih pokrajin, ki jih plesalci tvorijo s korakanjem, nihanjem, kroženjem, prepletanjem, zibanjem, ločitvijo in ponovnim prihodom skupaj, sčasoma prehaja iz konkretnega v abstraktno. Kakor da bi skozi celotno trajanje predstave opazovali sestavljanko, kjer se posamični delci konstantno sestavljajo v neko celoto, a že tvorijo novo sliko, še preden prvo sestavijo do konca. Na trenutke se je zazdelo, kakor da opazujemo delovanje organizma, ki je po definiciji živeč kompleksni adaptivni sistem organov, ki drug na drugega vplivajo tako, da delujejo kot bolj ali manj stabilna celota. Na enak način bi lahko opisali predstavo, le da bi besedo organ zamenjali z besedo telo.
Neprestano gibajoče se skupine teles na trenutke operirajo tako blizu ena zraven druge, da z grozo pričakujemo neizogiben trenutek trčenja. Vendar do kratkega stika nikoli ne pride. Skupina deluje na principu poslušanja in opazovanja in na ta način oblikuje enotni notranji ritem, ki deluje kot varovalo, obenem pa zahteva veliko mero zaupanja tako vase kot v skupino.
Edino vprašanje, ki morda zmoti, morda pa tudi ne, se poraja glede individualnosti znotraj kolektiva, saj (še posebej v drugi polovici predstave) v ospredje preide raznovrstnost nastopajočih. Ta je sicer subtilna, a vendar prisotna. Njihova različnost se kaže tako v fizičnem smislu, torej samem načinu izvajanja akcij, kot tudi v performativnem smislu. Tu namreč pride do razkroja v intenci in posledično prezenci individualnih plesalcev, saj so se nekateri izmed njih osredotočali bolj na samo izvedbo gibov, medtem ko so se drugi več ukvarjali s performativnim vidikom. Pravzaprav je vprašanje, ali ta razkroj resnično zmoti, saj nas predstava navsezadnje opominja, da smo ljudje še zmeraj posamezniki z lastno voljo, vrednotami in delovanjem, ne glede na željo ali nujo po pripadnosti in enotnosti. Potrebni sta le malenkost več senzibilnosti in rahločutnosti do okolice in soljudi, da bi svet bil lepši.
Po enournem pretoku gibanj in energij se dogajanje na odru umiri, a ne zamre. Konec predstave pospremi počasno prebujanje gledalcev, zehanje, pretegovanje, vstajanje s stolov in priprava na odhod. Lahko bi rekli, da gledalci s predstave odidemo v kolektivnem duhu umirjenosti in miru.