CoFestival: Igor Koruga & Ana Dubljević: Samo moje
Včeraj se je v sklopu CoFestivala odvila gostujoča predstava z naslovom Samo moje, ki sta jo pripeljala srbska performerja in koreografa Ana Dubljević ter Igor Koruga. Koncept predstave oziroma performansa bi lahko opisali kar z eno besedo: depresija. Ta opis ne ustreza le njegovi idejni zasnovi, temveč celemu projektu. Je poosebljena oz. uprizorjena depresija.
Performerja, medtem ko se gledalci zbirajo, nepremično ležita na odru. Ko se publika posede, začneta v počasni hitrosti udarjati z glavo ob steno, kar precej direktno napove, kakšna bo predstava in s čim se bo ukvarjala. Gledalcu to neprekinjeno, koreografirano udarjanje z glavo vzbudi občutke anksioznosti, s katerimi predstava manipulira vse do konca. Dogajanje se začne, ko prvič spregovorita. Ob še vedno neprekinjenem udarjanju z glavo se sprašujeta, zakaj. Zakaj smo v stanju, kjer smo se znašli. Je to zaradi pomanjkanja služb? Apolitičnosti? Kapitalizma? Obsedenosti s samoprezentacijo? Kljub temu, da je v njunem dialogu (oziroma dveh vzporednih monologih) veliko komične ironije, ki sprošča atmosfero, performerja gledalce še vedno polnita z negativnimi čustvi, saj na nobeno vprašanje ne ponudita odgovora ali rešitve. Že tako banalen dialog performerja kasneje še bolj banalizirata, ostanejo samo še asociacije, besede, pridevniki, ki opisujejo depresivno stanje. To je stanje, v katerem sta se znašla onadva, stanje, v katerem se je znašel marsikateri posameznik, morda celo stanje, v katerem se je znašla naša družba. Predstavo zaključita z deljenjem listkov, na katere sta napisala misli o depresiji in svojih občutkih. Če kakšen gledalec do tega trenutka ostane hladen, se ob prejemu svojega listka zagotovo zlomi. Na tej točki dosežeta vrhunec čustvenega manipuliranja.
Predstava je v grobem razdeljena na tri dele. Ti deli so navidez različni, a se vsebinsko ne razlikujejo prav veliko. Kot sem že omenila, jih lahko opišemo z eno besedo, in ta je depresija. Odpira nam vrata v ta svet, v katerem smo se morda že kdaj znašli, ali pa smo ga videli zgolj od daleč. V enem ali drugem primeru gre za natančno raziskavo individualnega trpečega človeka. Vse ostalo, poleg čustvenega eksploziva, je v tej predstavi minimalno. Scenografija spominja na prazno škatlo, v kateri sta se performerja ujela, in odlično krepi vzdušje, trenirkasti kostumi pa so prav tako vsebinsko v skladu s predstavo. Problem te uprizoritve je, da ne preseže same sebe. Ostaja na nivoju kazanja, opisovanja in čutenja depresije, ne ponuja pa veliko širine. Gledalec nima veliko prostora za introspekcijo ali poglobljen razmislek, se zgolj sooča s čustvi, bodisi z lastno žalostjo ali sočutjem do tuje žalosti. Ana Dubljević in Igor Koruga sta bila izvajalsko odlična, prav tako je bilo njuno koreografiranje in preigravanje z lučjo estetsko izvrstno. Kjer predstava izgubi težo, je njena sporočilnost. Te pravzaprav skoraj ni. Ni pojasnil, ni odgovorov, ni upanja, ni rešitve. Brezizhodnost situacije je to, s čimer predstava zapusti gledalce.